Danes je Nika Zorjan ena najbolj prepoznavnih slovenskih pevk in po več kot desetletju uspešne kariere odpira novo ustvarjalno poglavje.

Ob izidu nove skladbe Pardon, pod katero se podpisuje tudi kot avtorica besedila, v pogovoru odkrito spregovori o ustvarjalni svobodi, intuiciji, perfekcionizmu, postavljanju meja ter obdobju velikih osebnih in profesionalnih sprememb. Razkriva tudi, zakaj ostaja Prekmurje njen največji vir miru in navdiha ter kako jo še danes skozi življenje vodi tista mala Nika, ki je od nekdaj verjela v svoje sanje.

Poletje je za glasbenike najintenzivnejši del leta. Ampak vi ste bili menda sredi vročinskega vala še posebej delavni?

O, ja, s tem se pa res lahko pohvalim, saj je za mano velik projekt. Izšel je nov komad z naslovom Pardon, z njim pa tudi videospot. Priznati moram, da je bil to kar velik zalogaj. Snemali smo na dveh različnih lokacijah, sodelovalo pa je več kot 40 ljudi, statistov in celotna ekipa. Vse skupaj sem organizirala sama, zato je bilo zelo zanimivo.

Na koncu se je vse izšlo točno tako, kot sem si želela. Videospot se mi zdi perfekten. Vsi, ki so sodelovali, so svoje vloge odigrali vrhunsko in res si boljšega spota sploh ne bi mogla želeti. Pravzaprav je še boljši, kot sem si ga predstavljala.

Darja Štravs Tisu

Je pa res, da sem zaradi vsega tega nekoliko izgorela. Bila sem zelo neprespana, takoj zatem pa so se začeli še nastopi. A po drugi strani mi podpora občinstva in odzivi ljudi, ko vidiš, kako radi poslušajo pesem in kako zadovoljni so, dajejo dodatno moč. Tudi če si utrujen, na to preprosto pozabiš.

Nova pesem prihaja v obdobju, ko je videti, da se je tudi v vašem življenju precej stvari spremenilo. Kako bi jo na kratko opisali?

Pesem Pardon govori o tem, da se srečata nekdanja partnerja in v tistem trenutku začutita, da je med njima še vedno prisotna neka kemija. A pri sebi veš, da čustva niso dovolj. Da je zgodba pregloboka, da bi vanjo znova posegal. Včasih je bolje, da nekatere stvari ostanejo zaključene.

Beseda pardon je pravzaprav eleganten način, da se postaviš zase in rečeš: »Ne, ne odpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.« (smeh) Na neki način pesem govori o tem, da tudi če še vedno čutiš metuljčke v trebuhu, razum premaga srce, ker ve, da to ne bi bilo dobro zate. Postaviš se zase in tej situaciji rečeš »pardon«. S tem narediš piko, ker veš, da je to najboljše zate.

Kako sicer preživljate poletja? Delovno? Kaj vam je pri poletnih koncertih najlepše in kaj najbolj naporno?

Absolutno delovno. Poleti imamo res ogromno nastopov. Zelo se veselim tudi nastopa na Pivu in cvetju. Si pa poletja ne predstavljam brez morja. Morje name deluje blagodejno. Takrat dobim največ navdiha in kreativnosti. Po tem koncertu si bom privoščila dopust.

Najprej grem v Milano na koncert Bruna Marsa, potem prvič v življenju na morje v Grčijo. Nato pa še sama na Rab, kjer bom zagotovo napisala nekaj novih komadov in besedil. Komaj čakam, ker po napornem mesecu čutim, da moje telo res potrebuje sprostitev in morje.

Kako danes ustvarjate komade – bolj z glavo ali s srcem?

Če bi mi danes kdo rekel: »Nika, napiši komad,« bi me spravil v krč. Pri ustvarjanju moram stvari začutiti. Potrebujem navdih. Najpogosteje ga dobim takrat, ko sem zares sproščena. Na morju napišem največ stvari. Želim si, da bi nekoč, ko bom starejša, imela hišico ob morju, ker verjamem, da bi bila tam še bolj ustvarjalna.

Teo Trup

Če pa govorim konkretno o pesmi Pardon, je bilo tako, da mi je avtor glasbe Matjaž Vlašič pokazal skladbo, ki jo je ustvaril. Ni bila napisana zame, ampak jo je ustvaril na splošno. Ko sem slišala ta komad, ta demo, na katerem je pel izmišljeno besedilo v italijanščini in francoščini, sem takoj začutila, da mora biti moj.

Rekla sem mu: »Matjaž, veš kaj? Imam občutek, da bi to morala peti ženska. In to bi morala biti jaz.« Nasmejal se je, ker sem preprosto začutila, da ta komad vibrira z mano in da ga moram izdati prav zdaj. Matjaž se je strinjal, minilo je nekaj tednov in nastal je Pardon.

Katera pesem iz vašega repertoarja vam danes pomeni nekaj povsem drugega kot ob njenem nastanku? Jo morda danes povsem drugače dojemate? Se je z leti spremenil vaš odnos do katere od pesmi iz preteklosti?

Vedno pravim, da sem bila v trenutku, ko je nastala posamezna pesem, nanjo najbolj ponosna. Vsaka nosi svojo zgodbo in zaznamuje določeno obdobje mojega življenja. Zato pravim, da se vse zgodi z razlogom in da mi za nobeno pesem ni nikoli žal.

Se pa z leti spreminjam. Odraščam, nabiram izkušnje, življenjske lekcije in skupaj z mano dozoreva tudi moja glasba. Velika sprememba je predvsem ta, da se vse bolj uveljavljam kot avtorica. Pri Pardonu sem napisala besedilo. Tudi besedila nekaterih drugih pesmi, ki bodo izšle v naslednjih mesecih, so moje delo. Zdi se mi, da kot umetnica, tekstopiska in avtorica glasbe prihajam v obdobje, ko dozorevam, se učim in si vedno bolj upam. Predvsem si upam biti pogumna in stopiti iz svoje cone udobja.

Ste pri ustvarjanju bolj perfekcionistka ali znate tudi prepustiti stvari trenutku?

To vprašanje me je takoj spomnilo na prijateljico, ki mi vedno reče, da ji gre na živce, kako velika perfekcionistka sem. Da se preveč obremenjujem in preveč razmišljam o stvareh. Pri glasbi sem zagotovo perfekcionistka in se ne zadovoljim takoj.

Je pa res, da ni dobro riniti z glavo skozi zid. Še posebej če imaš okoli sebe ljudi, ki jim zaupaš, in glasbenike z veliko kilometrine. Če o čem dvomim, znam prepustiti presojo tudi komu, ki ima več izkušenj in mi iskreno pove, da je stvar dobra ter da jo sama le preveč analiziram. Takrat znam popustiti in ne vztrajam za vsako ceno.

Najpomembnejše je, da imaš ob sebi ljudi, ki jim zaupaš in za katere veš, da ti iskreno želijo najboljše. Mislim, da imam to srečo, da sem z bližnjimi povezana na tak način, da jim stoodstotno zaupam.

Se je morda z leti spremenil tudi odnos, ki ga gradite s publiko, vašimi oboževalci? Najmlajša publika, ki vam je sledila na začetku kariere, je zdaj že odrasla. Ampak pri otrocih ostajate še vedno priljubljeni.

To je ena najzanimivejših stvari, ki se mi je zgodila. Že od nekdaj me imajo otroci zelo radi. Sprva sem mislila, da je bilo to povezano z obdobjem roza las in da sem jim bila zaradi svoje podobe preprosto zanimiva.

A dejstvo je, da ne glede na to, kako spreminjam svoj stil – tako vizualni kot glasbeni –, otroci oziroma najmlajša publika ostajajo z mano. Tudi če imam koncert ob desetih zvečer, se vedno najde deset ali več otrok, ki me čakajo. To se mi zdi res neverjetno.

Otroke imam tudi sama zelo rada in očitno jih na neki način pritegnem. Ne znam razložiti, zakaj. Sem pa izjemno hvaležna, ker so otroci najbolj iskrena in najbolj čista bitja. Najlepši občutek je, ko po nastopu pride kdo do mene in v njegovih očeh vidiš tisto iskreno veselje, ker me je spoznal. Takrat si mislim: »Moj bog, že samo s tem, da sem tukaj, sem nekoga osrečila. Ne morem verjeti.«

Darja Štravs Tisu

Jaz, ena navadna Nika iz Petanjcev, iz majhne vasi, sem postala nekdo, ob katerem ljudje včasih obstanejo, včasih me objamejo. Še danes težko verjamem, da lahko tako vplivam na nekoga. Hkrati pa to razumem kot veliko odgovornost. Lepo je biti nekomu vzor. Lepo je pokazati, da je prijaznost pomembna in da bi morali biti vsi drug do drugega prijazni.

Zato si zanje vedno vzamem čas. Objamem jih, poklepetam z njimi. Tako delam že od nekdaj. Ne glede na to, kdaj imam koncert, po nastopu vedno ostanem z oboževalci, se fotografiram, podpisujem in se z njimi pogovorim, kolikor je le mogoče. Zavedam se, da brez njih danes ne bi bila tam, kjer sem.

Vedno se postavim tudi v kožo male Nike, ki je nekoč oboževala skupino Bepop. Če Alenka iz Bepopa takrat ne bi bila prijazna do mene, bi se mi podrl ves svet. Prav zato si predstavljam, da morda danes kdo na enak način gleda tudi name.

Po vseh teh letih in vseh koncertih lahko rečem, da je moja publika res zelo raznolika – od najmlajših do najstarejših. Zdi se mi, da sem si s svojimi pesmimi in s tem, da sem toliko let neprekinjeno prisotna na glasbeni sceni, pridobila poslušalce, ki me spremljajo, in upam, da bodo z mano ostali tudi v prihodnje. Želim si, da bi se ta generacijski krog še naprej širil.

Vedno pravim tudi, da so na mojih koncertih dobrodošli vsi. Tam ni obsojanja. Če nimaš posluha, poj. Če želiš plesati, pleši. Želim si, da bi bili moji koncerti varen prostor za vsakogar.

Veliko ljudi pozna Niko Zorjan z odra. Kakšna pa je Nika, ko ugasnejo reflektorji?

Morda na odru in na fotografijah res delujem kot najbolj samozavestna oseba na svetu. In res je – na odru sem samozavestna. Doma pa ni vedno tako. Je pa oder moj varni pristan. Če se kje zares počutim doma, se počutim prav tam. Na odru se počutim vsemogočno in tam si upam vse.

Moji prijatelji bi sicer rekli, da sem tako na odru kot zasebno popolnoma enaka. Tudi v zasebnem življenju sem vesela, nasmejana in čustvena. Stvari se me hitro dotaknejo, tako pozitivne kot negativne. Nimam alter ega. Edina razlika je ta, da sem na odru bolj samozavestna in si mogoče upam bolj zaplesati ali malo pokoketirati.

Teo Trup

Rada se družim – tako zasebno kot na odru in v zaodrju. Včasih sem morda malo »all over the place«, ampak tudi tega se učim. Učim se, da se znam kdaj umiriti in stopiti korak nazaj. Uživam življenje in predvsem sem hvaležna, da lahko živim svoje poslanstvo.

Ste že kot otrok vedeli, da bo glasba vaše življenje?

Prvič sem nastopila pri dveh letih in pol in sorodniki mi še danes pripovedujejo, da sem že kot majhna deklica govorila, da bom nekoč slavna pevka. Ko se je vse skupaj začelo dogajati, mi je po Misiji Evrovizija teta rekla: »No, Nika, saj si vendar ves čas govorila, da boš pevka. Zdaj se ti je to uresničilo.«

Verjamem, da če nekaj delaš iskreno, s srcem, v tem uživaš, vztrajaš in delaš s strastjo, je samo nebo meja. Pravzaprav si meje največkrat postavljamo sami. To, da lahko živim od glasbe, nastopanja in petja, je zame res nekaj najlepšega. Res mi je lepo v življenju.

Kakšno vlogo ima pri vas intuicija? Ji zaupate?

Moja intuicija je zelo glasna. Včasih celo tako glasna, da mi gre na živce, ker je ne bi rada poslušala. In kadar je ne poslušam, se prej ali slej zgodi tisti »aha« trenutek, ko si rečem: zakaj je nisi poslušala?

Z leti se mi je intuicija zelo razvila. Pravzaprav mislim, da je bila vedno močna, le da je nisem hotela poslušati, ker sem želela ugajati drugim. Če to predolgo potiskaš vase, ti telo prej ali slej samo pokaže, da se moraš ustaviti, sicer pregoriš.

Darija Šošdean

Mislim, da se mi je prav to zgodilo v obdobju, ko sem imela težave z glasom in z vozličkom na glasilkah. Še danes verjamem, da se to ni zgodilo zato, ker bi pela napačno, ampak predvsem zaradi psihičnega pritiska. Zaradi vseh neizrečenih besed in stvari, ki sem se jih bala povedati.

Zdi se mi, da če nisi zvest samemu sebi, če ne poslušaš svojega telesa in svojih občutkov ter jih ne izražaš, se to prej ali slej pokaže tam, kjer najbolj boli. Pri meni so bile to glasilke. In prav glasilke so moje življenje.

Zdi se, da danes bolj samozavestno poveste svoje mnenje. Kdaj ste začutili, da vam ni več treba ugajati vsem?

S tem se iskreno še vedno borim. Še vedno imam težave s tem. Mislim, da veliko izhaja tudi iz vzgoje. Odraščala sem v zelo preprostem okolju, kjer so nas učili, da je bolje ugajati in da je včasih bolje molčati, kot pa se komu zameriti. Če tak način razmišljanja nosiš v sebi, te lahko v našem svetu šovbiznisa hitro uniči. Zato se še danes učim postavljati meje.

Največji strah je pogosto ta, da te ljudje ne bodo več imeli radi, če jim boš kdaj rekel »ne«. Ampak ugotavljam, da to sploh ni res. Če znaš nekomu spoštljivo postaviti mejo, te bo zelo verjetno še bolj spoštoval, kot če vedno samo ugajaš. Tega se učim skozi življenje in skozi vse lekcije, ki mi jih prinaša. Takšno je moje življenje – zanimivo. Pravi vrtiljak dogajanja.

Ne bomo pogrevali medijsko odmevne zgodbe izpred enega leta, pa vendar – kako ste sami vse skupaj doživljali, predvsem to, da je zasebna oziroma poslovna zgodba postala javna tema?

Grozno je bilo. To je bila najtežja izkušnja v mojem življenju. Po drugi strani pa sem imela toliko podpore občinstva in glasbenih kolegov, da mi je bilo vsaj nekoliko lažje. Res sem vesela, da se je ta zgodba zaključila. Nikoli si nisem predstavljala, da bo dobila takšne medijske razsežnosti.

Danes sem predvsem vesela, da je to za mano in da smo se sporazumno razšli. Vsem želim vse dobro. Moj fokus je zdaj glasba, glasba in še enkrat glasba. In lepo mi je. (smeh)

Koliko vam danes pomeni ustvarjalna svoboda v primerjavi z obdobjem, ko ste bili na začetku kariere?

Vse! Mislim, da je občutek svobode ena najpomembnejših stvari. Ne samo v glasbi, ampak nasploh v življenju. Človek se mora počutiti svobodnega, da je lahko res to, kar je, in da lahko uspe.

Ko se počutiš svobodnega – pa naj bo v partnerskem ali poslovnem odnosu –, se mi zdi, da lahko zares zaživiš. Vsaj jaz tako čutim. Po horoskopu sem strelec in svoboda je zame izjemno pomembna. Šele takrat lahko zares poletim. In trenutno imam občutek, da letim. (smeh)

Kako pomembno pa je za vas, da ostajate zvesti svojim prekmurskim koreninam?

To je ena najpomembnejših stvari v mojem življenju. Sem ponosna Prekmurka. To so moje korenine in takšne bodo ostale za vedno. Prekmurje obožujem in še danes živim doma. Vem, da bom, tudi če se bom nekoč preselila drugam, vedno z veseljem prihajala nazaj.

Seveda sem ponosna tudi na naše narečje. Ko mi začnemo gučati, nas skoraj nihče ne razume, kar je včasih lahko celo prednost. (smeh) Veliko pesmi sem ustvarila tudi v svojem dialektu in s tem sem se še dodatno poklonila svojim koreninam. Na to, da sem Prekmurka, sem res ponosna. Tega ne pozabiš nikoli. In tudi gučati ne bom nikoli pozabila.

Prekmurje pogosto opisujejo kot pokrajino miru in širnih pogledov. Mislite, da človek, ki odrašča tam, svet vidi nekoliko drugače?

Ja, mislim, da res. Med tednom sem večinoma v Ljubljani, ker se tukaj pač največ dogaja. Ampak občutka, ko se peljem domov v svojo rodno vas Petanjci, preprosto ne znam opisati.

Pridem v mirno okolje, v veliko hišo z velikim dvoriščem. Poleti imamo postavljen bazen. Tam me vedno pričaka naša psička Vila, ki teka po velikem travniku. Čisto blizu je reka Mura, nad hišo pa imajo poleti štorklje svoje gnezdo. To je takšen mir, takšen zen, da svojega Prekmurja ne bi zamenjala za nič na svetu.

Teo Trup

Mislim, da se zagotovo pozna, ali odraščaš na vasi ali v mestu. Že sam življenjski tempo je povsem drugačen.

Kot otroci smo bili ves čas zunaj. Igrali smo se skrivalnice, hodili k reki Muri in vedeli, da se moramo domov vrniti, ko se stemni. Takrat ni bilo telefonov, da bi bili ves čas dosegljivi. Zelo sem vesela, da sem odraščala v času, ko še ni bilo družbenih omrežij. Mislim, da sem zato otroštvo in najstništvo res živela polno.

Prej ste dejali, da ste že zelo zgodaj začutili, da boste pevka. Kaj bi danes povedali tisti mali Niki, ki je že ob vstopu v šove talentov trdno verjela, da bo glasba njena življenjska pot?

Veste, da je bila prav tista mala Nika najbolj samozavestna? Takrat je najbolj verjela vase. Že od nekdaj je bila prepričana, da se ji bo uresničilo vse, o čemer sanja. Potem pa je odrasla, vstopila v medijski svet in se nekje na poti malo izgubila. Za nekaj časa je prenehala verjeti vase. Na koncu pa se je prav tista mala Nika vrnila. Prebudila je to vmesno Niko in ji rekla: »Vse bo v redu. Samo zaupaj vase.«

V bistvu je prav mala Nika tista, ki je rešila odraslo Niko.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter