Tokratni koncertni večer je odprla skladba Josepha Haydna Te Deum v C-duru. Kar veličasten in svečan značaj za uvod v še večje mojstrovine, ki je napovedoval še mogočnejšo in bleščečo zvočno podobo koncerta. Orkester in zbor Slovenske filharmonije in Mešani pevski zbor Glasbene matice Ljubljana je dirigent Trevor Pinnock kar pognal v zagon ritmičnega dogajanja.

Orkester se je izkazal s svojim bleščečim zvokom godal, tudi pihala in trobila so se tokrat potrudila, da je bil užitek, če že ne drugega, poslušati orkester. Morda malo prehiter tempo je zameglil jasnost pete besede. Namesto nekoliko bolj spokojne začetne hitrosti obdelave notnega zapisa smo dobili občutek živčnega in kompulzivnega mahanja z dirigentsko paličico.

Srednji del, ko se skladateljeva ideja nekoliko umiri, obarva v molsko različico, se ustrezno umiri tudi glasbeno vodenje mogočnega zbora in se lepo izluščijo dramatični momenti, ki se prepletajo med deli zbora in orkestrom. Kak zamah ali dva dirigentske paličice manj na minuto sicer ne bi škodilo.

Sledila je 25. Simfonija Wolfganga Amadeusa Mozarta v g-molu. To je bil največji presežek večera. Orkester jo je vzorno naštudiral in docela obvladal. Čutila se je tudi povezanost med orkestrom in sekcijami. Dirigent je imel tudi tokrat pospeške pri mahanju. Dobro pripravljen orkester je njegove dirigentske muhe upošteval in jih celo izboljšal.

Prvi stavek je bil mogočen in bleščeč, drugi pa prijetno zasanjan in upočasnjen. Menuet in trio sta bila ustrezna, saj je dirigent dosledno sledil ritmični punktaciji, orkester pa je dodal emocionalno noto in jo izpolnil z ustreznimi dinamičnimi prijemi, kar je ustvarilo prijetno prepletanje glasbene misli. To se je nadaljevalo tudi v zadnjem stavku simfonije, kar je lepo učinkovalo.

V drugem delu koncerta so orkester, zbora in solisti (sopranistki Lauryna Bendžiūnaitė in Mojca Bitenc Križaj ter tenorist Mauro Peter) izvedli drugo Simfonijo v B-duru opus 52 Felixa Mendelssohna Bartholdyja, imenovano tudi Slavospev.

Simfonija oziroma orkestracija in božja beseda v psalmih, povezanih s prevodi Biblije in tiskom, dobivajo v tem razsežnem simfoničnem delu novo podobo in ne nazadnje tudi pomen. Klasicistični pristop kompozicije z dodanimi elementi romanticizma, ki se kasneje še dodatno razvijejo pri Mendelssohnu kot izjemni romantični prijemi, je skladatelj zajel v zaokroženi in premišljeni glasbeni dramaturški liniji.

Vidi se, da se je dirigent notranje najbolj pripravil na ta del koncertnega sporeda in je tudi najbolje vodil orkester, soliste in zbora. Prvi del simfonije je izpeljal lepo in umirjeno, primerno in dostojanstveno. Del z zboroma in solisti je še nadgradil izvajanje.

Mogočnost in lepota zvoka in uravnana jakost, nekaka simbioza vseh nastopajočih je bila dosežena in v tej smo poslušalci v dvorani uživali. Velja pohvaliti vse tri soliste, saj so se dobro pripravili na ta koncert. Morda velja izpostaviti Mojco Bitenc, ki se je s svojim glasom najbolj dotaknila poslušalstva.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.