Slovenski jamar odkril kosti izumrlih živali iz pleistocena

Nanje je s skupino jamarjev po naključju naletel sežanski jamar Ludvik Husu. Kot je povedal za STA, so se mu zdele zanimive, zato jih je nekaj prinesel iz jame v pregled. Kosti so po besedah arheologa Borisa Kavurja verjetno stare med 18.000 in 14.000 let.

Kot je povedal Husu, so na kosti naleteli v tem mesecu med raziskovanjem jame. Izkopali so jih med širjenjem enega od rov sto metrov od vhoda v jamo. Našli so različne dele skeleta in posamične zobe.

Husu, ki je leta 1985 v jami na obrobju vasi Orlek, danes imenovani Ludvikova jama, naletel na ostanke rosomaha iz pleistocena, je menil, da bi bilo kosti dobro pregledati, zato jih je nekaj pobral in prinesel iz jame, nekaj pa jih je še vedno v njej.

Arheolog in izredni profesor Boris Kavur z Univerze na Primorskem je povedal, da sta po dostopnih informacijah prisotna divje govedo - tur oziroma bizon - ter robustna verzija konja.

Upoštevajoč prisotnost robustnega konja in bizona bi bilo najbolj verjetno, da gre za čas konca pleistocena oziroma čas največje ohladitve. Takrat je zaradi poledenitev oziroma vezanja vode v kontinentalni led višina morja padla za približno 120 metrov, kar pomeni, da je Jadran segal do linije Zadar - Ancona. Današnji severni Jadran je bil slano stepsko področje, optimalno za življenje in gibanje velikih čred rastlinojedcev.

Kljub dejstvu, da so v jamah bile večkrat odkrite živalske kosti, je najdba po njegovih besedah izjemna in pomembno prispeva k poznavanju preteklosti kraškega področja. Na eni strani nudi informacije o favnističnih združbah, ki so poseljevale prostor severnega Jadrana in njegovega zaledja - velike črede rastlinojedcev. Na drugi posredno kaže na naravno okolje, v katerem so te živali živele - stepo z redkim rastjem.

Vse informacije skupaj po Kavurjevih besedah nudijo celostno sliko o pokrajini in hkrati o obnašanju živali v prostoru. Predvsem iz slednjega pa je mogoče oblikovati tudi domneve o obnašanju človeka v prostoru - človeka, ki je bival v nekdanji pokrajini in izkoriščal dostopne vire.

Ker se črede rastlinojedcev sezonsko gibljejo po ustaljenih migracijskih poteh, so jih vzdolž teh poti nekdanji lovci sistematično pričakovali in lovili. Za slednje pa je bila potrebna socialna organizacija - načrtovanje, priprava in komunikacija med manjšimi skupnostmi.

Kot je poudaril Kavur, lahko poznavajoč dostopne podatke o arheoloških in novih paleontoloških najdbah, sestavijo veliko bolj celovito, natančno in izpovedno, predvsem pa zanimivo pojasnitev izgeda pokrajine ter življenja in delovanja živali in ljudi na Krasu v preteklosti.

Najdbo bodo nadalje proučevali na Inštitutu za arheologijo ZRC SAZU.