Tretji koncert cikla PVC Slovenske filharmonije je bil prav zabaven. O bistroumnosti kratic ciklov Slovenske filharmonije smo že pisali in se ne bi želeli preveč spuščati v tokratno kratico PVC, ki za vse učene (uke) pomeni polivinil klorid, za Slovensko filharmonijo pa »pretežno vokalni cikel«. Že osnovnošolsko znanje naj bi podučilo, da je PVC problematičen za okolje, sploh če so prisotne kake primesi (»pretežno PVC«).

Pri izdelavi PVC-ja se v zmes vnaša druge nevarne in eksplozivne surovine: vinil klorid monomer, ki je tudi strupen in rakotvoren. Kaj nam s temi kraticami želi sporočiti Slovenska filharmonija? Da so njihovi koncerti kancerogeni? Da je poslušanje njihovih koncertov nevarno?

Seveda ne!

Praviloma so balzam za dušo in splošno obče duševno zdravje. Praviloma. Zato jih radi obiskujemo. Niso pa vsi balzam za dušo, sploh če se česa ne izvežba, kot bi bilo potrebno, in če je kak sodobni skladatelj v samooceni »prezrel« za harmonijo in toničnost ter se obeša na »kozmične« atonalne, disharmonične in na splošno neposlušljive in zdravju grozeče zvoke.

Tokratni koncert ni bil tak. Imel je mile zvoke nemškega romantičnega skladatelja Johannesa Brahmsa v njegovi Izmenjujoči se pesmi za ob plesu opus 31 ter Novi ljubezenski pesmi opus 65. Zbor Slovenske filharmonije je bil dobro pripravljen, za kar gre zahvala Jerici Bukovec.

Dirigent Holger Speck je bil nekako na trnih. Ni želel preveč izrazitih in ostrih potez interpretacij vokalnega dela. Trudil se je, da je bilo zvočno uravnano, jasnih in čistih potez, izčiščene zvočne podobe. Kar je odlično delovalo. Pianistka Alina Kolomiets in pianist Gioele Andreolli sta decentno spremljala in lepo barvala zvok klavirja na različne vsebinske dele pesmi. Spremljanje in poslušanje pianistov je bilo prijetno.

V drugem delu koncerta smo slišali krstno izvedbo novitete MovEmentO mlade skladateljice Federice Lo Pinto, sicer tudi članice Zbora Slovenske filharmonije, ki je v svojem delu iskala novosti izraznosti zbora, vnesla pa mu je tudi primesi neke živalskosti: kot »lajanje in mijavkanje«. Obiskovalci smo bili nekoliko zvokovno šokirani in razdejani.

Tisto, kar so prej nastopajoči zgradili in postavili z Brahmsom v njegovem jasnem tonskem in harmoničnem modusu, je ta noviteta nekako s silo razgradila. Umanjkalo nam je postopanje po estetiki glasbene umetnosti; raje se je skladateljica zatekla k stereotipnosti spoprijemanja z družbeno kritiko, morda preveč ideološko, in pogrešali smo več izoblikovanih (tudi estetskih) glasbenih misli v kompozicijskem prijemu.

Nekoliko je slab priokus popravila harmonija Edwarda Elgarja. Izvedli so njegovo delo Z bavarskih planin opus 27, ki nas je zazibalo nazaj v harmonijo in tonalnost. Hvala.

Slovenska filharmonija bi lahko v svojih »silnih marketinških domislicah« pričela intenzivneje graditi na kakovosti in privlačnosti koncertnih programov, kar ji tudi uspeva.

Koncertni programi so dobri, izboljšujejo se. Že to je razlog, da obiščemo koncerte Slovenske filharmonije. Kratice svojih koncertnih ciklov so poimenovali in zamešali z obče sprejetimi, kar vnaša nekako odbojnost ter zmedenost.

Koncertni cikli, poimenovani s kraticami FKK, SMS, PVC, SOS, VIP in SIM, imajo preveč drugačnega, paralelnega, prizvoka in nenazadnje tudi površinskosti.

Ko se človek enkrat poglobi v kratice, ugotovi, da imajo te tudi svoj specifični, tudi strokovni pomen. Globlja in tehtna razprava ter umestni pregovori o primernosti uporabe teh kratic za našo osrednjo glasbeno hišo bi jih sama po sebi odnesla. Več resnosti, manj rokohitrskih rešitev, več spoštovanja intelekta ter intelektualnega nivoja obiskovalcev koncertnih večerov Slovenske filharmonije ne bi škodilo.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.ž