Pa smo ga dočakali. Prvi koncert Orkestra Slovenske filharmonije v novi sezoni. S polnimi jadri in sprejemom novega direktorja Slovenske filharmonije Nejca Avblja, izbranca in ljubljenca nekdanje ministrice Aste Vrečko iz stranke Levica, ki se iz dneva v dan zapleta v različne težke afere, za skupne izbrance. Izbor gostov je bil nekoliko nejasen, saj je bilo stati tam prej ko ne bolj nečasten privilegij s polno muzanja.

Avbljev nagovor ob začetku koncerta se je skušal nasloniti na razširjeno vsebino koncerta ter na današnji svet, a mu to ni šlo najbolje od rok. Ideje se bile fragmentirane ter nejasno povezane, tudi nekoliko ploske ter pavšalne o umetnosti, vlogi umetnosti, humanosti ter univerzalnosti. Pohvalno pa je, da je izpostavil vse korpuse zaposlenih v Slovenski filharmoniji ter njihovo poslanstvo. Ter seveda vlogo občinstva, to je Avbelj neprestano ponavljal, ter tudi vlogo generalnega sponzorja, ki mu je pripisal izjemno vlogo, skoraj pomembnejšo kot ministrstvu za kulturo.

Orkester Slovenske filharmonije

SMS 1: Katarza, dirigent Kahi Solomnišvili

Cankarjev dom, 18. SEPTEMBRA 2026

Za otvoritev sezone so v koncertni cikel SMS (ne gre za svetovno uveljavljeno in sprejeto oznako sporočil po mobilnem telefonu, temveč v razlagi Slovenske filharmonije kratica pomeni same mogočne skladbe) so stavili na izvedbo Desete simfonije v Fis-duru Gustava Mahlerja, ki jo je priredil Deryck Cooke. Gre za eno Mahlerjevih skrivnostnih in mračnih, otožnih simfonij, ki izraža njegov zlom ob razkritju razmerja žene Alme z mladim in kasneje enim najvplivnejših in najznamenitejših arhitektov, Walterjem Adolphom Georgom Gropiusom. Po Mahlerjevi smrti sta se poročila. Mahlerjev svet so tako preplavile mnoge misli o pomenu ljubezni, zaupanju, izdaje in zapuščanju. Te misli, tegobe in stiske je preslikal v glasbeni jezik, kjer se loteva netipičnih harmonskih postopkov, atonalnosti, disharmonije ter harmonične napetosti, fragmentiranih, a vendarle z nekolikšno sličnostjo med prvim in zadnjim stavkom simfonije.

Orkester pod vodstvom dirigenta Kahija Solomnišvilija je simfonijo izvedel solidno. Najbolj se je potrudila razširjena godalna sekcija orkestra. Nekoliko nestabilen uvod v Adagio se je kmalu stabiliziral in prešel v tonsko in interpretacijsko gotovost, ki se je krepila skozi celotno izvedbo. Finale je bil izveden izjemno. Scherza sta bila korektna, kaka vaja več trobilni in pihalni sekciji pa ne bi škodila. Ta simfonija je že sicer velik zalogaj in velja za zahtevnejše orkestrsko delo. Redki orkestri zmorejo brezhibne izvedbe, dodaten podvig pa je to delo postaviti za otvoritev sezone. Dirigent Kahi Solomnišvili je dal vse od sebe, trudil se je držati orkester skupaj, njihovo zbranost in pretočnost v interpretaciji kot tudi kohezivnost glasbene misli. Povečini mu je to uspelo.

Slovenska filharmonija kljub novim začetkom in pogledom v prihodnost postopa po starih poteh. Tako še vedno vztrajajo pri »absurdnih« imenih svojih abonmajskih ciklov, kot so SMS, PVC, FKK, SOS ter VIP. Nekako na silo prirejajo svetovno uveljavljene in domenjene kratice v neposrečena imena in nekateri bi si želeli prenove imena kratic abonmajev. A kakorkoli, zaupamo v kvaliteto orkestra in se veselimo naslednjega koncerta. Programska sezona uvrščenih del je večinoma premišljeno in dobro izbrana, tako da nas navdaja optimizem in zagon za obiskovanje koncertov Orkestra Slovenske filharmonije.