Festival Ljubljana je nekoliko razširil koncertne in druge dogodke tudi v zimski čas, kar je v resnici dobro. Direktor in umetniški vodja dodobra ve, da je gonilo takih uspešnih koncertov vrhunskost in klasični pristopi k umetnosti.

Ansambel (Ensemble) Dissonance je za tokratni koncert svoje vrste izpopolnil s člani Opernega orkestra Maribor ter drugimi glasbeniki. Ti so se med seboj lepo dopolnjevali in ustvarili lep koncert.

Zagotovo je bil vrhunec koncerta izvedba Koncerta za trobento in godala v D-duru Giuseppeja Tartinija v priredbi Davida Hickmana. Svoje spretnosti, tehnično pripravljenost in muzikalnost je v večini izkazal trobentač Vicente Camposo. Prvi stavek je bil jasen in jedrnat.

Drugi stavek je bil v svojem počasnem tempu zahteven zalogaj za solista, ki se je trudil postaviti in vzdrževati ton. Tretji stavek pa je z nekaj malenkostnimi zdrsi vendarle lepo izpeljal glavno temo in orkester ga je tu dobro podpiral.

Slednji je skozi celoten koncert ohranjal topel in jasen ton, kot si ga je zamislil gostujoči dirigent Miguel Angel Navárro. Ta je v prvem delu koncerta lepo izpostavil plesni ritem v Kvintetu za godala št. 6 v C-duru, opus 30, z naslovom Nočna glasba ulic Madrida skladatelja Luigija Boccherinija.

Poseben temperament je tokratnemu koncertu dala uvrstitev španskih skladateljev Enriqueja Granadosa (Intermezzo iz opere Goyescas) ter Eduarda Toldrá (Pogledi na morje) ter dodatek s solistom Camposom Devica upanja iz Macarene skladatelja Bernardina Bautista v priredbi Charlesa Koffe.

Pohvalno je, da Ansambel Dissonance promovira in z izvedbami daje zagon študentom kompozicije, pri katerih naročajo novitete, poleg uvrščanja že uveljavljenih in poznanih skladb velikih skladateljev. Ta večer ni bilo na sporedu tovrstne novitete, kako pričakujemo kmalu.

Sicer pa bogat program Zimskega festivala Ljubljana odpira novo poglavje in zapolnjuje dolgoletno vrzel na področju pianizma z uvedbo mednarodnega klavirskega tekmovanja, ki mu predseduje naša prva dama črno-belih tipk, cenjena redna profesorica Dubravka Tomšič Srebotnjak.

Želeli smo tudi napisati kaj pohvalnega za drugi koncert abonmajskega cikla, imenovanega SOS (sodobne orkestrske skladbe) z naslovom Odtekanje časa. (Že sam naslov abonmajskega cikla SOS nas ustraši, da Slovenska filharmonija potrebuje pomoč.)

Potem pa smo sedli v dvorano in čakali na koncert. Odtekanje časa je bil koncert s polno »agresivnega in napornega« zvoka, atonalnosti in disharmonije. Tako da je bila naša humanost in človečnost odtečena in ušesa otečena. Verjamemo, da je lahko tudi sodobna glasba tonalna in harmonična.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.