Ta se vztrajno zadržuje nad mestom, kot da ne želi popustiti, mraz pa se zažira globoko pod kožo. A prav ta občutek hladne sivine v dolini vedno znova prebuja misel, da se nekje višje skrivata sonce in sneg – in z njima tista posebna decembrska toplina, ki jo lahko ponudi le narava.

Zaželel sem si pobega iz meglenega vsakdana. Želel sem si sonca, škripanja snega pod nogami in razgledov, ki v jeseni žarijo v rumenih odtenkih macesnov.

Primož Lavre

Tokrat sem dobro vedel, da so iglice že odpadle in da bodo njihova gola debla ustvarjala skoraj grafično, črno-belo kuliso za mogočen pogled proti Jalovcu. Slemenova špica se je zdela kot popolna izbira – dovolj dostopna, a vedno znova očarljiva.
Kljub prometni zmešnjavi okoli zapornic pod Vršičem sem se po dolgih serpentinah prebil do vrha prelaza in parkiral. Že ob prihodu me je pričakal živahen utrip zimskega gorniškega dne.

Primož Lavre

Južna pobočja pod Mojstrovko so bila skoraj povsem zasedena. Turni smučarji so si nadeli smuči, hribovci so v manjših skupinah zasedli svoje kotičke pod soncem. Vsak je imel svoj cilj, a vsem je bilo skupno iskanje sonca in miru.

Moja pot se je začela malo skozi borovce, ko pa sem našel shojeno gaz, sem ji zlahka sledil proti Slemenu. Stopinje in gaz v snegu se vijejo med balvani in borovci, pogledi na okoliške vrhove in stene naših gora so enkratni.

Primož Lavre

Na razpotju, kjer se poti iz Tamarja in Planice združijo z mojo, sem se za trenutek ustavil. Sedelce ponuja razgled, ki te vedno znova prevzame – Zadnja Mojstrovka stoji mogočno, Jalovec pa s svojo značilno podobo pritegne pogled in ga ne spusti več. Goli macesni so kot nemi stražarji varovali to alpsko kuliso, njihova silhueta pa je še dodatno poudarila zimsko resnost pokrajine.

Od tod sem nadaljeval počasi, skoraj zadržano, proti Slemenovi špici. Pot se rahlo vzpenja, razgledi pa postajajo vse širši. Tišino so prekinjali le oddaljeni glasovi in škripanje snega pod čevlji. Na vrhu me ni pričakalo ne izrazito sonce ne močan veter, temveč prijetna zimska umirjenost. Razgledi so bili jasni in mogočni, zadovoljstvo pa popolno.

Primož Lavre

Slemenova špica tudi pozimi ostaja destinacija preprostih lepot. Ne ponuja skrajnosti, temveč ravno prav – dovolj hoje, dovolj razgledov in dovolj tišine, da človek za nekaj časa pozabi na meglo v dolini.

Ob vožnji proti domu sem čutil, da sem bolj umirjen in prežet z lepotami naše lepe dežele.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Galerija

Primož Lavre