Štefka nam je uvodoma predstavila svoja otroška leta, ki jih je kot mala deklica preživljala v Čemšeniku. Ko se je njena družina, ima še brata, preselila v Zagorje, stika s Čemšenikom ni izgubila, saj je še vedno rada prihajala na obisk k starim staršem. Povedala nam je, zakaj se je odločila za poklic strojnega tehnika, kar je takrat nekatere začudilo. Po uspešno zaključenem šolanju se je zaposlila v zagorski Varnosti, kjer je opravljala različna dela. Še vedno ima lepe spomine na leta, ki jih je preživela v tej tovarni, ki je šla po osamosvojitvi Slovenije tudi skozi marsikatero težko obdobje. Aktivna je bila tudi pri krajevni organizaciji Rdečega križa in se po upokojitvi Mari Drobne odločila, da se bo prijavila za mesto sekretarke OO RK Zagorje ob Savi. To delo še vedno z veseljem opravlja. Ko se je odločila za odhod iz tovarne Varnost, je svoji prijateljici, direktorici Simoni Klukej, ki jo je njena odločitev presenetila, reka: "Grem, opravljala bom delo, ki si ga želim celo življenja."
V oddaji je predstavila še nekaj mejnikov delovanja RK v Zagorju, spregovorila o svojih predhodnikov, o krvodajalstvu, o skrbi za socialno ogrožene občane, starostnike in ob tem poudarila, da brez zavzetih prostovoljcev dela v Rdečih križih zagotovo ne bi zmogli opraviti. Predstavila je še nekaj humanitarnih projektov, med drugim pomoč družini Zorec, ki jim je pogorela hiša in pomoči pri zbiranju denarja za dvigalo za invalidno osebo družine Gorenc. Ponosna je tudi na organizacijo letovanja na morju za otroke, ne le za tiste, ki prihajajo iz socialno ogroženih družin. Slednjim prek različnih dobrodelnih akcij pomagajo tudi pri nakupu šolskih potrebščin. Ponosna je tudi na ekipo prve pomoči in predvsem na vse tiste prostovoljce, ki so v času epidemije opravili več tisoč delovnih ur. Kje vse so pomagali in tudi, kako uspel je projekt Sopotnik, ki mnogim nudi prevoze z osebnim vozilom, si oglejte v oddaji. "Kdor koli, potrebuje pomoč, jo lahko prek različnih humanitarnih organizacij dobi," je povedala ob koncu oddaje in dodala, da nekateri še vedno neradi zaprosijo za pomoč, ko so v stiski. Takim sporoča, da naj potrkajo na vrata in jim bodo radi pomagali. Povedala nam je še, da se v času kovida v Zagorju socialna slika ni poslabšala, se pa je povečala razdeljenost družbe. Pravi pa, da je optimistka, kajti, karkoli se zgodi, gre svet vedno naprej.