V oddaji boste v prvem delu prisluhnili pogovoru z vodjo društva Karolino Senčar, v nadaljevanju pa smo pred kamero povabili tudi druge člane: Nušo Gregorčič, Ano Selič, upokojenega rudarja Janeza Dornika, Jožico Hriberšek Joco in Jožeta Gregorčiča. Vse kar boste slišali, boste slišali v zasavskem dialektu. Senčarjeva je povedala, da Prosvetno društvo deluje v zadružnem domu že od leta 1968. "Takrat je bil dom tudi uradno odprt. Odprtja se je udeležil takratni predsednik Jugoslavije Tito," nam zaupa.
V spomin na ta dan, imajo 14.oktobra krajevni praznik. Povejmo, da se je pod besedila njihovih skečev podpisala ravno Karolina. Omenimo jih: Knapovska culnga (Rudarska plača), Čečanske perice in Čečanske Jetrnice. "Z vsemi temi skeči obujamo preteklost, kako so včasih živeli v kolonijah, kako so po vaseh mame prale perilo, kako so se nekoč pripravljale koline. Mimogrede, jetrnice naj bi imele izvor ravno na Čečah."
Še marsikaj zanimivega je povedala o delovanju prosvetnega društva, o začetkih delovanja igralske skupine Funšterc team Boben- Čeče pa nam je več povedala Nuša Gregorčič. "Začetki naše skupine segajo v leto 2011, ko je društvo Rast pripravilo tekmovanje iz značilne knapovske jedi funšterc," nam pove, mi pa lahko dodamo, da od takrat člani igralske zasedbe s svojo pojavo, govorico in nastopi navdušujejo, kjerkoli se pojavijo. "Vesela sem, da ohranjamo našo tradicijo oblačenja, našo kulinariko, pa govor, znani smo tudi po kletvicah," pove, mi pa dodajmo, da jih boste nekaj slišali tudi v skeču Knapovska colnga.
Njihove skeče so videli že po vseh koncih naše domovine, pa tudi v tujini. A vedno v slovenskem oziroma hrastniškem ali če hočete čečansko- bobenskem dialektu. Naša naslednja sogovornica je bila Ana Selič, ki je odraščala v kmečki družini, kjer je bilo šest otrok. Marsikaj zanimivega boste lahko slišali o njenem otroštvu in otroštvu njene sestre Jožice, ki bo tudi naša sogovornica.
Ana nam je kot dobra poznavalka zasavske kulinarike zaupala tudi, kako se pripravi funšterc. "Spomnim se, da ko je šel ata na nočno izmeno na delo v rudnik, mu je mama pripravila funšterc in črn kufe," še doda. Pred našo kamero smo povabili tudi že dolgo upokojenega rudarja Janeza Dornika, ki nam je povedal, zakaj se je odločil za rudarski poklic: "Kam pa naj bi šel z le štirimi razredi, ljuba duša," hudomušno pove in doda, da sta bila knapa tudi njegov oče in dedek. Pove, da ga je bilo pred davnimi leti, ko se je star komaj 15 let odločil, da bo rudar, bistveno manj, kot ga je sedaj. "Zdaj bi dva naredili," se pošali.
Šalijo pa se vsi tudi v skečih, ki jih občinstvo tako rado spremlja. Tudi midva s snemalcem sva umirala od smeha. Janez nam je še povedal, da ga v jami ni nikoli "dobilo" (ni imel kakšne hujše nezgode), kot so tod rekli, je pa umrlo kar nekaj njegovih kumarartov (sodelavcev). "Kar 13 rudarjev je umrl v mojem času. S to izgubo se je težko soočiti. Marsikateri je zaradi tega zapustil jamo in si našel delo kje drugje." Še nekaj nam je povedal: "Včasih smo culngo oziroma plačo ali denar dobili na roke. Denarja je bilo kar precej in ga seveda nisi smel vsega prinesti domov. Zato ga je bilo treba nekaj v gostilni pustiti. Na poti domov skozi naselje Boben, nas je potem kar lepo metalo sem ter tja." Slišali boste tudi, kako imajo v njihovi ekipi še vedno ločeno, kaj je žensko in kaj moško delo. Ja, v Zasavju damo še nekaj na tradicijo.
Zagotovo najbolj glasna in zgovorna igralka te zanimive zasedbe pa je Joca oziroma Jožica Hriberšek, najmlajša sestra Ane Selič. "Tazadnja sem bila, postrgučk,. Niso me radi imeli, ker so me morali ahtati," nam pove tako, kot govorijo v tem delu Hrastnika. Sicer pa je bilo otroštvo takrat kar težko, v njeni družini pa še toliko bolj, ker sta starša zgodaj umrla. "Ko sem bila stara desetih let je umrla mama, po petih letih še oče, ki je življenje pustil v jami," nam pove in v nadaljevanju še marsikaj zanimivega iz njihovih nastopov. "Rada ohranjam spomin na ata in na našo rudarsko dediščino."
Pove še, da je bila le enkrat samkrat v jami. "So rekli, tako dolg jezik imaš, v jamo pa si ne upaš. Pa sem šla, pogledati, kje sem izgubila očeta." Jože Gregorčič pa nam najprej pove: "Moj ate bil knap, starate je bil knap. Tudi mene je ate je spravljal v jamo, pa sem mu rekel, ko bodo v jami firnki (zavese), pol' bo pa tudi Jožko šel v jamo." Ker zaves v jami ni, je šel v Sijaj, kjer so nekoč delali luči. Zdaj, ko te tovarne ni več, pa s skeči posveti v marsikatero srce. Skupaj z ekipo. Kako to delajo, pa si oglejte v posnetku skeča Knapovska culnga.