Po izobrazbi inženir gradbeništva, po srcu pa eden največjih poznavalcev slovenske ljudske in narodnozabavne glasbe, že desetletja zbira in rešuje dediščino, ki bi ji sicer grozila pozaba. Njegova zbirka danes obsega več sto tisoč eksponatov – od plošč, kaset in plakatov do inštrumentov, noš in dragocenih pričevanj glasbenikov.

Je tudi eden ključnih članov ekipe Radia Veseljak, ki letos praznuje 30 let delovanja. Vrhunec praznovanja bo veliki koncert Veseljakovih 30, ki bo 10. oktobra 2026 v Športni dvorani Domžale. Tako kot mnoge druge Veseljakove koncerte tudi tega – jubilejnega – organizira prav Golobič.

Kdaj je narodnozabavna glasba v vašem življenju postala več kot le glasba – vaša osebna strast in, če lahko tako rečemo, življenjski projekt?

Z ljudsko glasbo sem pravzaprav odraščal. Tudi stara mama je veliko prepevala. Ko smo bili na njivi, se je vedno kaj pelo, tako da mi je bila ta glasba od nekdaj blizu. Potem se je vse skupaj še nekoliko okrepilo, ko sem prestopil prag lokalne folklorne skupine Semiška ohcet.

Ob vstopu v osnovno šolo sem začel obiskovati tudi glasbeno šolo, sprva za klavirsko harmoniko, kasneje pa še zasebne ure diatonične harmonike pri učitelju Pavletu Malnariču, ki me je s svojim širokim glasbenim obzorjem popeljal tudi v zgodovino te glasbe.

Med harmonikarji, ki so bili v preteklosti pretežno samouki, so se namreč razvili različni stili igranja. Ker je bil Pavle tako odprt in razgledan, mi je želel vse te stile približati, da bi zaznal razlike med njimi. Da bi torej prišel do točke, ko že ob poslušanju prepoznaš izvajalca in stilsko smer, ki jo je ubral. Na ta način sem se tudi zaljubil v to glasbo.

arhiv

Ko sva takrat pri urah harmonike igrala skladbe Ansambla Nika Zajca, se je nekaterih skladb spomnil le bežno. Zato sem napisal pismo na RTV Slovenija s prošnjo, da mi pošljejo posnetek želene skladbe. Vendar mi na RTV niso poslali ne posnetka ne kakršnegakoli odgovora na moja pisma. In tako sem iskal naprej po bolšjih sejmih.

To Zajčevo ploščo sem tam res našel, a sem še prej domov prinesel že cel kup drugih plošč, kar je že predstavljalo majhno zbirko. Doma smo sicer imeli gramofon, a mene je pritegnila že sama naslovnica plošče, ker je bila večja, kot je bila takrat na kaseti ali CD-ju.

To mi je bilo všeč in sem začel to glasbo intenzivneje poslušati ter se nekako zaljubil vanjo. Seveda je v srednji šoli nastopila tudi faza, ko so se moji vrstniki narodnozabavne glasbe v družbi sramovali, čeprav so jo morda na skrivaj celo poslušali. In tudi jaz sem skoraj klonil v tem trendu. (smeh)

Kam vas je takrat zaneslo?

Poslušali smo vse, od tehna do marsičesa drugega. Saj tudi danes, da se razumemo, še vedno premorem precejšnjo zbirko rocka, popa, jazza in tudi klasike. Človek si mora tudi od harmonike včasih odpočiti ušesa in s tem ni nič narobe. Ampak primarna glasba, ki sem se ji nekako posvetil, je seveda narodnozabavna.

Če se vrnem v srednješolska leta: stanoval sem v dijaškem domu Bežigrad in tam smo se povezali z nekaj fanti, ki so prav tako igrali inštrumente, in skupaj smo ustanovili prvi ansambel. Na šolskih oziroma dijaških plesih smo si drznili nastopiti in bili presenetljivo dobro sprejeti.

Nismo niti vedeli, v kaj se spuščamo, ali bomo zaničevani, ali bomo, če tako rečem, popljuvani. A na plesu, kjer je DJ vrtel glasbo, smo nastopili tudi mi in ljudje, naši kolegi in vrstniki, so se postavili v pare ter zaplesali polko in valček. Takrat smo videli, da vendarle nekaj delamo prav. In tako se je skozi vsa štiri leta harmonika in narodnozabavna glasba med stenami dijaškega doma slišala vse bolj odločno.

Ali menite, da bi vas življenje vseeno popeljalo v zbirateljstvo, če vam takrat ne bi bilo treba brskati po bolšjakih in bi že obstajal YouTube oziroma druge platforme?

Verjetno ne, ker so stvari, ki so ti takoj dostopne, sočasno s tem tudi razvrednotene. Ljudje smo narejeni tako, da najbolj cenimo tisto, kar prigaramo. Tudi danes mi mnogi pišejo za posnetke: ali bi imel to, ali bi imel ono, jaz pa si mislim: joj, fant, poskusi še sam kaj poiskati. Včasih se počutim kot javni servis.

Res pa je, da načeloma to, kar počnem, počnem tudi zato, da je ljudem dostopno, in sem morda na neki način tudi jaz njihov YouTube. Prošenj za posnetke ali odgovore na razna vprašanja prejmem v elektronskih sporočilih dnevno med 30 in 50. Za marsikoga bi bilo to lahko že pol delavnika.

TV Veseljak Golica

V zahvalo navadno dobim povratno sporočilo – ob srečanju dobiš pivo, ki ga sicer priložnostno spijem samo v poletnem času. Če pomislim na število obljubljenih piv, se do smrti cela žlahta ne bi smela strezniti. Bolj bi bil vesel protiusluge v smislu kakršnekoli pomoči.

Pot do sem je bila res trnova. In še vedno je, ker so stroški pri vsem tem, v kar sem se spustil, ogromni. Če bi se te platforme pojavile že takrat, pa mislim, da bi se pri meni vse skupaj končalo v trenutku, ko bi prišel do posnetka, ki mi je bil všeč. Glasba je vendar zato, da jo poslušaš. Verjetno se zbirateljstva sploh ne bi lotil.

Po izobrazbi ste inženir gradbeništva.

Da, študiral sem univerzitetni študij gradbeništva na Fakulteti za gradbeništvo v Ljubljani. Nekaj časa sem v gradbeništvu tudi delal, potem pa me je zaznala urednica na Radiu Veseljak Janja Ulaga.

Takrat, pred desetimi ali dvanajstimi leti, sem že objavljal kakšne stvari na Facebooku in opozoril nase. Vodstvu Radia Veseljak je predstavila moj profil z mislijo, da bi bilo tega človeka res dobro pripeljati na Veseljak. Tako so me prepričali, in zdaj sem tukaj.

Je bilo težko opustiti utečeno službo ter se podati v povsem drugo sfero, v medijski svet in na radio?

Gradbeništvo je zelo dinamično delo, služba, ki ne traja le osem ur. To je služba za 24 ur na dan. Telefoni zvonijo nenehno, vedno se pojavijo kakšni zapleti, bodisi na gradbišču bodisi kje drugje.

Po svoje sem se s tem, ko sem odšel, razbremenil, saj je bilo vse skupaj precej stresno, načeto je bilo tudi moje zdravje. Vsaka služba terja svoj delež stresa, odvisno pač od tega, koliko se ji posvetiš in koliko si stvari ženeš k srcu. Jaz sem bil vedno zelo pedanten. S prihodom na Veseljak pa mi je hobi postal služba, kar je najlepše, kar se ti lahko zgodi v življenju.

Koliko enot danes že obsega vaša zbirka?

Šteti sem nehal že pred več leti, ko sem bil nekje pri pol milijona eksponatov.

Kako se sploh lotiti klasificiranja tako velike količine eksponatov? Ste vpeljali svoj sistem? Kako človek sploh obvladuje tako obsežno zbirko?

Nisem šolan arhivar, sem pa vpeljal svoj sistem, s katerim se znajdem. To se mi zdi bistveno. Nobenega predmeta v zbirki ne iščem, ker imam popisano vse.

Če govorimo o karti z avtogrami ali razglednici, ki je bila zelo priljubljena v 70. in 80. letih – vsak ansambel, ki je imel plakat, je imel namreč tudi razglednice s sliko, s posvetilom ali podpisi – imam evidentirano vse: od imena ansambla do dimenzij razglednice, posebnosti in tudi podatka, h kateremu albumu morda sodi.

Pogosto se je namreč prav fotografija z razglednice uporabila tudi za naslovnico albuma. Vse to imam popisano in označeno s kataloško številko. Razglednica je, denimo, shranjena v posebni plastični foliji, namenjeni zbirateljem, na to folijo pa nalepim oznako s podatkom, ki me pripelje točno do mesta, kjer jo bom našel.

Kako bi lahko bralcem čim bolj plastično prikazali, kako obsežna je ta zbirka? O koliko kvadratnih metrih govorimo?

Imam dvanajst depojev, torej prostorov v najemu, kjer hranim arhive. Če bi danes želel razstaviti vse, kar hranim, mi pet tisoč kvadratnih metrov ne bi zadostovalo. Trenutno imam vse to še po omarah. In ne nazadnje sem vesel, da je ta dediščina na enem mestu.

Tudi ansambli, celo tisti, ki jih ni več, pa so mi svoje stvari zaupali v trajno hrambo, so bili pomirjeni, da gre vse skupaj v prave roke oziroma da bo del njih živel naprej. To je bilo ključno.

arhiv

Trenutno je vse shranjeno po omarah in zabojih. Moja velika želja je, da bi se to čim prej sprostilo, ker, saj veste, vsi vidijo nekega zbiratelja, nihče pa ne vidi ozadja. Tukaj je 1500 evrov na mesec samo stroškov z najemom, poleg vseh drugih stroškov, ki jih je treba pokriti vsak mesec.

Kje so šele stroški nadaljnjih nakupov. Ni enostavno. Na neki način sem se tudi nekoliko zasužnjil, če pomislim, koliko je to zbirateljstvo zarezalo v moje zasebno življenje, koliko časa mu namenjam oziroma koliko časa namenim delu, s katerim lahko vse te stroške sploh poravnam, in koliko časa potem ostane za družino. A na koncu še vedno ljubezen do glasbe vse to pretehta in žene naprej.

Kako pa so na vas in vaše zbirateljstvo na začetku gledali ansambli in kako vas vidijo danes?

Prvi, ki mi je dal idejo, da bi iz vsega tega lahko nastalo nekaj več, je bil moj pokojni prijatelj Jože Antonič, vodja Alpskega kvinteta. Bil je izjemno razgledan človek in res velika duša. Do njega sem prišel povsem po naključju. Srečala sva se, začela pogovor, jaz pa sem mu predstavil, kaj vse imam v zbirki.

Verjetno si je sprva mislil: eh, še eden od tisočih, ki pravijo, da imajo vse, v resnici pa nimajo skoraj nič. Saj veste, nekateri rečejo, da imajo doma tisoč plošč, pa jih imajo v resnici komaj dvajset. A rekel mi je: oglasi se, prinesi malo pokazat, da vidim, kaj imaš. Ko sem mu prinesel svojo zbirko Alpskega kvinteta, je dobesedno obstal.

Imel sem vse mogoče različice. Ne le vse albume, ampak tudi vse možne variante. Tudi tiste, ki so nastale zaradi ponatisov. Spomnim se plošče iz leta 1977, ki je izšla pri založbi iz nekdanje skupne države. Ena različica je najprej izšla z napisom Alpski kvintet z Ivankom Kraševec, ker so pač Srbi zapisali Ivankom.

Ansambel se je tako razjezil, da je zahteval preklic, plošče so umaknili in izdali novo različico, na kateri je bilo pravilno napisano Alpski kvintet z Ivanko Kraševec. Jaz pa sem imel tudi tisto prvo različico z Ivankom. Bil je povsem fasciniran, da je nekdo, ki je komaj postal polnoleten, že prišel do takšnih stvari. Imel sem tudi plakate in celo več gradiva kot on, ki je sicer zelo dosledno skrbel za arhiv ansambla. S tem sem ga prepričal.

Prav on me je potem pripeljal do Slavka Avsenika in vseh teh velikanov, ki sem jih na podoben način fasciniral, ker sem imel že res veliko tega gradiva. Tudi Avsenika je kar posedlo, ko je v moji zbirki videl njihovo gramofonsko ploščo, izdano v Urugvaju za tamkajšnje izseljence, v nakladi zgolj sto izvodov. Jaz pa sem do tega primerka prišel. Ko sem mu pokazal še plošče, izdane v Argentini, Braziliji, ZDA in Kanadi, ki jih sam nikoli ni videl, je bil povsem navdušen.

Ampak kako ste takrat sploh prišli do teh primerkov? Interneta v takšni obliki ni bilo oziroma je bil v povojih …

Takrat sem si dopisoval in se povezal z nekaterimi zbiratelji po Evropi, ki so mi pomagali s podatki, jaz pa sem pomagal njim. Poenotili smo skupne kataloge, da smo videli, kaj obstaja, kaj komu še manjka, in si je vsak na teh katalogih označil, kaj išče. Potem smo drug drugemu pomagali iskati stvari in si tako dopolnjevali zbirke.

Težava pa je nastala, ko so se pojavile platforme, kot je eBay, kjer so se take stvari začele prodajati javno. Pojavila se je, recimo, kakšna Avsenikova plošča iz Brazilije in bil si neposredno postavljen pred licitacijo. In zdaj, bom rekel, tisti Švicar je tistih 500 evrov, kolikor je na koncu znašala licitacija, pač plačal, ker je lahko. Jaz pa sem potem tri mesece jedel samo makarone. (smeh) Ampak tako je bilo.

Koliko pa je v tem zbirateljskem delu tudi detektivskega dela?

Je, seveda, veliko je detektivskega dela. V veliko pomoč so mi bili glasbeniki. Vse zgodbe in zgodovino delovanja posameznih ansamblov sem skušal izvedeti iz prve roke. Nekaj je Ivan Sivec že zapisal v knjigah Vsi najboljši muzikanti, ampak jaz sem šel korak dlje in si rekel: prav, to je neki zapis, neka okrnjena obnova, mene zanima več. In sem šel do vseh teh akterjev neposredno, od Slaka naprej.

arhiv

Z mnogimi smo se poznali, s Francem Šegovcem sva bila celo prijatelja. Ne nazadnje sem tudi dokumentarni film naredil na podlagi njegovega vedenja in svojega znanja. Ampak pravim: šel sem še globlje, detektivsko, če hočete, in mislim, da sem zgodovino te glasbe kar dobro ujel. Seveda ne bom nikoli vedel vsega, ker gre za ogromen, skoraj kilometrski mozaik.

Imam pa še vedno željo, da bi bil ta mozaik, ko bo nekoč prišlo do mojega interaktivnega centra narodnozabavne glasbe, čim bolj jasno viden.

Ali obstaja kakšen sveti gral slovenske narodnozabavne glasbe, ki ga še vedno iščete?

Veliko jih je. Lotil sem se tudi iskanja trofejnih inštrumentov. Imam že več kot 650 inštrumentov in več kot 700 noš, pri čemer ne gre za neke naključne noše, ampak za dejanska oblačila znanih glasbenikov, v katerih so nastopali. Hranim tudi Slakovo in Avsenikovo harmoniko, pa tudi od drugih.

Zelo vesel bi bil tudi kakšne harmonike iz Ansambla Franca Miheliča. To so zame detajli, ki imajo veliko težo. Imeti inštrument od nekoga takega je približno tako, kot bi imel kitaro Micka Jaggerja ali mikrofon Freddieja Mercuryja, če smo povsem iskreni. To so stvari, ki mi veliko pomenijo. Franc Mihelič je znan tudi po tem, da je vse svoje harmonike ohranil in jih nikoli ni prodajal, tako da jih ima še danes doma. Še vedno je aktiven glasbenik in upam, da bo tako še dolgo.

Imate tudi ure in ure posnetih pogovorov z glasbeniki. Kaj vas v teh pričevanjih najbolj preseneča in navdihuje?

Preseneča me predvsem preprostost teh ljudi. Mislim, da več ko so dosegli, bolj so sproščeni, prijetni in polni življenja. Res nimajo razloga, da bi karkoli skrivali, ker so glavnino svojega življenja že preživeli, in od njih sem se ogromno naučil.

Nekoč mi je nekdo rekel: Simon, čez dvajset let ne boš imel več nobenega prijatelja, ker sem se pretežno družil s 70- in 80-letniki. (smeh) Ampak zame so bili ti ljudje tako srčni in iskreni, da sem se z njimi skoraj bolj poistovetil oziroma sem od teh druženj odnesel več kot od marsikaterega druženja z vrstniki.

Seveda imam širok krog prijateljev, ampak ko gre za pogovore o teh stvareh … Če omenim Tomaža Tozona, ki ga vsi poznamo kot alfo in omego ne le domače glasbe, ampak tudi širše pevske scene – od Slovenskega okteta in kvarteta do njegove uredniške vloge na Radiu Ljubljana, kjer je bil res oče narodnozabavne glasbe.

Vse, kar se je zgodilo v 40 letih njegovega delovanja, je šlo čez njegove roke. Tudi Miheliču je bil na neki način glasbeni oče. In to, da me je sprejel kot enakovrednega sogovornika ter rekel, da se danes razen z mano skoraj nima več s kom pogovarjati o teh stvareh, mi je ogromno pomenilo. Bil sem tako prežet s podatki in znanjem, da je v teh pogovorih res užival.

arhiv

Če omenim še to, da je bil Tomaž Tozon tudi tisti, ki je Kekcu posodil glas v filmu, potem vidimo, da gre res za eminentne ljudi. In prav na podlagi vseh teh prijateljstev z velikimi glasbeniki se je zgodilo nekaj, česar niti sam nisem pričakoval: tudi pri mlajših glasbenikih sem začel zelo dobro kotirati.

Oni so si vse te ljudi, s katerimi sem prijateljeval, želeli vsaj enkrat srečati in jim stisniti roko. Jaz pa sem bil z njimi že v precej tesnem odnosu. In seveda je vsak vedel, da sem mu vedno, kadar je potreboval kakršnokoli informacijo iz zgodovine domače glasbe ali kakšen posnetek, odprl vrata na stežaj.

Pa ljudi spustite tudi v svojo zbirko, da si jo lahko ogledajo?

Ne, ne. Iz enega samega razloga: nekoč sem bil žrtev kraje nekaj dragocenih eksponatov. Tudi vem, kdo je bil, a saj veste, dokazati tega ne moreš. V digitalni obliki pa načeloma vse ponujam, tako da s tem ni težav. Če pa gre za res zaupanja vrednega človeka, je drugače. Številne glasbenike sem že popeljal po svojih razstavnih prostorih in vsak je bil iskreno navdušen.

Kdaj ste se prvič zavedeli, da zbirate nekaj, kar ima širši kulturni pomen? Da ne gre le za osebna zanimanja, ampak za nekaj, kar bi si zaslužilo prostor v interaktivnem centru?

Na žalost je to za zdaj predvsem moje mnenje in mnenje glasbenikov. Država tega potenciala doslej še ni prepoznala. To pravim tudi zato, ker v vseh teh letih nisem prejel niti enega centa državne podpore. Vesel bi bil že, če bi dobil prostore za deponiranje teh stvari, da jih ne bi bilo treba plačevati iz lastnega žepa.

Kje je šele celotna zgodba do končne infrastrukture, ki bi omogočila, da bi vse to pokazali javnosti. Sem pa še vedno optimist in upam, da se bo nekoč to vendarle zgodilo tudi z državno pomočjo, da se bo našel človek, ki nam bo pomagal to pripeljati do končnega produkta.

Bi lahko zanimanje za tak projekt pokazal zasebni gospodarski sektor, če že država ne pride naproti?

Ideje in nekaj poskusov je že bilo, vendar doslej še nisem naletel na kakšne jasne premike.

Kje vidite bistvo narodnozabavne glasbe? Je njeno bistvo v besedilu, v melodijah ali v občutku pripadnosti, ki ga zbuja?

Ta glasba je v bistvu zrcalo ljudi, podobno kot ljudska glasba. Tudi narodnozabavna glasba je nekaj, kar se je razvilo iz ljudske glasbe, iz ljudske motivike. Pravzaprav gre za občutenje slovenskega človeka. Tako v besedilu kot v glasbenem melosu, ki ga slovenska duša razume.

Domača oziroma starejša narodnozabavna glasba je temeljila na logičnih melodijah, ki so preprostega človeka pripeljale do tega, da si jih je zažvižgal. Melodija je bila tako preprosta, da si jo je človek lahko zapomnil že ob prvem poslušanju in si jo požvižgaval. Glasba je nekaj, kar premika gore, tudi če kdo misli, da ni tako.

arhiv

Poglejte, kaj naredi Tišina na pogrebu, kaj naredi poskočna polka, ki vabi na plesišče, kaj naredi nežen valček, tudi marsikatera ljubezen se rodi iz tega. Nedvomno se ob glasbi nekaj zgodi. In tisti, ki glasbo čuti, je po mojem srečen človek.

Narodnozabavna glasba se prav zaradi tega nacionalnega naboja pogosto povezuje z bolj konservativnim, celo desnim političnim prostorom. Je ta povezava po vašem umetno ustvarjena? Morda tudi izkoriščena?

Mislim, da pravzaprav vsak politični pol glasbo izkorišča. Na različnih manifestacijah, ne glede na to, za kateri pol gre, je glasba vedno prisotna, ker ljudi privablja in povezuje. Res pa se mi zdi, da desni pol to glasbo bolj čuti kot levi.

Tudi po prisotnosti na koncertih sem v preteklosti opazil precej več predstavnikov desnega pola kot levega. A ne glede na vse se nočem omejevati na kakršenkoli politični pol. Slovenska glasba je slovenska glasba, glasba vseh nas, in vesel sem vsakega, ki jo posluša, neguje in prenaša na naslednje rodove.

Kaj mislite, zakaj je bila narodnozabavna glasba nekaj desetletij na slabem glasu? Tudi sami ste omenili obdobje dijaškega doma. Je šlo za elitizem, za razlikovanje med visoko in popularno kulturo?

Zdi se mi, da tudi ansambli sami v tistem času za obstoj te glasbe niso naredili prav veliko. Morda je šlo tudi za obdobje, ko je bilo vsega skupaj že nekoliko preveč. Poleg tega se mladina spreminja, spreminjamo se tudi mi, spreminjajo se trendi. Tako kot naši starši niso razumeli nas, mi danes ne razumemo svojih otrok. Čas se spreminja, občutenje se spreminja, vse teče naprej.

Če pogledamo današnjo glasbo, je tempo povsem podivjal, času primerno. Spremembe so vedno bile in vedno bodo. Kaj bo ostalo, pa bo povedal čas, čeprav tudi čas na dolgi rok marsikaj izbriše.

Bi pa tukaj dodal, da je danes ta glasba spet med najbolj priljubljenimi pri nas oziroma se je vrnila tudi med mlade. Pri tem so imeli pomembno vlogo Modrijani in podobni izvajalci, ki so to glasbo popularizirali ter jo vrnili mladim. Zato se za njen obstanek v prihodnjih desetletjih verjetno ni bati.

Kako gledate na novodobne narodnozabavne ansamble in žanrska mešanja, ki se danes pojavljajo bolj kot nekoč? In kdaj bodo tudi oni dobili mesto v vašem arhivu?

Vsak počne tisto, kar čuti. Nimam se za nekega dinozavra, ampak zame obstajata dobra in slaba glasba, vmes je ni. Dobra glasba je tista, ki v tebi vzbudi lepe občutke in nekaj pusti, ki je vsebinsko bogata.

Na žalost pa je danes tudi precej zlagane glasbe. Veliko je tehnične drznosti, norega tempa, ki ga človek komaj še dohaja, vse skupaj je skoraj podivjano. Nekoč mi je neki glasbenik rekel, da je pravi tempo slovenske polke tempo bitja človeškega srca. Torej mora vse temeljiti na neki naravnosti. Danes pa gre vse čez vse meje, nič več nima naravnih zakonitosti in zdi se mi, da gre pogosto za muhe enodnevnice, ki so morda trenutno privlačne, dolgoročno pa v njih ne vidim posebne obstojnosti.

Pa vendarle verjetno obstajajo tudi glasbeniki in ansambli, ki nadaljujejo tradicijo narodnozabavne glasbe. Koga bi izpostavili?

Vesel sem, da je Ansambel Saša Avsenika med ljudmi tako dobro sprejet. Imajo krasno zasedbo, uživam v njihovih vižah in na njihovih koncertih.

Večkrat jih zasledim tudi na večjih koncertih v tujini, ki se jih občasno udeležujem. Zagotovo velja izpostaviti tudi mlajši Ansambel Glas, ki zelo vzorno izvaja viže Ansambla Lojzeta Slaka.

Jaka Zorman

Izpostavil bi tudi Ansambel Jureta Zajca, ki izvrstno izvaja viže njegovega dedka Nika Zajca. Seveda pa imamo še vedno tudi ansamble, ki so pravi kapitalci: Ansambel Franca Miheliča, Alpski kvintet in številni drugi, ki še naprej držijo visoko raven tradicije domače glasbe.

Kakšno vlogo ima pri vsem tem Radio Veseljak? Kakšno je njegovo poslanstvo po teh 30 letih?

Veseljak je edini slovenski medij, ki ljudem stoodstotno ponuja slovensko glasbo, v veliki meri predvsem narodnozabavno. Brez takšnega medija bi mnoge melodije utonile v pozabo.

Govorim tudi o časih, ko še ni bilo YouTuba in družbenih omrežij, ko je bil Radio Veseljak pravzaprav edini neprekinjeni stik z domačo glasbo. Tudi za Slovence v tujini, ki to glasbo spremljajo. Vsa ta leta je bil Veseljak močna opora slovenski glasbi. Brez njega ta glasba ne bi preživela v takšni meri, kot jo poznamo danes. To ni samo radio, to je radio s poslanstvom.

Ste glavni organizator koncerta, s katerim bo Radio Veseljak praznoval žlahtnih 30 let. Kako ste se lotili organizacije takšnega jubileja?

Organiziral sem že praznovanje 20. obletnice, 30 let pa je seveda nov izziv. Kot organizator se vedno postavljam v več vlog. Ena je vloga organizatorja, ki mora tehnično vse izpeljati, kot je treba. Druga je pogled z očmi izvajalca, torej da so tudi nastopajoči zadovoljni in da se počutijo kot gostje. Najpomembnejša pa je vloga obiskovalca – da je zadovoljen s tem, kar smo mu pokazali. Če lahko vse te perspektive odkljukamo, potem vem, da bo koncert uspel.

Kako pa izbrati nastopajoče? Kako vključiti čim več sopotnikov Radia Veseljak skozi tri desetletja? Teh je nedvomno ogromno, zato je verjetno težko narediti nekakšen jagodni izbor.

Izbiramo izvajalce, katerih glasba temelji na slovenskem melosu. Nočem biti krivičen do novodobnih izvajalcev, a težko ustvarjam stvari, ki jih sam ne čutim.

Tisto, kar pa čutim, ko dvorana složno vstane in začne peti, je to, da so v njej enako misleči ljudje in da obiskovalci teh koncertov res začutijo tisto, kar smo jim obljubljali že v napovedih. Seveda pa bi bilo morda smiselno več prostora nameniti tudi mlajšim izvajalcem, denimo v okviru Petkove pumpe in podobnih dogodkov, kjer se lahko mladina izrazi na svoj način.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter