Dokumentarni fotograf, ki namesto bleščečih obrazov raje lovi zgodbe marginaliziranih, pozabljenih in ranljivih. Njegovo življenje in delo sta zaznamovana z občutkom »napol doma« – med kulturami, jeziki in svetovi. In prav ta vmesni prostor mu omogoča, da vidi in sliši tisto, česar drugi pogosto ne opazimo.

S rečali smo se v prostorih Galerije Fotografija v Ljubljani. Simon Chang je prišel mirno, zvesto spremljan s psičko Leo, ki je takoj našla svoje mesto ob njem in spremljala najin pogovor. Simon govori počasi, z globokim glasom, v katerem se prepletajo mehke tajvanske, češke in slovenske note. Njegov pogled je miren, a izjemno pozoren – pogled človeka, ki je že dolgo vajen opazovati svet z rahlo oddaljene, a zelo človečne razdalje.

Od Tajpeja do evropske zemlje

Simon Chang se je rodil leta 1978 v Tajpeju. Kot vsi tajvanski fantje je moral po končani univerzi Fu-Jen Catholic University odslužiti obvezno vojaško službo.

Takoj zatem je načrtoval svoje prvo veliko potovanje v Evropo. Sprva je sanjal o Grčiji – izvoru zahodne civilizacije, otokih in antičnih zgodbah. A usoda je posegla vmes. Prijatelj z univerze se je vrnil iz Prage in ga prepričal, naj gre raje tja. Stavke v Grčiji so mu pokvarile načrte in tako se je namesto v Atenah znašel na prostovoljnem delovnem taboru v majhni vasici na severu Češke, tik ob poljski meji.

Šimen Zupančič

Vasica s komaj 18 prebivalci. Mednarodna skupina prostovoljcev in lokalni najstniki, ki so ga ob prvem prihodu na kolesu gledali kot vesoljca. »Gradili smo cesto, delali skupaj. Na koncu so mi rekli: če se kdaj vrneš, imaš tu dom.« Simon se je vrnil štirikrat. Bil je edini Tajvanec, ki je to storil.

Letak, ki je spremenil smer

Po vrnitvi na Tajvan je delal v produkciji televizijskih oglasov. Dolge ure, spanje v pisarni, življenje, ki ga je opisal kot »delovni stroj«. Nekega večera, ko je urejal stvari v predalu, je na tla kot v filmu v počasnem posnetku padel letak za znamenito praško akademijo FAMU, ki mu ga je na Češkem dala prijateljica. Takrat star komaj 23 let, si je rekel: »Morda bi moral poskusiti.« Vpisal se je na oddelek za fotografijo, čeprav je sprva želel študirati filmsko režijo, a so bili vpisi že zaključeni. Pri fotografiji je ostal vse do danes.

V Pragi je srečal odločilnega mentorja – Viktorja Kolářja. Ta mu ni pokazal le tehnike in kompozicije, temveč način življenja in pristop k ljudem. »Pojdi na en kraj in delaj projekt dolgo časa,« mu je rekel, »ampak vedno skupaj z ljudmi. Ne gre za to, da jim nekaj vzameš (v angleščini ‘to take a picture from them’). Gre za to, da nekaj ustvarjamo skupaj.«

Tri leta v Bohnicah in lekcija zaupanja

Za diplomsko nalogo se je Simon odločil za izjemno zahteven projekt. Tri leta je skoraj vsak dan preživljal v veliki psihiatrični bolnišnici v praških Bohnicah. Izbral je oddelek za ženske s kronično depresijo. Ker je njegova mama delala v bolnišnici na Tajvanu, so mu bolnišnični prostori že od otroštva znani kot kraji, polni zgodb in človeške ranljivosti.

Tam je spoznal temeljno resnico svojega dela: najprej moraš biti udoben sam s seboj, da lahko drugi zaupajo tebi. Počasi. Brez hitenja. Brez vsiljevanja. Kasneje je ta pristop prenesel na druge marginalizirane skupine – lovce, delavce v porno industriji, brezdomce v Pragi, Berlinu in na Dunaju.

»Tvoja radovednost postane odgovornost,« pravi Simon. »Jaz sem samo glasnik. Ljudje mi dovolijo biti zraven, še posebej v njihovih najtežjih trenutkih.«

Prihod v Slovenijo zaradi ljubezni

Leta 2010 ga je v Slovenijo pripeljala ljubezen. Anja, njegova žena, arhitektka. »Prišel sem zaradi ljubezni in potem plačal ceno – v dobrem smislu.« Danes imata dve hčerki, Sonjo in Pino. Ljubljana se mu je zdela majhna, varna, zelena, čista. Ljudje prijazni do tujcev, a včasih ostri drug do drugega.

Narava ga je očarala takoj – vožnja z letališča proti Slovenj Gradcu skozi zelene hribe ga je pustila brez sape.

A tudi tukaj ni vse idilično. Pred kratkim so ga na Kongresnem trgu napadli trije mladeniči, ker je psička pomočila travo. Zlomljen nos, bolečina, strah.

Šimen Zupančič

»To me je zelo pretreslo. Živim v Evropi že več kot 20 let in to se mi je zgodilo prvič.« Opominja ga, da nasilje ni omejeno na obrobje ali zaprte oddelke, temveč se lahko zgodi sredi mesta. »Mladostniki ob sobotnih večerih nimajo kam. Energijo usmerijo v nasilje. Družbeni mediji, pomanjkanje smisla – veliko je dejavnikov, ki botrujejo temu.«

Kljub temu Simon v Sloveniji vidi prostor, kjer je mogoče graditi življenje. Otroci hodijo peš v Waldorfsko šolo, vse je dosegljivo. Hoja ob Ljubljanici, tek, meditacija, kuhanje – veliko riža – za družino. »Tu ne čutim, da delam. Vse je bolj humano kot v Tajpeju.«

Napol doma

Simonov občutek pripadnosti je kompleksen. Tudi enemu od svojih projektov je dal pomenljiv naslov Napol doma (Half Home). S hčerkama govori kitajsko, a ju težko uči pisati. »To ni samo jezik. To je način življenja.« Ko se vrne na Tajvan, razume jezik, a se počuti kot tujec. V Sloveniji pa je še vedno marsikaj novega. »Ne mučim otrok. Oblikujem jih,« pravi z mehkim nasmehom. Življenje med kulturami ga hkrati bogati in včasih tudi rahlo razdvaja. »Vedno sem nekje vmes. To je moja realnost.«

Zakaj marginalizirani?

Njegovo delo se že od začetka osredotoča na ljudi, katerih glasovi so redko slišani – psihiatrične bolnike, brezdomce, pastirje v Kurdistanu, delavce v klavnicah in prebivalce regij nekdanjih konfliktov. »Ker sem sam migrant,« pojasni.

Šimen Zupančič

»Zdelo bi se mi nenaravno, če bi prišel v Evropo in začel fotografirati slavne osebnosti. Kot outsider lažje najdem povezavo z drugimi outsiderji.« V Sloveniji je tri leta redno obiskoval zaprti oddelek v SVZ Hrastovec. »Tam sem imel prijatelje. Še vedno jih pogrešam.«

Pristop: Počasnost in empatija

Simonov način dela je počasen in globoko človeški. Zaupanje gradi z leti. Vedno je iskren o tem, zakaj želi biti zraven. »Najprej sem prijatelj, oče, mož – šele potem fotograf. Če tvoja mama joka, je ne fotografiraš. To je osnovna empatija.«

Včasih je delo čustveno zelo zahtevno. Posebej v bolnišnicah, kjer zdravila ljudi nenadoma spremenijo v »zombije«. »Takrat moraš odložiti fotoaparat in biti samo človek.«

Fotografska skupnost v majhnem mestu

V Ljubljani je Simon našel nekaj, česar v velikih mestih ni bilo: močno in solidarnostno fotografsko skupnost. Že šesto leto vodi delavnice v Galeriji Fotografija. Med korono je postal most med tajvansko in slovensko sceno ter organiziral online pogovore in delavnice.

»Ljubljana je majhna. Nimamo velikega trga, imamo pa pravo skupnost, ki se medsebojno podpira.« Njegova knjiga Pastirji in klavnica je prejela več pomembnih nagrad, med drugim za najlepšo oblikovano fotoknjigo. Razstavljal je v prestižnih institucijah po Evropi in Aziji – od Reine Sofie v Madridu do Cankarjevega doma in Taipei Fine Arts Museuma.

Kaj prinaša prihodnost?

Danes Simon živi v ritmu, ki ga sam opisuje kot bolj človeškega kot v Tajpeju. Med pisanjem in fotografskimi projekti, sprehodi z Leo ob Ljubljanici, tekom, meditacijo, kuhanjem in popravljanjem žarnic za ženo. Skrbi za hčerki in išče nove zgodbe.

»Hočem ostati na isti poti,« pravi. »Ne želim, da me ljudje pomnijo kot dobrega fotografa. Želim, da me pomnijo kot dobrega človeka.«

V času, ko se svet zdi vse bolj razdeljen na »nas« in »njih«, Simon Chang s svojim delom in življenjem tiho kaže drugačno pot: strah pred drugačnostjo izgine, ko se rokujemo, ko si pogledamo v oči in ko preživimo čas skupaj. Ko »oni« počasi postanejo »mi«.

»Na koncu ni pomembno, kakšen naziv nosiš ali kako dolg je tvoj življenjepis,« pravi Simon. »Pomembno je, kakšen človek si v sebi in koliko topline ter spodobnosti pustiš za seboj v svetu, ki se včasih zdi, da razpada.«

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter