Concertino za mali orkester Pavleta Merkùja kot otvoritvena koncertna točka je bil izveden korektno, kaka vaja za večjo ubranost in povezanost zvoka bi veljala, sploh pa bi koristila pihalcem, trobilcem in tolkalcem. Linije so sicer lepo izpeljali, mestoma izjemno mojstrsko, dirigent Kahi Solomnišvili pa se je s tem Concertinom le ogreval, kot tudi publika.

Violinisti in ljubitelji violinske glasbe so na svoj račun prišli ob tankočutnem in temačnem, polnem težke emocije, Violinskem koncertu v d-molu opus 47 Jeana Sibeliusa. Tehnično in izvedbeno izjemno zahteven koncert, ki pa ga mlada violinistka Patricija Avšič obvlada z lahkoto.

Prvi stavek je izvedla mojstrsko, tehnične bravure so ji samo sredstvo pri izražanju njenega razumevanja temnih glasbenih misli, obremenjenih z nepoznano težo, a mlada glasbenica to izvede preprosto, izlušči jasno temo, njen ton na Stradivarijevi violini je lepo oblikovan, topel, globok in poveden. To bi lahko poslušali in poslušali.

Ton je prevzel slehernega poslušalca. Sklepni del prvega stavka s kadenco je bil lepo uravnan in igra med solistko in orkestrom je bila polna ter preudarna. Drugi, lirični stavek je izvedla pretresljivo.

Resnost in razumevanje tega koncerta ter njena interpretacija te materije so izjemni. Tretji stavek je v njeni interpretaciji prinesel nekoliko več svežine in igrivosti. Za svoj nastop je prejela navdušujoč bučen aplavz, ki je klical po dodatku: fascinantna in osupljiva izvedba Čmrljevega leta Nikolaja Rimskega Korsakova.

Patricija Avšič je cenjena in mednarodno poznana slovenska violinistka, ki študira na Dunaju in je zaradi svojih uspehov v izposojo prejela izjemno dragoceno Stradivarijevo violino, s katero je tudi nastopila na tem koncertu. Želimo ji še veliko uspehov na njeni nadaljnji glasbeni karieri.

Čeprav nekoliko nenavadno, a vendar je bil izjemen del koncerta poleg nastopa Avšičeve tudi Beethovnova Sedma simfonija v A-duru. Izvedba te simfonije je bila na izjemno visoki ravni in uživali smo ob igranju orkestra, kako so si orkestraši izmenjevali melodije, bili pri tem iskrivi in polni razigrane melodičnosti.

Dirigent je resno vzel svoje delo, sekcije orkestra pa tudi. Najbolj godalni in pihalni del, tudi tolkalni. Smo že imeli ob poslušanju koncerta misel: »tudi trobilni«, a bomo še kanček z zapisom te misli počakali, čeprav so se na razmere sijajno potrudili, tudi izboljšali, a kaka vaja bo še vendarle potrebna. Drugi stavek je bil mojstrsko izveden, pravi užitek. Prav tako tretji in četrti stavek. Vidi se, da so naši filharmoniki dodobra osvojili Beethovnove simfonije, in tudi to so izvedli vrhunsko.

Sklepni koncert te sezone je uvodoma zaokrožil novi direktor Slovenske filharmonije Nejc Avbelj, ki ga je izbrala še nekdanja ministrica za kulturo Asta Vrečko. Njen varovanec je »govoričil« in ponovil besede iz predstavitvenih brošur abonmajev naslednje sezone: kot na primer 200. obletnica Beethovnove smrti in da bodo v ta namen izvedli vse njegove simfonije.

Škoda je, da je ta moment izkoristil le za informativno naravo vabila in logistike obiskov oziroma prihajajočih koncertov. Tak nagovor, sploh novega direktorja, je vendarle vsebinsko nekoliko (pre)šibak.

Z obeti se veselimo pričetka nove sezone.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.