O filmu, ki obravnava travmatično poglavje slovenske zgodovine, smo se pogovarjali s producentom in direktorjem fotografije Davidom Sipošem, direktorjem Studia Siposh.

Snemanje nadaljevanja serije bo najbrž potekalo naslednje leto, zdaj pišejo scenarij in zbirajo denar. »Film v Sloveniji ne more biti biznis, s katerim bi zaslužil. Tudi ob zlatih rolah ne.

Ko se filma enkrat lotiš, stroški le še rastejo,« pravi Sipoš. Komentiral je tudi (ne)odziv kritike in dejal: »Ljudje bi si morali dopustiti sočustvovati vsaj z eksistencialnimi stiskami povsem navadnih ljudi, saj vsi pripadamo isti skupnosti.«

Koliko vas dela v teh produkcijskih prostorih na Viču?

Več kot dvajset nas je. Malce smo že utesnjeni. Na filmskem setu potrebujemo tudi igralce, ali kakšnega asistenta, ki ga povabimo na snemanje.

Se nad pročeljem hale ni še nihče znesel?

S kakšnimi jajci?

Nekatere ideje in izvedbe so lahko bolj brutalne.

Ne oglašujemo se, kje sploh smo. Kot rečeno, delujemo z izbranimi ljudmi, tistimi, s katerimi se dogovarjamo za projekte – smo dokaj samozadostni.

Rojeni ste na Ptuju ...

Tam sem odraščal, hodil v osnovno šolo in nato izbral mariborsko škofijsko gimnazijo.

Štajerci so med vojno doživeli drugačno izkušnjo kot prebivalci Ljubljanske pokrajine. Kako so sprejeli vaš film Exodus 1945: Naša kri?

Dobro. Kot mi je uspelo ujeti nekaj odzivov, so si ga nekateri ogledali, ker me poznajo. Pomislil sem, da se tema Štajercev morda ne bo toliko dotaknila, a Maribox je bil presenetljivo večkrat poln.

Primož Lavre

Vsebina filma z njimi očitno resonira. Moja babica po očetovi strani je bila Ptujčanka in zgodb, ki so se dogajale v teh krajih, tam niso poznali. Nemščina in Nemci so na Ptuju predstavljali drugačno konotacijo kot tu v Ljubljani. Ljudje so bili skozi zgodovino v vsakdanjem življenju z njimi bolj prepleteni.

Vaš priimek Sipoš bi lahko nakazoval madžarsko poreklo?

Prihaja iz tistih koncev. Dostikrat je bil zapisan z dvema š-jema kot Šipoš. Ena strešica se je med tem izgubila na poti. Če se ozrem na moje sorodnike, jih najdem še bolj na vzhodu.

Vaš zgodovinski film Exodus 1945: Naša krije prejel prvo zlato rolo – ogledalo si ga je več kot 25 tisoč gledalcev. Najbrž ste jo glede na odziv premiernega občinstva pričakovali?

Na samem začetku, ko je film še nastajal, tega nisem niti pričakoval, ko pa sem zaznal pozitiven odziv, še zlasti prve dni predvajanja, smo začeli upati, da dosežemo tako veliko število. Ni, da bi po njem kar hrepeneli, glavno nam je, da si ljudje film ogledajo, o njem razmišljajo in tudi kaj pogovorijo.

Ste s prvim in v celoti igranim celovečercem izstopili iz siceršnje produkcije vašega studia, tj. iz sveta krščanskega filma?

Ne, gre bolj za širitev tem. Že naš naslednji film, v kino prihaja jeseni, bo zelo krščansko prepleten. Filma o Alojziju Grozdetu ali o škofu Antonu Vovku, denimo, še kako spadata v našo slovensko zgodovino, tesno povezano s krščanstvom.

V času komunizma je bila ta povezava represirana, a zgodbe in usode teh pomembnih Slovencev ostajajo s krščanstvom v neposrednem stiku. Ne nazadnje, v filmuje prizor molitve rožnega venca. Ne, Studio Siposh ne »izstopa« iz sveta krščanskega filma.

Vemo, s filmom je lažje doseči širše množice – če jih, nekateri jih ne. Kaj ljudi pritegne, da gredov kino?

Imam, si domišljam, nekaj občutka, kako narediti film privlačen. Veliko te veščine je samo dobra obrt. Filmska industrija je obrt, ki jo je mogoče dobro naštudirati. Zahodne kinematografije to zelo dobro dokazujejo. Pa vendar, dobri obrti je treba pridati še veliko srce, samo tako lahko nagovoriš občinstvo.

Učimo se biti dobri filmarji, scenografi, kostumografi, scenaristi, režiserji …, ob tem pa se trudimo dodati še vsak svojih 110 odstotkov tega, česar smo sposobni.

Občinstvo začuti, da je film delo ekipe, ki z njegovo pripovedjo živi in diha, da sporoča nekaj, v kar trdno verjame. To je tista odločilna pika na i, da ljudje v naših filmih vidijo nekaj več kot le še en filmski izdelek med mnogimi, ki si ga bolj mimogrede pogledaš, nato pa nanj brž pozabiš.

Publiko najlažje pritegneš s čustvi. Včasih pravimo, skoraj malce omalovažujoče, da določenfilm igra na čustva ...

Ker so čustva nekaj človeškega in lahko tudi manipulativnega. V filmu so čustva močan element. Uspe le, kdor zna to človeško lastnost verodostojno preliti v filmsko govorico. Filmov ne gledamo zaradi lepih kadrov, ali ker je zvok dobro obdelan in podobno, temveč zato, ker ob njih nekaj občutimo.

Če ljudje ob ogledu filma Exodus 1945: Naša kri podoživljajo zelo močna čustva tistih, ki so se znašli pod močnim pritiskom in pred težkimi odločitvami, ko so morali zapustiti svoje bližnje, lahko rečemo, da nam je resnično uspelo.

Kdaj pomislite, da bi moral biti podoben film posnet že mnogo prej? 35 let je od osamosvojitve.

Že večkrat sem naletel na podobno pripombo. Ob njej se lahko le zamislim; res škoda za državo, za Slovenke in Slovence, da tudi prek takšne sodobne umetniške govorice nismo že prej stopili v dialog. Obžalovanje nič ne pomaga. Sam seveda lahko storim največ, kar lahko – in to je prav zdaj in v tem trenutku.

Brez didaktičnih besed na začetku in koncu filma ni šlo?

Gledalci celo večkrat omenijo, da sestavljajo eno bistvenih sporočil filma. Začetne besede se na koncu filma v poudarku malce spremene. Ne gre le za ene in druge pripadnike slovenskega naroda ter tiste, ki nočejo biti ne eno in ne drugo, ampak za bolj kompleksne in človeško pogojene razlike med ljudmi, ki se uklonijo ali pa tudi ne pod pritiskom zunanjih, pogosto nasilnih družbenih razmer.Veliko nam je bilo do tega, da to sporočilo filma prenesemo na samo platno.

Razumem, a morda bi zadoščal zgolj filmski jezik.

(nasmešek) Tudi če bi teh uvodnih in sklepnih besed ne bilo, bi ljudje dojeli sporočilo zgodbe. To je pač le še eno od sredstev, ki smo ga vzeli za svojega – kreativna odločitev, ki smo jo vzeli nase.

Ste imeli v mislih recepcijo tujega občinstva?

Nismo se še posebej ukvarjali s tem, kako bi film dojel denimo Španec ali Italijan, ki niti približno ne ve, kaj se je takrat dogajalo na Slovenskem. Zgodba je, menim, dovolj univerzalna, primarno pa z njo vendarle nagovarjamo Slovence, ne le iz matične domovine, temveč tudi iz zamejstva in zdomstva, ki jih ta tematika zanima ali se jih tako ali drugače dotakne.

Pri snovanju in nastajanju filma ni lahko nenehoma imeti v mislih, kako nagovarjati nekoga, ki ne razume, kdo so bili akterji takratnega tragičnega vojnega in bratomornega dogajanja pri nas, kakšni motivi in okoliščine so jih pri tem vodili. Gledalčevo predznanje gotovo filmu dodaja globino. Kdor ga ne premore, pa film vseeno lahko razume in osmisli; ne zajame pa večplastnosti, značilne za slovenski in širši prostor Srednje Evrope.

Začenjajo se redne kinoprojekcije v Avstriji, sem prebral v sporočilu za javnost ob podelitvi zlate role. Za kakšne projekcije gre?

Že dogovorjena projekcija bo 20. marca v Beljaku. V njegovi okolici smo tudi snemali. Če bi imeli dovolj sredstev in časa, bi marketing lahko širili. Učinkovito doseganje tujega občinstva, ob čemer niti ne veš, na kak način priti do njega, zahteva nemalo denarja. Do kamor sežejo naše povezave in, dejal bi, malce sreče – do tja gremo.

Kako to, da ste ga najprej predvajali v ZDA in Kanadi?

Konec tedna ga začnemo predvajati tudi v Argentini. Razpisanih je pet ali šest projekcij po slovenskih domovih v Buenos Airesu, Mendozi in še v nekaj manjših mestih v okolici. V Clevelandu sem bil že večkrat, saj smo predvajali filme o svetniških kandidatih.

Tam sem spoznal Rudija Kolariča (1932–2024), enega izmed mojih prvih podpornikov pri filmih o drugi svetovni vojni oziroma njenem koncu. Že v filmu Nebesa pod Triglavomje prav on inspiriral zgodbo in nato pred smrtjo pomagal podpreti naš celovečerni film, zato sem želel, da je predpremiera filma tam.

Primož Lavre

Poznam tamkajšnje skupnosti, vedno so veseli, ko jim pokažem kak naš nov izdelek. Exodus 1945: Naša kri smo predvajali na dveh projekcijah v Clevelandu. Tiste dni je zapadlo veliko snega in bali smo se, da ne bo prišlo toliko ljudi, kot smo si želeli, vseeno pa je bila dvorana obakrat polna.

V Kanadi sem bil prvič, film smo predvajali po enkrat v Torontu in Hamiltonu – publika si resnično želi slišati in videti takšno zgodbo, saj jo sestavljajo potomci tistih, ki so po letu 1945 zapustili domovino in se jih, vsaj večina, ni nikoli več vrnila.

Kako so si ga potomci ogledali in ga doživeli – to bi lahko bil dober dokumentarec.

Hja, res bi bilo vredno posneti, kar sem doživel in kakšna čustva je izzval. V spominu mi je posebej ostala gospa, ki je po ogledu stopila k meni in dejala, da jo je prav dr. Janez Janež aprila 1945, le malce preden je z vlakom ranjencev bežal v Avstrijo, operiral na grlu in ji rešil življenje.

S sodelavko Elzo sva srečala potomce dr. Valentina Meršola, zelo dobro so se še spominjali svojega dedka. Vsakdo, ki je pristopil k nama, je imel svojo zgodbo in je pripovedoval, kako je bila denimo njihova mama ali njihov stari oče oziroma kak drug bližnji sorodnik celo na tem sanitetnem vlaku ali je bežal iz Ljubljane prek Ljubelja v Vetrinj.

Kakšen je vaš pogled na filmsko kritiko? Sploh obstaja?

Ni lahko naleteti na dobro strokovno kritiko. Marsikatera se zaplete ob ideologijo in tam omaga. Včasih niti ne gre za filmsko kritiko, bolj za izraz jeze in gneva. Da bi si kdo res vzel čas zanjo – teh je malo. Zahteva tudi nekaj napora in poglabljanja. Dobra kritika bi ne nazadnje morala ponuditi rešitve oziroma predloge, kako bi bil lahko film boljši. Tudi naš film bi bil lahko gotovo boljši. Sami ga trenutno ne bi znali napraviti boljšega – naredili smo ga po svojih najboljših močeh. Mogoče bo naslednji, ki ga bomo posneli v tej seriji, imel kakšno pomanjkljivost manj. Film je nekaj živega in kakšno napako lahko naredimo na nekem drugem segmentu produkcije – nikoli ne more biti popoln.

Posneli ste ga v desetih dneh. Zdi se mi malo. Koliko snemalnih dni je običajnih za slovenske razmere?

Film traja eno uro. Normalna časovnica bi bila petnajst ali dvajset dni snemanja. Nekaj je tudi množičnih scen, tudi dogajanja je veliko – vse to zahteva več časa. Z izkušeno in dobro uigrano ekipo lahko kadre posnamemo hitreje in učinkoviteje. Na setih se hitro odločamo in s tem znižamo stroške.

Frančiškanski pater Andraž Arko, doktoriral je iz filmologije oziroma pedagoške rabe filma v pastorali, je izpostavil dramatično, ponekod prav anksiozno vzdušje ter prikaz moralnih dilem glavnih junakov, ko se odločajo za smrt ali za življenje.

Pomislil sem na položaj, ko je težko biti svetilnik (dr. Valentina Meršola ustvarjalci predstavljate kot svetilnik), saj se je težko odločati, ko ne veš, katera med dvema slabima možnostma je vendarle manj slaba.

V filmu je več takšnih nelahkih dilem, pred katere so postavljeni karakterji. Sam se ob marsikateri ne bi mogel odločati, saj sta videti kot izbira med dvema slabima opcijama.

Tudi filmski junaki v danih razmerah niso mogli sami rešiti vsega, kar bi si želeli. V življenju smo večkrat postavljeni v takšne zagatne položaje, zato s filmom, ki se dotakne tega v človeku, tudi bolje korespondiramo. Malokdaj opcija, ki smo jo izbrali, ni brez slabih posledic, brez odpovedovanja ali žrtvovanja. Vsaka odločitev tudi zaboli. Neodločitev morda še bolj.

Želel sem reči, da se odločitev za življenje in ne za smrt – kot to storita dr. Meršol in dr. Janež – zdi na prvi pogled razumna in skladna s krščanstvom, pa vendar travmatizira. Poglejva pisatelja Borisa Pahorja, preganjal ga je občutek krivde, ker je preživel in se v taborišču dobro znašel.

Da, prav do konca življenja se je Pahor spraševal, po kakšni logiki je on preživel mučenje, medtem ko milijoni drugih niso. V naslednjem filmu bo še bolj jasno prikazana »krivda« dr. Janeza Janeža: uspelo mu je pravi čas uiti iz kolone in ga z vlakom niso vrnili v Slovenijo, kjer ga je čakala gotova smrt. V tistem trenutku se je odločil, da svoje življenje žrtvuje za paciente. In res je prav garal, ko je reševal življenja drugih – kot kirurg dolga leta na Tajvanu. S tem se je oddolžil za dano življenje.

Presenetila me je izjava vašega scenarista in režiserja Vida Planinca, da ste se na začetku odločili za osebno zgodbo skozi oči dr. Janeža in dr. Meršola, šele kasneje pa odkrili in dodali pretresljivo zgodbo sester Mrak. Sam sem namreč prišel do obeh zdravnikov ob branju knjige Jelke Mrak Dolinar Brazde mojega življenja.

Še en dokaz, da ima vsakdo svojo pot odkrivanja tega dela zgodovine. Da se je v enem filmu uskladilo toliko nekih zgodb in zgodovinskih oseb, je velik blagoslov. Povsem na začetku smo iskali izhodišče, prva ideja je bil eksodus, povedati zgodbo Slovencev, ki so konec vojne bežali iz domovine.

Ideja o sanitetnem vlaku se je pojavila pozneje, ko smo iskali načine, kako prikazati pot od Ljubljane do Vetrinja, in smo brali knjigo Janka Modra o dr. Valentinu Meršolu. Pred tem smo celo razmišljali o dokumentarcu. Sam o filmu, ki govori o letu 1945, govorim že deset let in šele zdaj je postal realnost.

Kako pa je bilo z mercedesom benzom W111, s katerim se na začetku filma pripelje nacistični oficir? Izdelovali so jih šele od leta 1959, je v kritiki opozoril pater Arko.

To je potovanje skozi čas ... (smeh) Filmska napaka pač. Vsakdo v ekipi ima specifično nalogo, drug drugega ne preverjamo. V tistem trenutku smo bili res v časovni stiski, šele v zadnjih dneh pred snemanjem se je našel ta mercedes.

Bi se dalo najti pravega, najmanj petnajst let starejšega?

Pater Arko mi je v telefonskem pogovoru dejal, da pozna nekoga, ki ga ima. V naslednjem filmu vemo, na koga se lahko obrnemo (nasmešek). Pri starejših avtomobilih je problem, kako jih pripeljati čez pol Slovenije, kaj šele, da bi jih bilo treba še kam dlje.

V filmu pa se je nacistični oficir seveda moral z avtom in šoferjem pripeljati pred bolnišnico.

Gotovo, to mu je dalo težo. Nekdo na taki funkciji ni mogel priti peš.

V Mladini Marcel Štefančič vidi vaše delo kot domobranski film – domobranska prisega se v njem skrije pod Hipokratovo prisego. Gre za nesporazum?

Niti ne. Prispevka nisem posebej pozorno bral, že od uvodnih besed je nastrojen proti filmu. Res je škoda, da nekdo s tako širokim uvidom v slovensko filmsko produkcijo ne uspe videti truda, ki ga je vanj dala ekipa, in zato nanj pogledati z nekoliko drugačno prizmo; mu priznati, da gre za zgodbo, ki v slovenski filmski zgodovini še ni bila nikdar posneta.

Primož Lavre

Marsikak drug in opevan film je ta del naše zgodovine, povojno morjenje in umiranje mitičnih razsežnosti, zamolčal. Ne zdi se mi vredno muditi ob teh kritikah in jim s tem dajati težo, ki si je ne zaslužijo. Podobne so komentarjem na Facebooku, na stotine takšnih zapisov prejemamo na naših družbenih omrežjih – samo brišemo jih.

Ne, da ne zazna vašega truda, s položaja tistega, ki je »na pravi strani zgodovine«, javnosti, ki bi jo film utegnili vendarle zanimati, da vedeti, da gre vaš napor v hudo napačno smer.

Težko je komentirati tako ideološko prepirljiv pogled. Žal bomo mi glas teh ljudi, ki so bili zdaj utišani. Tudi žrtve morajo imeti prostor pod svobodnim soncem. Takšne kritike le potrjujejo, da izključevanje ni stvar preteklosti. Še boljša taktika eliminacije kot napad je molk. Marsikak osrednji medij filma niti ne omeni.

Na zadnji strani Mladinenjen ilustrator napoveduje, da boste zdaj, po 80 letih, vi »puščali kri«. Jo boste?

Tega zapisa ne poznam. Kri v filmu ni le neka slovenska kri v simbolnem pomenu, ampak v uvodni sceni tudi povsem realna kri, ko dr. Janež da svojo kri za pacienta. Mi bomo, naj bo tak moj odgovor, »puščali kri« za ljudi, ki so morali umreti. Še naprej se bomo trudili o tem pripovedovati. Dali bomo svoj znoj in kri, da resnica pride na dan tudi v filmski formi.

Nam manjka sočutja, na katerem je zgrajena »skupnost«, o kateri v zadnjem času zelo veliko razmišlja in razlaga prvi predsednik Milan Kučan?

Predstavljam si, da bi film moral ljudem dati možnost čutiti tudi z drugo stranjo. Tudi če je kdo vzgojen in je rastel le v eno smer, je s filmskim jezikom upodobljenih kar nekaj karakterjev, ki lahko, glede na to, skozi kakšno preizkušnjo gredo, v gledalcu zbude empatijo.

Zelo neprimerno je tako hlastno vsak lik v tem filmu povezovati z Rupnikom in domobransko prisego. Kaj pa sta imeli s tem sestri Jelka in Krista Mrak, ki sta kot prostovoljki Rdečega križa spremljali ranjene domobrance na vlaku? Ljudje bi si morali dopustiti sočustvovati vsaj z eksistencialnimi stiskami povsem navadnih ljudi, saj vsi pripadamo isti skupnosti.

Ključno vprašanje je, kako prepričati neprepričane, kako zbuditi več empatije ne glede na nazorska in ideološka prepričanja. To je izziv tudi za vas.

Zavedali smo se njegove teže. Že s prvo najavo filma v začetku februarja, ko ga ni še nihče videl, je dobil oznako, da bo to še en navijaški film – tokrat za drugo stran. Zdaj, ko so ga dejansko videli, dajva ob stran skrajne primere, mi veliko ljudi reče: »Čestitamo, da vam je uspelo povedati pripoved na tak nevsiljiv in človeški način in da ob tem niste navijaško demonizirali druge strani.«

Bi si ga lahko ogledali srednješolci? Denimo v okviru Kinodvorovega šolskega programa.

Bili bi veseli, če bi njegova distribucija ubrala tudi to smer. Mariborska škofijska gimnazija si je oglede že rezervirala. Prav tako Gimnazija Želimlje. Od teh gimnazij je bilo to skorajda pričakovati. V učnem programu je ta del zgodovine pristal na koncu četrtega letnika, velikokrat ga v časovni stiski preletijo precej na hitro.

Premalo je poglabljanja v razumevanje tega dela polpretekle zgodovine. Vemo, šolstvo in politika sta dostikrat vezana, že načeloma se ni izoblikoval bolj objektiven pogled na ta del slovenske zgodovine.

Primož Lavre

Pričakujemo lahko, da bodo nekatere šole zavile v eno, druge v drugo smer. Tak film bi bil pri tej orientaciji lahko v pomoč. Če ga je kak uradnik šolske oblasti pomarkiral kot domobranskega, je njegova pot v šolske klopi že zdaj blokirana.

V Sloveniji še vedno vlada zadrega, kako sploh prikazati domobrance in jih obravnavati kot vsakogar drugega. Ne sme se jih »normalizirati«. Se boste v nadaljevanju soočili z njihovo tragično usodo in ne le z begunci civilisti, ki jih je reševal dr. Meršol?

Bomo, nimam pa iluzije, da lahko to »zadrego« rešijo filmi. Ko se pogovarjaš s potomci Slovencev v Clevelandu ali v Kanadi, s ponosom povedo, da je bil njihov oče ali stari oče domobranec. Takšnih besed v Sloveniji zlepa ne slišiš. Gre za povsem drugačen pogled na ta del slovenske zgodovine.

Ne glede na to je pomembno, ali jo prikazujemo z dovolj široko paleto ne le čustev, ampak tudi vseh nians črno-belega slikanja. Nikogar ne moremo dajati v en koš, tudi partizanov ne.

Ni malo družin, v katerih je šel en brat k partizanom, drugi pa k vaškim stražarjem in pozneje domobrancem. V filmu je v ospredju dogajanje na sanitetnem vlaku, ki ga nazadnje zajamejo partizani. Partizana smo prikazali v enem kadru, dogajanje le opazuje in pri nasilju ne sodeluje.

Karakterji morajo biti polni človeških lastnosti; noben svetniški kandidat, ki je preveč svetniški, nam ne more biti všeč, saj se z njim ne moremo poistovetiti. Mora imeti človeško hibo; med človeškimi karakterji bodo domobranci, ki so takšni in drugačni, bolj dobri pa tudi bolj slabi.

Že letos nadaljujete snemanje te serije?

Najbrž naslednje leto, zdaj pišemo scenarij. V ospredju je zbiranje sredstev, kar veliko se jih mora nabrati, da poženemo zahtevno filmsko mašinerijo. Vzeti si moramo nekaj več časa.

Posojilo ne pride v poštev?

Ne, vedeti moramo, kako bomo preživeli. Film v Sloveniji ne more biti biznis, s katerim bi zaslužil. Tudi ob zlatih rolah ne. Ko se filma enkrat lotiš, stroški le še rastejo, ne moreš ga ugasniti, saj je toliko ljudi vpetih v produkcijski proces. Da v letu ali dveh sploh zvozimo do konca, mora biti finančna slika dovolj jasna že pred snemanjem.

Se prijavljate na razpise Slovenskega filmskega centra?

Tudi, običajno smo zavrnjeni. Jasno je, zakaj za takšno filmsko zgodbo trenutno ni bilo podpore. Za ta film smo se prijavili na en razpis, vendar nismo uspeli, v nadaljevanju pa je malo odvisno od politične klime (nasmešek).

Od nedeljskih volitev?

(smeh) Malce banalno, kajne.

Po ogledu filma in pogovoru z ustvarjalci mi je prišlo na misel, da bi vaša mlada ekipa lahko posnela dražgoško bitko, oziroma dražgoško tragedijo – torej že slišano (celo razvpito) in ne zamolčano zgodbo. Uspelo bi vam z donacijami in brez afere.

Zanimiv izziv … Za naslednje leto ali dve smo že zasedeni. Načeloma smo odprti za razne projekte, kaj bo prinesla prihodnost, o tem pa nimam dovolj časa resno razmišljati.

Imate prav, v slovenski zgodovini je veliko zgodb, ki jih moramo še povedati. Ali jih bomo realizirali, je malce odvisno od tega, kako se nam plete naša prihodnost, projektov, ki nam bodo prekrižali pot, in ne nazadnje od tega, ali imajo ti finančno zaledje.

Kaj trenutno snemate? Na začetku pogovora ste omenili, da bo vaš naslednji film poudarjeno krščanski.

Film, ki sem ga omenil prej, z naslovom Kristusovi, je že v postprodukciji, saj v jeseni že izide. V njem govorimo o Kristusovem pasijonu in o Drinskih mučenkah ter predstavimo smisel trpljenja skozi krščanske oči. Kar se tiče snemanj, smo sredi več projektov.

Primož Lavre

Za katoliško televizijsko mrežo EWTN snemamo ameriško serijo o mučencih. Potujemo skozi zgodovino celotne zgodovine Cerkve. Letos snemamo mučence iz Mehike, znan je denimo jezuit Miguel Agustin Pro, proti koncu leta film o sv. Benediktu.

Na slovenskih lokacijah?

Večinoma, včasih jo najdemo tudi prek meje, v Italiji ali na Hrvaškem.

Ste v nedeljo imeli svojega favorita?

Kaj imate v mislih? Volitve?

Minulo nedeljo.

Saj res, podelitev oskarjev. Ne, sploh mi ne uspe slediti novicam in politiki, prednost dajem skrbi za ekipo. V roke raje vzamem zanimivo knjigo, življenjsko zgodbo kakega svetnika, kot pa da bi se ukvarjal s tako minljivimi rečmi.

Zmagal je Paul Thomas Anderson, režiser pred leti posnetega filma Tekla bo kri – oskarja je dobil za film Ena bitka za drugo. Z naslovom filma ste kar v trendu.

Žal prelivanje krvi poganja ta svet. A tudi darovanje.

Ne pozabimo –srce poganja kri.

Dobra misel. Na začetku najinega pogovora sem dejal, da je treba tudi filmski obrti dati veliko srce.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.