Danes pa 34-letni Korošec stopa po drugačni poti. Manj ga zanimajo hiti, bolj pesmi, ki ostanejo. In manj vprašanje, kaj od njega pričakujejo drugi, bolj to, kaj želi povedati sam.

V enem najbolj osebnih pogovorov doslej je prvič odkrito spregovoril o koncu desetletnega sodelovanja z Alešem Vovkom - Raayem, o slovenski glasbeni industriji, algoritmih in odgovornosti glasbenikov.

Še bolj iskreno pa o obdobju, ko so se mu v kratkem času sesuli skoraj vsi temelji življenja – od ločitve staršev in razpada zveze do konca zgodbe BQL, zaradi česar je, kot pravi sam, tri mesece večkrat spal na tleh kopalnice. Prav zaradi tega pa so začele nastajati pesmi, s katerimi se prvič predstavlja brez »viteškega oklepa«, kot to opisuje Rok.

Če začneva s preprostim vprašanjem »Kako ste?«, kaj bi mi odgovorili?

Mislim, da sem v zelo kreativnem in plodnem obdobju življenja. Nimam veliko prostega časa, pa si ga pravzaprav niti ne želim. Včasih se moram skoraj prepričevati, da bi si moral vzeti kakšen dan zase, ampak mene glasba in ustvarjanje tako hranita, da se ob tem tudi spočijem. Trenutno pripravljam svoj album, ki bo, če bo šlo vse po načrtih, izšel prihodnje leto. Že jeseni pa prihajajo novi singli in nove zgodbe.

Kakšne zgodbe? Kakšnega Roka bomo spoznali jeseni?

Imam en sladek problem. Znam biti zabavljač, po drugi strani pa sem zelo čustven človek. Takšne so tudi moje pesmi. Nekatere so lahkotnejše, druge zelo osebnoizpovedne. Prav s temi osebnimi zgodbami se trenutno največ ukvarjam. Iskreno povedano niti ne vem, kakšno mesto bodo našle pri nas, ker so precej drugačne od tega, kar ljudje vedo o meni.

Je ta dvojnost med zabavljačem in avtorjem intimnih pesmi nekaj, kar ste načrtno gradili?

Ne. Takšen sem. Očitno me je življenje oblikovalo v takšno osebnost.

Če bi vas danes srečal nekdo, ki vas ni videl deset ali petnajst let, kaj bi opazil?

Verjetno bi ugotovil, da sem v resnici zelo podoben človek kot takrat. Le da imam danes veliko bolj postavljene svoje meje. Predvsem pa imam precej več miru v sebi.

Kaj pa ustvarjalno?

Tu pa sem popolnoma drugačen. Pred desetimi leti skoraj nihče ni vedel, da tudi avtorsko ustvarjam. Če primerjam sebe takrat in danes, sem veliko bolj ustvarjalen. Ne zato, ker takrat tega ne bi bilo v meni, ampak zato, ker tega nisem znal dati iz sebe zavestno.

Kako pa ste se tega potem naučili?

To ni bila ena sama lekcija. To je bil proces. Oblikovanje. Predvsem pa trpljenje. Zdaj naj to zveni kakorkoli že, ampak vsak človek trpi na svoj način. In pogosto ravno iz tega nastanejo najlepše stvari. Iz gnoja zraste roža. Iz pepela zraste trava. Mislim, da me je prav to najbolj oblikovalo.

Pravite, da bo novi album najbolj oseben doslej. Kaj se je spremenilo?

Dolgo sem nosil nekakšen viteški oklep. Mogoče je to povezano tudi s tem, da sem srednji otrok. Prvorojenec je vedno prvi. Starša prvič doživljata nosečnost, prve korake, prvo vzgojo. Ko pride drugi otrok, je zgodba drugačna.

Osebni arhiv

Vedno sem imel občutek, da sem se kot drugi otrok moral bolj bolj boriti za pozornost. In ko se boriš za pozornost, si okoli sebe zgradiš nekakšen oklep. Jaz temu rečem »viteški oklep«, alter ego.

Kdaj ste ga odvrgli?

Takrat, ko sem sprejel, da mi ni več toliko pomembno, kaj si drugi mislijo o meni. Ko ugotoviš, da je ves tvoj svet v tebi. Da ga ustvarjaš sam. Da ga ne določajo drugi. Takrat sem prvič začutil, da znam biti ranljiv. Da si upam povedati stvari, ki si jih prej nisem upal. In da me tega ni več sram. Prav zato bo tudi album tako zelo oseben v določenih segmetih, skladbah.

Če greva malo nazaj. Marsikdo se danes tega sploh ne spomni več, ampak na televizijski oder ste prvič stopili skupaj z Lukom Basijem.

Res je. Basi prihaja praktično z istega konca kot jaz. Takrat sva že skupaj nastopala v nekem zabavljaškem bendu. Mislim, da smo imeli dva koncerta, bili smo trije. Martin je bil na klaviaturah, midva z Basijem sva pela. Nikoli ne bom pozabil, da smo hoteli sestaviti ime benda iz začetnic naših imen. Ni nam najbolje uspelo, zato smo ostali kar Akronim Band. (smeh) Potem smo hitro šli vsak svojo pot. Njegova glasbena vizija je bila drugačna od moje. Pred tem pa sva skupaj stopila še na oder Talentov.

Potem pa so se vajine poti spet križale, tudi pri Raayu.

Pravzaprav sem jaz Basija priporočil Raayu. Raay me je nekega dne poklical in vprašal, ali poznam tega fanta. Rekel sem mu, da je Basi odličen izvajalec in da z njim ne bo zgrešil.

Potem se lahko tudi vam Luka Basi zahvali za začetek kariere?

No, ja, če danes pogledam nazaj, je bil to lep primer teorije »učinka metulja«. Bil sem košček njegove zgodbe, on pa seveda tudi moje.

Zelo uspešno glasbeno zgodbo sta nato z bratom Anejem ustvarila v projektu BQL. Med vama je osem let razlike, večkrat pa sta povedala, da sta si tudi značajsko precej različna. Menda ste bili vi kot otrok precej večji »lump«.

(smeh) Ja, mislim, da imam tipično »prekletstvo« srednjega otroka. Prvi otrok ima praviloma precej bolj postavljena pravila, drugi jih potem poskuša malo podirati, tretji, v našem primeru Anej, pa je največkrat že razvajenček. Vsaj tako sem jaz to doživljal. Ja, bil sem lump.

Še danes mi doma povedo, da če so me za pet sekund pustili samega, so me na koncu našli skoraj na stropu. Vedno sem moral kaj raziskovati, plezati, preizkušati, še danes sem tak. In pravzaprav sem vesel, da sem in sem bil tak. Mislim, da tak otrok izkusi več življenja. Morda me je prav zato danes marsičesa manj strah.

Kako pa je bilo sodelovati z bratom? Poleg tega, da je med vama osem let razlike, je bil še mladoleten, vi pa starejši brat. To je gotovo poseben odnos.

Mislim, da je zame to bil največji izziv. Ko sva leta 2017 začela profesionalno pot, je bil Anej star 17 let, jaz takrat 26. Med polfinalom in finalom Eme je dopolnil 18 let. Do takrat sta starša zanj podpisovala pogodbe, ker je bil mladoleten. Jaz pa sem bil ves čas zelo zaščitniški do njega. Mogoče celo preveč.

Ko si do nekoga tako zaščitniški, mu težko poveš kakšno ostro kritiko. Zato sem pogosto prevzemal njegovo breme. Veliko organizacije, menedžmenta, poslovnih odločitev ... vse to sem nekako nosil za naju oba.

Njega pa sem pustil predvsem ustvarjati. In mislim, da se mu to še danes pozna v pozitivnem smislu. Imel je prostor, da je razvijal svojo ustvarjalnost, ki danes Aneju, ki deluje tudi v tujini, v Združenih državah Amerike, prinaša velike uspehe.

Pesem Heart of Gold je zaznamovala vajino kariero. Mesece je kraljevala na lestvicah, sledilo je ogromno nastopov. Kako danes gledate na tisto obdobje velikega uspeha?

Velik del tega preboja je bil tudi Raay. On je avtor skladbe Heart of Gold, njegova je bila vizija, da greva na Emo. Midva sva bila takrat nezrela izvajalca in sva praktično sprejela vsak izziv, ki nama je bil ponujen.

Raay ima občutek za prepoznavanje potenciala. Zna ga razviti in oplemenititi. Za mladega glasbenika, ki nima ne denarja, ne izkušenj, ne poznanstev, je to ogromna stvar.

Ima nos za uspeh in ustvarjanje glasbenih znamk. Če pa se vrnem na pesem – Heart of Gold je bila brez dvoma naš veliki preboj. Danes se mi celo zdi prav, da takrat nisva zmagala na Emi. Bila sva še zelenca. Evrovizijski oder je ogromna stvar in morda takrat niti ne bi bila pripravljena nanj.

Ampak tisti poraz je bil takrat gotovo boleč.

Mogoče bolj za ekipo okoli naju kot za naju. Seveda sva si želela zmagati. Ko si na takšnem tekmovanju, si v nekem balončku in misliš, da se ves svet vrti okoli tega.

Danes, ko gledam mlade izvajalce na podobnih tekmovanjih, se mi zdi zanimivo, kako zelo čustveno doživljajo tekmovanje v glasbi, in jih iz lastnih izkušenj pravzaprav razumem. Sam pa mislim, da glasba sploh ne bi smela biti tekmovanje. Je preveč subjektivna.

Na koncu se je zgodilo nekaj zanimivega. Ker nisva zmagala, kljub največjemu številu glasov ljudstva, so ljudje kar nekako »besneli«, kar je povzročilo izjemno medijsko pozornost za duo BQL in to so organizatorji koncertov seveda izkoristili, tudi v najino prid. Tisto leto sva imela med sto in sto petdeset nastopi. Neverjetno.

Kako ste psihično doživljali tako eksplozijo priljubljenosti?

Takrat o tem sploh ne razmišljaš. Samo greš. Jadraš na tistem valu. Če bi lahko danes šel nazaj, ne bi ničesar spreminjal. Bi pa bolj pazil na nekatere stvari. Več časa bi namenil bendu, zvoku, povezovanju z drugimi glasbeniki.

Takrat smo bili vsi skupaj precej v svojem balončku. Po drugi strani pa je bilo to obdobje tudi izjemno lepo. Predstavljajte si, ravno sem končeval študij, prej živiš precej skromno, potem pa se ti življenje praktično čez noč obrne. Kar naenkrat začne prihajati denar, ljudje te prepoznavajo, povsod te vabijo ...

Osebni arhiv

Občutek je skoraj tak, kot da bi zadel na lotu. Ne zato, ker bi zares zadel na loteriji, ampak ker imaš občutek, da si ujel neki srečen vlak. Da se vse dogaja prav tebi. Ljudje te prepoznavajo, želijo podpis, fotografijo s tabo in ti dajejo občutek, da si v družbi nekaj dosegel.

Dolgo časa misliš, da je to nagrada. Danes pa teh stvari ne dojemam več kot samo nagrado, ampak kot stranski produkt glasbe, slave, prepoznavnosti, ki pa vseeno ob prevelikem doziranju izgubi svoj čar. Lahko postane kdaj pa kdaj tudi naporno.

Zakaj?

Ker začneš izgubljati del svoje anonimnosti. Ne govorim o tem, da je to nekaj groznega. Še danes sem vesel, ko me kdo prijazno ogovori. Ampak pridejo tudi ljudje, ki niso prijazni. Takrat poskušaš postavljati meje. Včasih teh meja nisem imel.

Če je prišlo sto ljudi, sem se fotografiral s stotimi. Danes vem, da sem tudi jaz samo človek. Če sem se odločil za javni poklic, je to pač del zgodbe. Ampak pomembno je, da znaš zaščititi sebe. Velikokrat ljudje tega ne razumejo in nič jim ne zamerim.

Kako pa gledate na prepoznavnost in slavo v Sloveniji? Je drugačna kot v tujini?

Absolutno. Anej zdaj veliko časa preživi v Ameriki, v Los Angelesu in Nashvillu. Kot mi opisuje, tam vidiš, kako majhni smo v resnici. Mi živimo v svojem balončku in mislimo, da je to neko veliko zvezdništvo. Pa ni.

Pri nas lahko brez težav greš v trgovino po recimo hrenovke. Nekdo te prepozna, te prijazno pozdravi in gre naprej. Seveda obstajajo izjeme, ampak slovenska slava ni zapor. In mislim, da je to pravzaprav privilegij. Lahko si zelo prepoznaven, pa imaš še vedno lepo, normalno življenje.

Vedno več ustvarjate tudi za druge izvajalce. Kaj vam prinese več zadovoljstva – ko občinstvo poje vaše pesmi ali ko slišite svojo skladbo, ki jo izvaja nekdo drug?

Težko ločim eno od drugega. Publika lahko poje moje pesmi, ki jih izvajam sam, lahko pa poje tudi moje pesmi, ki jih izvajajo drugi. Če moram tehtnico vseeno malo prevesiti, mi največ pomeni to, da sem hkrati izvajalec in avtor. Kot avtor sem pravzaprav še precej »svež«.

Že nekaj časa sicer ustvarjam svoje stvari, ampak prej sem bil večinoma soavtor. Zdaj pa sem na poti, ko pesem ustvarim od začetka do konca sam. Seveda si še vedno pomagam z ljudmi, ki imajo na tem področju več izkušenj od mene, ampak zdaj veliko bolj lahko rečem, da je to »moje«, kot pred časom.

Ste si vedno želeli takšne poti?

Ne. To je pravzaprav zelo zanimivo. Da danes pišem melodije in besedila, je skoraj fenomen, ker ne znam tako dobro igrati inštrumentov. Melodija se mi nariše v glavi.

Potem jo momljam, si jo zapojem, posnamem in prosim druge ljudi, da mi jo odigrajo. Tudi pri besedilih se je vse skupaj začelo precej nenavadno. Prva dva ali tri tekste sem napisal kot neko igro z besedami. Prvi tekst je nastal tako, da sem si napisal številke od deset do nič in si zadal nalogo, da moram vse uporabiti v zgodbi. Takrat sem ugotovil, da znam pisati. In od takrat naprej pišem.

Še vedno potrebujete kakšno strukturo, ko se lotite pisanja?

Ne. Danes je drugače. Včasih nekaj zagledam, včasih slišim kakšen stavek, včasih se spomnim kakšne zanimive besedne zveze. Zelo rad pišem tudi za narodnozabavno glasbo. Tam se lahko bolj igram, sem hudomušen. Recimo verz »Med Kastelcem in Kozino sem zagledal eno fino ...« – take stvari se mi zdijo zabavne.

Pisal sem tudi za Poskočne muzikante in Firbce, narodnozabavna glasba mi je blizu prav zaradi te igrivosti. Po drugi strani pa znam biti tudi zelo resen. In prav ta resnost bo zdaj precej prisotna v mojih novih pesmih. Bo pa na albumu tudi nekaj lahkotnejših stvari.

Se pravi, ste glasbenik, ki se mu besedila še vedno zdijo pomembna?

Zelo pomembna. Ampak pomembno je vse troje, besedilo, melodija in aranžma. Težko rečeš, da je eno pomembnejše od drugega. Če ima besedilo veliko težo, mu moraš pustiti dihati. Takrat mu lahko vzameš malo aranžmaja, da pride besedilo bolj do izraza. Če pa želiš narediti pesem, ki bo ljudi dvignila na noge, lahko aranžma stopi bolj v ospredje. Vedno gre za iskanje ravnotežja.

Letošnje leto je zaznamoval tudi konec vašega sodelovanja z Raay Production.

Ja, 1. januarja letos se je moje sodelovanje s produkcijsko ekipo Raay Production zaključilo. Hvaležen sem za teh deset let. Bilo je ogromno lepega dela, vzponov in padcev, dobrih in slabih trenutkov. Ko se danes ozrem nazaj, vidim predvsem dobre stvari. Seveda so bile tudi slabe, ampak zdi se mi, da je prav, da se je v nekem trenutku zaključilo.

Je bil zaključek sodelovanja miren in sporazumen?

Ja, seveda. Raay je vedel že približno pol leta prej, da bom sodelovanje zaključil. To je sprejel odprtih rok. Saj niti ne bi moglo biti drugače. Bi se pa zlagal, če bi rekel, da me vse, kar se je dogajalo, ni prizadelo.

Predvsem zato, ker je tudi Nika (Zorjan, op. p.) velik del mojega življenja. Naj si vsak misli svoje, ampak v takšni situaciji se težko postaviš na eno ali drugo stran. Sam sem si želel predvsem to, da bi stvari rešili čim bolj mirno, sporazumno in čim hitreje.

Osebni arhiv

Nisem bil ravnodušen. Celotna afera je vplivala tudi name. Takrat sem si rekel, da ne želim biti del vojnega območja. Po naravi sem veliko bolj miren človek, kot se mogoče zdim na prvi vtis, in začutil sem, da moram prvič v življenju malo bolj poskrbeti zase. Zdi se mi, da sem v življenju ogromno energije namenil drugim, zdaj pa je napočil trenutek, ko moram pogledati tudi vase. Tudi zato sem se odločil, da grem na samostojno pot.

Ste sodelovanje z Raayem vedno doživljali kot partnerstvo?

Ne vedno. Treba se je zavedati, da je bil Raay investitor, vizionar, producent in izvršni avtor/producent. Tega ne govorim kot kritiko, ampak kot dejstvo. Bil je vpet v praktično vsak del procesa.

Midva z Anejem sva bila izvajalca, kasneje tudi avtorja, soavtorja. Na začetku je bila to predvsem Raayeva vizija. Kasneje se je odnos vedno bolj razvijal v partnerstvo, ampak mislim, da nikoli nismo prišli do tega, da bi bilo res popolnoma enakovredno, ker ima izvršni producent zadnjo besedo.

Kar je sicer popolnoma razumljivo ob pravilih in pogojih sodelovanja, predvsem v prvih letih. Kasneje me je to čedalje bolj omejevalo pri ustvarjanju, zgodbi in podobi, ki sem jo sam želel. Tukaj pa pridem do poslušanja svojega šestega čuta brez pričakovanj in brez merilnika uspeha skozi oglede skladb. Zame ne bo obstajala nobena moja pesem več, ki bi jo štel za »neuspeh«.

Kaj je bila največja življenjska lekcija vsega tega?

Največja lekcija je, da je šovbiznis ena velika »gnojšnica« in da niso vsi tvoji prijatelji. Ko pride uspeh, imaš občutek, da so vsi ob tebi. Potem pa pridejo padci in vidiš, koliko ljudi v resnici ostane. Druga stvar pa je, da uspeh nikoli ni linearen. Vedno gre v valovih.

Prvi velik val je bil leta 2017, ko sva z Anejem prišla na sceno. Potem je prišel drugi z Lučkami. Vsakič greš gor, potem pa pride padec. Ti padci bolijo, ampak iz vsakega prideš drugačen. Mislim, da sem se skozi vse to naučil predvsem postavljati svoje meje. In da drugim ne dovolim več, da mi govorijo, kdo sem. To moram povedati sam, skozi svojo glasbo.

Ste zato danes tudi ustvarjalno bolj neobremenjeni?

Da, po eni strani. Po drugi strani pa je nekaj tesnobe, ker zdaj ustvarjam pesmi, ki niso to, kar ljudje morda poznajo od mene. Ne zato, ker ne bi verjel vanje, ampak ker se mi zdi, da so drugačne od tega, kar trenutno prevladuje. Zdi se mi, da je trenutno velik porast narodnozabavne glasbe, in tega sem iskreno vesel.

Vendar pa sam trenutno ustvarjam precej drugačne pesmi in včasih se vprašam, kam jih sploh umestiti. Hkrati pa čutim, da jih moram dati ven. Ne želim delati glasbe samo zato, ker je nekaj trenutno uspešno ali popularno. Predvsem želim dati ven to, kar nosim v sebi.

Carl Jung je nekoč dejal, da mora človek svojim »pošastim v sebi« postaviti umetni spomenik. Ta misel mi je zelo blizu. Moje pošasti, ki niso nujno samo slabe, bodo zdaj prišle ven skozi pesmi, skozi besedila in melodije, tudi intervjuje. To morda ni najbolj vsebina na prvi vtis, je pa glasba, ki se je v meni nabirala 34 let.

Ko je odmevala zgodba med Raayem in Niko Zorjan, se je znova odprlo vprašanje, ali slovenski glasbeni prostor obvladuje peščica ljudi. Kakšen je vaš pogled na to? Kako zdrava se vam zdi slovenska glasbena scena?

Mislim, da je največji problem predvsem to, da imamo premalo glasbenih producentov, avtorjev. Ne rečem, da jih ni, ampak tistih najbolj izpostavljenih je zelo malo. Ali so res toliko boljši od vseh drugih ali pa drugim preprosto težje uspe priti zraven, tega ne vem.

Če pogledamo slovensko sceno, lahko na prste dveh rok naštejemo producente in avtorje, ki najbolj zaznamujejo popularno glasbo. Ko je takih ljudi tako malo, se hitro ustvari občutek monopolizma. Po drugi strani pa vsak izvajalec vedno lahko izbira, s kom bo delal.

Osebni arhiv

Kar se mi zdi zanimivo, je nekaj drugega. Ko neki producent ali avtor dolgo ustvarja, ne more več povsem izstopiti iz svojega vzorca. To ni kritika, ampak dejstvo. Vsak ima svoj način pisanja melodij, besedil, aranžmajev. Če je takšnih ljudi malo, se tudi poslušalci navadijo njihovega zvoka.

Ta postane njihova cona udobja. Ko potem pride nekdo z drugačnim izrazom, ga ljudje morda težje sprejmejo. Ampak na koncu mislim, da trga ne obvladujejo producenti. Obvladujejo ga ljudje in trg sam. Če je pesem dobra, si bo prej ali slej našla pot.

Kdo torej danes odloča o tem, kaj bomo poslušali? Mi sami, glasbeni uredniki ali algoritmi?

Vsi našteti. Glasbeni uredniki se seveda odločijo, kaj bodo umestili v svojo glasbeno shemo. Če pa je pesem res dobra in nagovori dovolj ljudi, bo slej ko prej našla svojo pot. Morda bo trajalo malo dlje, vendar bo prišla do ljudi.

Ali je to, da danes pomembno vlogo igrajo tudi algoritmi, po vašem poraz ali razvoj glasbe?

Mogoče danes algoritem dojemamo drugače, ker ga povezujemo z družbenimi omrežji in pretočnimi platformami. Ampak tudi nekoč je obstajal algoritem. Takrat je bil algoritem človek.

Nekdo je s konjem prijahal v drugo vas in tam zapel pesem, ki je bila v prvi vasi uspešna, temu je sledil neki vzorec in še danes obstajajo »hiti« v obliki recimo ljudskih ali ponarodelih pesmi, ki se bodo iz roda v rod prenašali še naprej. Danes znamo ljudi mogoče bolj psihološko nagovoriti in prepričati, da je nekaj dobro. Ampak izdelek mora biti še vedno dovolj dober, da ga algoritem sploh lahko ponese med ljudi.

Prej ste dejali, da so vam besedila zelo pomembna. Se vam zdi, da je lahko glasba danes še vedno nosilka družbenih sprememb, tako kot je bila nekoč?

Mislim, da še vedno nastajajo takšne pesmi. Pri nas je po mojem trenutno lep primer skupina Joker Out. Zdi se mi, da so ustvarili nekakšno gibanje. To čutim tudi v njihovih melodijah in besedilih. Ko poslušaš verze, kot so »Mi smo le odsevi sonca. Mi ne moremo umreti« ali »Včeraj smo rojeni in že vsega krivi mi«, začutiš, da ljudje oz. neka generacija temu sledi.

Bil sem tudi na njihovem zadnjem velikem koncertu in tam sem to res občutil. Imaš občutek, da si del nečesa večjega. Bojan Cvjetićanin je izjemen avtor in performer na krilih benda in mislim, da so fantje ujeli val svoje generacije.

A hkrati se zdi, da so Joker Out prej izjema kot pravilo. Se vam zdi, da so slovenski glasbeniki danes premalo kritični do družbe in časa, v katerem živijo?

Ne vem, ali je prava beseda kritični ... Jan Plestenjak je večkrat rekel, da glasbeniki premalo pokažemo svoje brazgotine, ranljivost. In mislim, da ima prav. Strah nas je obsodb, strah nas je kritik. Mogoče je to povezano tudi z vzgojo. Generacije pred nami so bile veliko bolj uporniške. Mi pa smo bili vzgojeni v duhu: bodi ponižen, bodi skromen, ne izpostavljaj se preveč, ker te bodo ljudje popljuvali.

Pa vendar – vi ste javne osebnosti. Se vam ne zdi, da bi morali glasbeniki svoj vpliv uporabljati tudi za opozarjanje na pereče družbene teme?

Mislim, da je pri nas problem tudi v tem, da slovenski glasbenik zelo redko postane finančno zares neodvisen. Živimo od avtorskih pravic, izvajalskih pravic, koncertov, nato vlagamo v nadaljne projekte, ki niso poceni (produkcija, videospoti ...), in na koncu, ko potegneva črto, si še vedno precej podoben vsakemu sleherniku, ki hodi v službo od sedmih do treh in odplačuje kredit.

Če boš preveč kritičen do svojih »šefov«, lahko ostaneš brez dela. V tujini je drugače. Tam si marsikdo lahko prej ustvari finančno varnost, potem pa si lahko privošči, da pove svoje mnenje. Pri nas je to veliko težje.

Pred nekaj leti ste dokončali študij razrednega pouka. Zakaj vam je bilo to tako pomembno?

Res je, po profesiji sem tudi profesor razrednega pouka. Pravzaprav nisem vedel, na katero fakulteto bi se vpisal, zato sem izbral razredni pouk. Zelo hitro pa sem ugotovil, da mi je ta študij pisan na kožo. Največ, kar sem odnesel od študija, ni bilo samo znanje, ampak to, da sem moral ves čas stopati pred ljudi.

Postavili so te pred sto študentov in rekli: »Zdaj pa nastopaj.« To mi je pozneje ogromno pomagalo pri glasbi. Veliko lažje sem stopil iz cone udobja in odvrgel tisti oklep, o katerem sva govorila prej. Pravzaprav sem že daljnega leta 2012 naredil vse izpite in vse obveznosti, samo diplomiral nisem do 2023. Pred dvema oziroma tremi leti pa sem se odločil, da bom svoje življenje malo resetiral. Na vseh področjih.

Kaj se je takrat zgodilo?

V zelo kratkem času sem doživel štiri velike izgube. Ločila sta se starša, prodali smo družinsko hišo na Koroškem. BQL ni več obstajal, ker je Anej odšel svojo pot v Ameriko. Razšel sem se tudi s partnerico. Vse to me je zelo prizadelo. Tega še nikoli nisem javno povedal, ampak nekaj mesecev sem spal celo v kopalnici na tleh. Tako zelo me je zaznamovalo.

Kot da ste se morali posloviti od svojega starega življenja?

Ja. Kot da bi se poslovil od preteklosti in od prihodnosti hkrati. Prvič v življenju sem prišel do trenutka, ko sem si rekel: »Dobro. Zdaj sva pa tukaj. Kaj bova naredila?« Takrat sem začel pisati pesmi in iskati tudi druge priložnosti. Drugače sem začel gledati na ljudi okoli sebe. Tudi karierno. Začel sem zaznavati ljudi, ki jih nisem več želel imeti ob sebi.

Osebni arhiv

Takrat sem se tudi zavestno odločil, da če BQL ne obstaja več, nima smisla nadaljevati na enak način kot do takrat. Pa ne zato, ker bi bil zaradi BQL najbolj prizadet. Pravzaprav najmanj. Anej je odšel svojo pot in tudi jaz sem si že nekaj časa želel preizkusiti samostojno ustvarjanje.

Danes z Anejem spet sodelujeva pri mojem albumu. Ampak tisti trenutek je bil zagotovo najtežji v mojem življenju. In takrat sem se odločil, da dokončam študij, ker sem želel počistiti stvari, ki sem jih imel leta pod preprogo. Ne samo diplome, še veliko drugih stvari.

Imam občutek, da pravzaprav skoraj zavestno potrebujete velike prelomnice, tudi padce, da se potem popolnoma na novo sestavite.

(smeh) Verjetno zato, ker sem tipični škorpijon. Imam občutek, da moram najprej umreti, zgoreti, potem pa se ponovno roditi. In opažam, da se mi ta vzorec ponavlja vsakih nekaj let. Ne morem mimo tega. Zelo čudno se sliši, ampak meni se zdi lepo umreti in se ponovno roditi. Enim ljudem tak padec pomeni, da se nikoli več ne sestavijo, jaz pa očitno to potrebujem.

Dejali ste, da želite ustvarjati drugačno glasbo. Ali danes še nastajajo pesmi za desetletja?

Mislim, da še. Se mi pa zdi, da danes preveč razmišljamo o tem, kako narediti hit. Tudi mi smo nekoč razmišljali tako, ampak trendi pridejo in gredo. Vsi iščemo trend. Jaz bi rad večnost. To je mogoče utopija, mogoče samo moja želja.

Ne pravim, da imam pesmi za večnost. Imel pa sem že priložnost doživeti, kako je, ko ustvariš velik hit. Doživel sem občutek, kako je biti na vrhu. Doživel sem tudi, kako je biti na dnu. Nekje na sredini je prav lepo. Zgoraj namreč zelo piha. Edino, česar še nisem doživel, je občutek, da sem ustvaril pesem, ki bo ostala. To si želim.

Če v Google vpišemo »Rok Piletič«, se pojavijo iskanja »Rok Piletič žena«, »Rok Piletič diploma« ... Kaj bi si želeli, da bi ljudje o vas iskali čez dvajset ali trideset let?

(smeh) Pravzaprav ne bi rad določal, kaj naj piše. Ne bi rad manifestiral česa takega. Bi pa rad, da se ne ustavim. Če že ... naj čez petdeset let piše: »Rok Piletič je z nasmeškom na obrazu umrl na odru, na največjem koncertu svojega življenja.«

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter