Razvrat v Finskem zalivu: s trajektom iz Helsinkov v Talin

Zakaj pa ne, še ena evropska država več, ki jo bom obiskal, sem odvrnil znancu, ki mi je dal ta hudomušni nasvet. Bom lahko iz prve roke preveril, ali se Fincem od popitega alkohola res do konca utrga ali pa je morda to le še en stereotip o teh posebnežih na severu Evrope.

V spominu izpred kakih desetih let ali še več mi je ostal televizijski dokumentarec, kako ga Skandinavci med vikendi veselo žurajo na trajektih, ki vozijo v baltske države. Takrat si običajno dajo duška in jim popustijo vse zavore.

13 IMG_3129.JPEG — V skorajda nepregledni množici ljudi vseh starosti, pa tudi ras, se je v potniškem terminalu slišala večinoma finska govorica.

Življenje na severu Evrope, še sploh v zimskem času, je precej trdo; od nizkih temperatur do pomanjkanja dnevne svetlobe, saj se tema, seveda odvisno od zemljepisne širine, od novembra do februarja razteza čez dobršen del dneva.

Na severnem polu polarna noč, ko sonce sploh ne vzide, traja kar polovico leta, v Rovaniemiju, Božičkovem mestu na severu Finske, ki je prestolnica Laponske, mesto pa leži le nekaj kilometrov južno od arktičnega kroga (66,50 stopinje), pa polarna noč nastopi ob zimskem solsticiju, ko se sonce samo dotakne obzorja.

Bolj severno kot greš, daljša je polarna noč; nad 70. stopinjami traja pozimi dva tedna, nad 80. dva meseca. Turistični Nordkapp prav na severu Norveške denimo leži na 71,10 stopinje severne zemljepisne širine. Helsinki, glavno mesto Finske, ki leži na jugu države, pa na 60 stopinjah zemljepisne širine.

Ob zimskem solsticiju, ki nastopi 21. decembra, je le 5 ur in 49 minut dnevne svetlobe. V Helsinkih z okolico živi kar 1,6 milijona prebivalcev, celotne populacije na Finskem pa je 5,6 milijona. Na drugi strani Finskega zaliva, v prestolnici Estonije – Talinu, jih je skoraj pol milijona, medtem ko je vseh prebivalcev Estonije nekaj več kot 1,3 milijona, od tega skoraj 300 tisoč Rusov.

Čez Finski zaliv

V Talin se nisem odpravil pozimi, ampak v začetku maja, ko sem si med petdnevnim pohajkovanjem po Finskem vzel tudi en dan za obisk estonske prestolnice.

Če kot turist potuješ v Helsinke, je skorajda obvezen obisk Talina s trajektom. Povezave med mestoma so pogoste, tja in nazaj nekajkrat dnevno pelje kar nekaj trajektov različnih ladijskih družb, povratna karta za potnika (pešca) pa tudi ni draga, saj znaša le dobrih 40 evrov.

Sam sem se tisto majsko sobotno jutro na glavnem potniškem terminalu v pristanišču v Helsinkih vkrcal na največji trajekt estonske družbe Tallink, ki je podobnih dimenzij kot kaka turistična križarka. Kolona avtomobilov, ki je čakala na vkrcanje, ni bila ravno dolga, večina potnikov se je v Estonijo podala le z nahrbtniki na enodnevni izlet.

Ko se je trajekt zasidral ob pomol, se je ob izhodu prav tako vila dolga kača potnikov, ki so prispeli iz Talina. Tudi potniški terminal za nasprotno smer se je hitro polnil, v skorajda nepregledni množici ljudi vseh starosti, pa tudi ras, se je slišala večinoma finska govorica. A med domačine je bilo pomešanih tudi veliko turistov z vseh koncev sveta, še največ iz Azije.

Da bi bolje videl prihod trajekta, sem stopil na zunanjo teraso, kjer pa so se mi kmalu pridružili še rusko govoreči kadilci in mi s cigaretnim dimom »polepšali dan«. Po zvočnikih se je zaslišal zvočni signal za vkrcanje, odprla so se široka steklena vrata na prav tako v steklo odet most, ki je povezoval terminal s trajektom.

Nekajtisočglava množica potnikov se je disciplinirano brez prerivanja v slabe četrt ure vkrcala na trajekt, ki je imel do deset nadstropij, od tega najmanj štiri ali celo pet namenjenih gostinskim lokalom in brezcarinskim trgovinam.

Estonščina v Burger Kingu

Tam nekje dve uri, kolikor traja vožnja v eno smer, potniku gotovo ne more biti dolgčas, saj je ponudba res široka; od jedi in pijač, nakupovanja do zabave. Kar nekaj potnikov si je v restavracijah privoščilo pozen zajtrk ali brunch, ki so ga imeli možnost naročiti že ob vnaprejšnjem nakupu vozovnic v spletni aplikaciji.

Med gostinsko ponudbo je bila tudi restavracija s hitro prehrano Burger King, kjer si lahko na terminalih naročil tudi kavo ali sladoled po »normalnih«, ne po finsko navitih cenah in se potem ob izdajnem pultu prvič srečal z estonščino, ki je podobna finščini, saj prav tako spada v ugrofinsko skupino jezikov, kjer jima dela družbo še madžarščina.

Za vse te tri jezike pa velja, da se jih je zelo težko naučiti. Nekateri celo trdijo, da je to misija nemogoče. Se pa Finci in Estonci med sabo razumejo, medtem ko se oboji z Madžari ne. Estonci naj bi sicer bolje razumeli finsko kot pa obratno. Podobno kot Norvežani Švede, v drugo smer pa je menda več težav.

Manj številni narodi bolje razumejo sorodni jezik bolj številnih narodov, takšno naj bi bilo pravilo, ki velja tudi za razumevanje med Slovenci in Hrvati oz. Srbi. Seveda pa tako Finci kot Estonci večinoma kar dobro govorijo angleško in je tako sporazumevanje s turisti lažje.

Vseeno pa imajo manjši jeziki poseben čar, tudi zame, ki si rad v vsaki državi, kamor potujem, skoraj vedno privoščim nakup tamkajšnjih časopisov ali revij. Poklicna deformacija pač.

Zaradi digitalizacije je tiskanih medijev v trafikah ali na trgovskih policah podobno kot pri nas vedno manj, a v samopostrežnem marketu v Talinu sem vseeno našel zadnji izvod njihovega najbolj branega dnevnika Õhtuleht in ga nato primerjal s finskima dnevnima časopisoma Ilta Sanomat in Iltalehti, ki sem ju kupil na helsinškem letališču Vantaa ob povratku v Slovenijo. Že površna primerjava besedil člankov je pokazala, da si je veliko estonskih in finskih besed res podobnih.

Nordijska nakupovalna veriga

Vožnja do Talina je hitro minila, tisti dve uri je kar nekaj potnikov zadremalo na udobnih počivalnih v zadnjem delu ladijskega trupa. V pristanišče smo prispeli ravno pred poldnevom in v daljavi je že odmeval zvok cerkvenih zvonov iz starega mestnega središča estonske prestolnice, ki je obdano s srednjeveškim zidovjem.

To je lepo obnovljeno, podobno kot so na novo, v žive barve prepleskana pročelja starih hiš v mestnem jedru. Stari del Talina, ki se razteza na vzpetini kakih dvajset minut hoda iz pristanišča, je podoben staremu delu »najlepšega mesta na svetu« pri nas, a je, to moramo priznati, lepše in še bolj urejeno – nekakšna stara Ljubljana na steroidih.

Večinoma turisti s trajekta smo v daljši koloni krenili proti staremu mestnemu jedru, večina Fincev pa je zavila v bližnje nakupovalno središče, ki je bilo tam zgrajeno ravno zanje. Cene v Estoniji so seveda nižje kot na Finskem, pa ne samo alkohola.

V Skandinaviji oz. pravilneje v nordijskih državah, saj lahko v Skandinavijo uvrstimo le Norveško, Švedsko in Dansko, ne pa tudi Finske in Islandije, velja nekakšna nakupovalna veriga. Najbolj zasoljene cene so na Norveškem, ki ni članica EU in ima precej zaprt trg, zato Norvežani pogosto nakupujejo v trgovinah na Švedskem. Švedi hodijo po nakupih na Finsko, pa še kam drugam k bližnjim sosedom preko Baltskega morja, Finci pa v Estonijo.

Vzorni učenci Miltona Friedmana

Estonija je dolgo veljala za najuspešnejšo baltsko državo, a jo je po ključnih gospodarskih kazalnikih zadnja leta prehitela Litva.

Liberalne ekonomske reforme, uvedba enotne davčne stopnje v devetdesetih, ki je v veljavi še danes in se nanaša predvsem na dohodke fizičnih oseb (plače, dohodki samostojnih podjetnikov in dohodki od obresti, dividend, najemnin in kapitalskih dobičkov so obdavčeni po enotni stopnji 22 odstotkov), so mali državici ob Baltiku dale velik pospešek, da se je po razvitosti približala Sloveniji, ki je v devetdesetih imela dosti boljše izhodišče.

Enako velja tudi za drugi dve baltski državici: Litvo in Latvijo. Značilnost Estonije je močan IT (startup) sektor, tam sta se med drugim rodila nekdaj popularni, a danes že pokojni Skype, prav tako tudi digitalna platforma za prevoze in dostavo Bolt, ki je nekakšna evropska različica ameriškega Uberja.

Kot zanimivost, tretji najbogatejši Estonec je danes prav ustanovitelj Bolta Markus Villig (1,16 milijarde evrov). Po premoženju sta ga prehitela ustanovitelja fintech platforme Wise, ki omogoča v primerjavi s klasičnimi bankami cenejša mednarodna nakazila denarja.

Podobno kot v nordijskih državah so tudi v Estoniji, ki ima enako kot Finska za plačilno sredstvo evro, plačila danes večinoma brezgotovinska. Ne glede na IT sloves, ki ga ta najbolj severna državica ob Baltiku uživa, pa bi pričakovali javno wi-fi omrežje vsaj v starem, turističnem delu Talina, vendar to po kar nekaj poizkusih ni bilo na voljo.

Prav tako se je zapletlo s kartičnim plačilom vožnje z mestnim tramvajem po prestolnici, ki je z izjemo starega jedra po arhitekturi mešanica med sivimi ruskimi mesti, ki so dobila svojo podobo v času socializma, in modernimi evropskimi prestolnicami.

Na uzbekistanskem kosilu

V starem jedru Talina je tisto majsko soboto na polno sijalo sonce, a je bilo zaradi ostrega vetra vseeno kar hladno. Drevesa so ravno ozelenela in tudi terase pred lokali so bile polne.

Ponudba pa kot v drugih prestolnicah – kulinarika z vseh koncev sveta, samo lokale z domačo, tipično estonsko hrano je bolj težko najti. Sicer pa estonska kulinarika ni ravno kaj posebnega; rženi kruh, krompir in kislo zelje ter seveda ribe najdemo tudi drugod.

Na pokriti tržnici streljaj od glavne avtobusne in železniške postaje sem tako raje zavil v uzbekistanski lokal in si za deset evrov privoščil lagman – precej začinjeno enolončnico z nekoliko večjimi kosi mesa in zelenjave.

Osrednja tržnica v Talinu je bila kot srednje veliko nakupovalno središče v več etažah; na začetku stojnice s svežim sadjem (prvimi jagodami!) in zelenjavo, za tem številni lokali s hrano in pijačo, v kleti trgovine, v prvem in drugem nadstropju pa preostala krama, od tega še največ tekstila.

Pogovorni jezik pa poleg estonščine in angleščine tudi ruščina, ki jo je kar pogosto moč slišati tudi po ulicah finskih Helsinkov. Ne samo Ruse, v času socializma so v Estonijo načrtno naseljevali tudi ljudi drugih narodnosti iz azijskega dela nekdanje Sovjetske zveze, na tisoče Estoncev, Litovcev in Latvijcev pa za kazen, kot nasprotnike režima, deportirali v Sibirijo in drugod na jugovzhod za Uralom.

Boj se »ruskega medveda«

Baltskim narodom pod sovjetskim (ruskim) jarmom ni bilo lahko, zato še danes strah pred »ruskim medvedom«, da jih ponovno okupira. Podobno kot na Finskem tudi v Talinu na javnih mestih v znak solidarnosti visijo od začetka Putinove agresije naprej ukrajinske modro-rumene zastave.

Tudi pročelje ruskega veleposlaništva v starem jedru Talina je prelepljeno s fotografijami in napisi, ki pričajo o grozodejstvih Putinovega režima.

Rusko veleposlaništvo je tudi edino v Talinu, ki ga pred protestniki in mimoidočimi varuje estonska policija. Največji »pečat«, ki so ga Estoncem pustili Rusi, pa je še iz časov ruskega carskega imperija, katerega del je bila Estonija, ko je na hribu Toompea sredi starega Talina v drugi polovici 19. stoletja zrasla impozantna pravoslavna katedrala Aleksandra Nevskega.

Večina Estoncev je sicer protestantske, luteranske veroizpovedi, a Estonija danes velja za eno najbolj sekularnih držav na svetu. Tudi glavna luteranska cerkev sv. Nikolaja v starem mestnem jedru je bila do reformacije v 16. stoletju sprva katoliška, saj je zgrajena v gotskem slogu. Cerkev je danes muzej, kjer pobirajo vstopnino, bogoslužja in koncerti orgelske glasbe pa so v njej le občasno.

Skladovnice alkohola

Popoldne v Talinu je minilo hitro, ob pol šestih sem moral biti že nazaj v pristanišču, saj je trajekt proti Helsinkom odrinil pol ure za tem. Mimogrede sem zavil še v nakupovalno središče, od koder so Finci tovorili nakupljeno blago. Med čakanjem na vkrcanje pa se je med množico v potniškem terminalu sprehodila tričlanska patrulja estonske policije s psom.

Nasproti mene je sedel temnopolti mladenič, ki me je v angleščini spraševal, ali je na pravem izhodu za vkrcanje na trajekt proti finski prestolnici. Najin pogovor so prekinili estonski policisti, ki so ga legitimirali. Dokument, najbrž finska izkaznica o statusu begunca, ki ga je izvlekel iz denarnice, jim je očitno zadostoval in so odšli naprej do precej glasne skupine opitih Fincev v srednjih letih.

Nazaj grede med plovbo čez Finski zaliv, ko se je že zvečerilo, sem se sprehodil po dveh etažah brezcarinskih trgovin. Ena je bila namenjena drogeriji in oblačilom, druga pa alkoholnim pijačam in tobačnim izdelkom. Kartoni piva, vina in žganih pijač različnih blagovnih znamk so bili naloženi od tal do stropa.

Za Fince, da si napravijo zaloge za domov, se je pravo nakupovanje šele začelo. S paketi alkoholnih pijač v rokah niso odhajali samo (mladi) moški, tudi ženske niso prav nič zaostajale. Še več, nekatere Finke so si nabrale zajetno zalogo po več paketov, ki so jih naložile v skladovnico in jih potem tovorile proti izhodu z mobilnim vozičkom.

Toda kakega hudega razvrata, ki sem ga pričakoval na trajektu, vseeno ni bilo. Med veliko množico, ki se je izkrcala v helsinškem pristanišču, je bilo le nekaj precej opitih možakarjev, ki so potrebovali pomoč svojih kolegov pri hoji.

Po prihodu s terminala so se nato naložili v taksije (Bolt) in odpeljali proti domu. Sam sem nazaj do hotela sredi Helsinkov odšel s tramvajem, kjer sta mi na sosednjih sedežih družbo delali dve radoživi Finki, ki sta svoja spremljevalca temne polti učili pravilne izgovarjave finskih besed, da so se potem vsi štirje zabavali in na ves glas krohotali.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.ž

Ključne besede

Iskanje

Iskanje

Razvrat v Finskem zalivu: s trajektom iz Helsinkov v Talin

Velikost pisave

Deli članek

Ostanite obveščeni