Razstava: Gojmir Anton Kos v Galeriji Antikvitete Novak

V petek, 22. maja, bo minilo 50 let od smrti slikarja Gojmirja Antona Kosa (1896-1970). Ob tej priložnosti so se v Galeriji Antikvitete Novak odločili, da obeležijo polstoletno obletnico, ter pripravijo temu velikemu slikarju razstavo, v kateri bodo zajeli raznovrstnost Kosovega opusa.

Med 22. in 31. majem bodo tako na ogled dela, segajoča od Kosovih reprezentativnih portretov do mladostno igrivih podob deklet in dečkov, od oprijemljive sončne krajine do cvetočih in pripovednih tihožitij, od slovesnega historičnega motiva do veselih družb v naravi, od pretanjeno občutenih aktov do radožive podobe samega avtorja.

Z razstavo in organiziranimi strokovnimi vodstvi želijo opozoriti na pomemben opus izjemnega slovenskega slikarja. Prejel je številne nagrade in priznanja (dve Prešernovi nagradi, Red za zasluge za narod I. stopnje itn.). Bil je tudi pedagog, profesor na ljubljanski Akademiji upodabljajočih umetnosti.

Med razstavljenimi deli velja izpostaviti historični motiv Prihod osvoboditeljev v Ljubljano (oz. Osvoboditev Ljubljane), saj so tovrstni motivi pri nas redki. Oljna slika tako sodi med dela, ki pri nas vse do medvojnega časa niso bila razširjena (pa še po tem zelo skromno). Nastala je leta 1957, je večjih dimenzij (142x75 cm) in prikazuje veselje množice, ki se je zbrala ob razglasitvi zmage 9. maja 1945 pod Ljubljanskim gradom.

Omenjena slika je polna figur in Kosu je bila figura posebno ljuba, čeprav mu tudi tihožitja ponujajo svojevrstno oblikovno svobodo. Slikarjeva naklonjenost figuri je vidna v portretih in aktih. Reprezentativni portreti, ki jih je slikar tako mojstrsko ustvarjal, so imeli dostojanstveno držo. Slednja in slikarjeva sposobnost ujeti individualnost portretiranca, dajeta Kosovim portretom posebno prepoznavnost (kot je to videti na portretih družine Heiniher in gospe Skaberne).

Ko je slikar upodabljal svoje modele je spretno uporabil barvo, ki je gradila sliko in figuro. Barva je bila za Kosa bistvenega pomena in je zanj v slikarskem jeziku predstavljala svojevrstno igro. Barvo je Kos uporabljal kot impresionisti; nanašal jo je s širokimi potezami čopiča in lopatice. Ob tem je volumen barvnega nanosa dobival že kubistične razsežnosti in dajal poseben lesk in plastičnost sliki, predvsem pa je slikar na ta način ustvarjal (impresionistični) vtis, ki se na določeni razdalji sintetizira v očesu in ustvarja čudovito podobo. Njegove figure so zato žive, polne dinamike in umetniškega zanosa. Takšne so podobe otrok, deklic nemirno sedečih na stolu (Počivajoča I.; Počivajoča II; Deček; itn.).

Žive so tudi podobe figur v ambientih, četudi so predane neki mirni dejavnosti (Dekle pod oknom; V ateljeju). Umetniškega zanosa so polni tudi ženski akti, kjer se iz, navadno z redkimi elementi naznačenega prostora, izvije oprijemljivo žensko telo (Akt pri oknu; Akt s slamnikom; Pri toaleti). Barva, svetloba, kompozicija in barvni nanosi aktu dajo mesenost in estetsko erotiko, ki nas vabi, da občudujoče zremo naslikano podobo.

Kosovo slikarstvo so že v šestdesetih letih 20. stoletja opisali kot »poezijo obstajanja«. Kosovo upodabljanje je bilo namreč realno, brez odvečnih detajlov, vsak predmet si je v delu ustvaril svoj kozmični prostor in slike je prevevala usklajenost in uravnoteženost. To je najlepše opaziti pri tihožitjih (Tulipani, Tihožitje s cvetačo, Tihožitje z ribami itn.). V njih je ustvarjal prijeten svet, ki je stopal po robovih realnega in ga v poznih letih poskušal tudi prestopiti.

Ob opazovanju Kosovih del se nam razkrije še ena posebnost – radost. Umetnik je ustvarjal v težkih časih, v medvojnemu obdobju ter letih po drugi svetovni vojni. Družbena klima v marsičem ni bila pozitivno nastrojena, a njegova dela nas pogosto presenetijo z veseljem, ki ga začutimo ali prepoznamo na slikah. Prav poseben primer je serija slik Počitek na prostem, ki izvira iz Velikega piknika (1924) in predstavlja enega od mejnikov v njegovem slikarstvu. K temu motivu sproščene družbe, ki uživa ob druženju v naravi, se je umetnik vrnil dvajset let kasneje – v času druge svetovne vojne (1943 in 1944). V teh delih je mogoče prepoznati umetnikovo nostalgično spominjanje na prijetne mladostne dni in iskanje zavetja v svetu umetniške svobode.

Kosove slike nam tako govorijo, da je bil slikar veselega značaja – najbolj o tem priča kar njegova lastna podoba (Avtoportret), ki krasi tudi vabilo na razstavo njegovih del v Galeriji Antikvitete Novak. O umetnikovi pretanjeni sposobnosti prikazati svet okoli nas in figure, ki ga zapolnjujejo, predvsem pa o avtorjevi radostni nravi, se boste najbolj prepričali ob obisku razstave.