V Šenčurju je na 22,1 kilometra dolgem kronometru ugnal vso konkurenco in Sloveniji priboril naslov evropskega prvaka. Francoza Bruna Armiraila je prehitel za dobrih šest sekund, tretjeuvrščenega Maxima Decombleja pa za skoraj pol minute. Pred domačimi navijači je zasavski veteran znova pokazal, da lahko tudi v poznejšem obdobju kariere poseže po največjih lovorikah.

Do zlata je prikolesaril tudi brez radijske povezave, ki je odpovedala že po prvem kilometru. Brez informacij o svojem času in prednosti pred tekmeci se je moral zanesti na občutek. »Vse sem moral početi na občutek,« je povedal po zmagi. Na vzponu na Možjanco si je pridobil odločilno prednost, na ravnini do cilja pa jo ohranil kljub vetru. Njegova predstava je bila šola zbranosti in razporejanja moči – lastnosti, ki ju je izpilil v karieri, polni zahtevnih preizkušenj.

Roglič, rojen leta 1989 v Trbovljah, do vrha ni prišel po običajni poti. Preden je sedel na cestno kolo, je bil smučarski skakalec. Leta 2007 je na planiški velikanki doživel hud padec, po koncu skakalne kariere pa začel novo športno poglavje. V kolesarstvu je moral dokazati, da lahko dohiti in prehiti tekmece, ki so na kolesu odraščali. Uspelo mu je: postal je eden najuspešnejših kolesarjev svoje generacije.

Njegov seznam dosežkov je impresiven. Večkrat je osvojil Vuelto, leta 2023 še Giro d’Italia, s čimer je dopolnil zbirko zmag na dveh največjih etapnih dirkah. Na Tour de France je leta 2020 doživel boleč poraz, ko mu je Tadej Pogačar v predzadnji etapi odvzel rumeno majico. Leto pozneje je v Tokiu postal olimpijski prvak v kronometru, v katerem je bil leta 2017 na svetovnem prvenstvu srebrn. Evropski naslov je zdaj dodal zbirki največjih uspehov v disciplini, ki zahteva tako fizično moč kot izjemno natančno razporejanje energije.

Rogličeva prednost je sposobnost, da v odločilnih trenutkih ohrani zbranost in iz sebe iztisne največ. Po poškodbah in razočaranjih se je vedno znova vračal v boj za vrh, pri tem pa ostal tekmovalec, ki največ pove na cesti. Zlato v Šenčurju ni bilo le uspešen nastop na domačem prvenstvu, ampak tudi dokaz, da lahko še vedno premaguje mlajšo konkurenco.

Njegova prihodnost pa ostaja odprta. Bo nadaljeval še sezono ali dve ali se bo odločil za konec profesionalne poti? Če bo vztrajal, bo skoraj zagotovo zamenjal moštvo. V zadnjih tednih se je veliko govorilo o prestopu v švicarski Tudor, a po poročanju kolesarskega novinarja Daniela Bensona ta možnost ni več aktualna. Med ekipami, ki naj bi se zanimale zanj, se omenjata Pinarello-Q36.5 in Lotto-Intermarché. Dokončnega dogovora še ni, več informacij iz Rogličevega tabora pa je pričakovati po dirki po Lombardiji.

Ta bo njegova zadnja dirka v dresu Red Bull-Bora-hansgrohe. Na njej bo nastopil tudi Remco Evenepoel, njegov moštveni kolega, s katerim bo letos prvič in edinkrat tekmoval na isti dirki. Po Lombardiji bo jasneje, ali Roglič začenja novo poglavje ali zaključuje izjemno kariero. Zmaga v Šenčurju pa je vsekakor dokaz, da o njegovi prihodnosti še ne odločajo leta, temveč rezultati.