Zavedanje, da med nami živijo pošasti, je eno od osnovnih pravil, kako se posameznik in družba srečata z anomalijo, kot je serijski morilec, je za STA menil režiser.

Na prvem programu Televizije Slovenije bo v soboto ob 22. uri na ogled prvi del šestdelne psihološke drame Pošast za železno zaveso. Ta sicer ni biografska, je pa navdihnjena z resničnimi dogodki iz časa Jugoslavije, predvsem se navezuje na zgodbo enega najbolj zloglasnih slovenskih serijskih morilcev Metoda Trobca, ki je bil obsojen za umor petih žensk.

Trobec, ki je živel in deloval na obrobju družbe, je svoje žrtve umoril ter zažgal v kmečki krušni peči med letoma 1976 in 1978. Poleg umorov so mu sodili zaradi tatvin, povzročitve hujših telesnih poškodb in goljufij, v zaporu si je leta 2006 sodil sam.

Nadaljevanka, v načrtu je tudi druga sezona, odpira številna vprašanja o naravi zla, nastanku serijskih morilcev in vlogi družbe pri njihovem oblikovanju. STA je vprašanja zastavila režiserju in scenaristu Tomažu Gorkiču in antropologinji Karmen Šterk z ljubljanske Fakultete za družbene vede.

V sebi nosi pošast

"Če o perečih in problematičnih temah ne govorimo, jih posledično lahko tudi ne poznamo in smo popolnoma nepripravljeni na njih, ko eskalirajo v kritične razsežnosti. V seriji Pošast za železno zaveso je moč zaznati kar nekaj refleksij različnih družbenih pojavov. Predvsem pa se ukvarja s skritim in vedno prisotnim nasiljem med ljudmi, ki ga kot družba vedno znova ignoriramo ali pa se celo morda delamo, da ne obstaja," je za STA menil režiser.

Eden od likov v sebi nosi pošast, zato lahko gledalec pričakuje "različno paleto čustev, ki so povezana z oblikovanjem posameznika v pošast, med drugim ob prepletu vzročno nepovezanih dejanj do programiranja osebnosti preko zunanjih dejavnikov okolice in družbe". Glavno vlogo Trobca v seriji je prevzel Svit Stefanija, njegovo mamo Marjeto pa je upodobila Saša Pavlin Stošić, nastopata tudi igralca Sebastian Cavazza in Marko Mandić.

Na vprašanje, kje je meja med razumevanjem psihologije morilca in opravičevanjem njegovih dejanj, je odgovoril, da je serija narejena nepristransko in je le nemi opazovalec ter kronist mračnih dogodkov skozi življenje določenega posameznika. Tega družba nevede potiska na rob, kjer počasi postane pošast. Gorkič se sprašuje, koliko neprimernega vpliva imajo na gledalce denimo romantične komedije, ki naj bi bile primerne za gledalce vseh starosti in spolov. Kot meni, te navidezno neškodljive filmske zgodbe gledalcu prikazujejo idealizirano življenje, ki v resnici ne obstaja in ga tako posledično zavajajo. "Na koliko čustveno nerazvitih mladoletnih oseb in kakšne posledice ter velika emocionalna razočaranja na njih na primer te romantične komedije pustijo, ko enkrat pridejo v zrela leta in dojamejo, da to idealizirano življenje perfektnih partnerskih odnosov in podobno v realnosti ne obstaja?"

Nevidna pošast

Glede specifike jugoslovanskega prostora in pristojnih organov v primeru Trobca je Gorkič menil, da se iz zbranih podatkov takratna družba ni bila sposobna soočiti z nastalimi dogodki. Serijski morilec po njegovem mnenju v takratni družbi ni bil realnost, drugod po svetu so bili že neke vrste obskurni pop zvezdniki. "Zelo hitro pa je ta realnost stopila tudi na naša tla s pomočjo senzacionalističnega poročanja medijev o umorih in kasnejših sojenjih. Tako je bil takrat nedvomno rojen tudi medijski senzacionalizem, ki je še dandanes prisoten v nenormalnih razsežnostih in izredno dobro pripomore pri oblikovanju javne podobe določene teme, dogodka ali osebe. Predvidevam, da lahko pri posamezniku povzroči simpatiziranje ali nesimpatiziranje," je menil sogovornik.

"Če se v družbi ne zavedamo vseh zločinov proti človeštvu v različnih oblikah, je velika verjetnost, da se bodo ti znova in znova ponavljali. Mirne duše lahko rečem, da se očitno teh zločinov ne zavedamo dovolj, ker je stanje v trenutnem globalnem družbeno-političnem segmentu popolnoma grozljivo," meni.

Vzgoja zla

Kot je Šterk zapisala v knjigi Serijski morilec: Normalen psihopat patološke matere, se v genezi serijskega morilca pogosto pojavljajo podobni vedenjski vzorci, osebnostne strukture. V kriminalistični teoriji to razlaga MacDonaldova triada, ki vključuje zgodnja otroška vedenja, ki naj bi bila napoved agresivnega in nasilnega vedenja v odraslosti. Tja sodijo mučenje živali, piromanstvo in močenje postelje, je pojasnila za STA.

"Obenem je treba reči, da ima lahko posameznik v odraščanju vse te prvine, pa ne bo postal serijski morilec, in seveda obratno, da nima nič tega, pa bo kljub temu moril. Mnogo je odvisno od kasnejših okoliščin, celo naključij, kot sta družinsko življenje in družbeni razred. Najbolj odločilno v smer nasilja posameznika obrne socialna izolacija in/ali nasilje ter 'bullianje' s strani okolice. Takrat posameznik začne razvijati fantazijski svet, ki razvijajočo spolnost poveže z nasiljem, identiteto z agresijo in zunanji svet s sovraštvom. Potem je tu še prvi umor, ki je ponavadi nesreča, naključje, nehoten. Šele način, na katerega posameznik v svojem čustvenem univerzumu odreagira na ta umor, v resnici dovrši tisto, čemur se reče psihopatologija serijskega morilca. Če prvemu umoru sledi izkušnja užitka, občutek kontrole in afirmirana samozavest, bo hotel dejanje ponoviti in ponavljati."

Sadistična erotična fantazija, nasprotujoči si načini čustvovanja in potreba po dominaciji, prežeti z nasiljem

Kot poudarja, se družbene vrednote serijskega morilca ne razlikujejo od vrednot običajnega človeka. Več serijskih morilcev je imelo družine, bili so vzorni očetje in matere, skrbni sinovi in hčere ostarelim staršem, imeli so urejene službe, redno so hodili v cerkev, sodelovali so v družabnih dogodkih svoje soseske ter delali v dobrodelne namene. Kot je pojasnila, se ločevanje serijskega morilca od t.i. običajnega človeka pozna pri tem, "da so se okoliščine, dinamika in naključja odraščanja zlepile z načinom uživanja v seksualnosti, ki je prežet z nasiljem, dominacijo, kontrolo in sadističnimi fantazijami. Obenem pa je dober v 'predalčkanju' svojega življenja, ampak spet, to moramo biti vsi, če želimo preživeti svet, ki od nas na različnih področjih terja različne načine čustvovanja, vedenja in ravnanja".

V luči prihajajoče televizijske serije Pošast za železno zaveso je antropologinja spomnila na nekatere upodobitve serijskih morilcev, kot so slavni Psiho Alfreda Hitchcocka iz leta 1960, film Ko jagenjčki obmolknejo iz leta 1991, ki ga je režiral Jonathan Demme, in serija Dexter Jeffa Lindsayja. "Sicer je res, da je marsikateri serijski morilec bil strasten bralec zgodb o svojih predhodnikih in da so nekateri ubijali tudi zato, da pridejo v časopise ter s tem do svojih pet minut slave. Ni pa medijska pozornost, kot vse druge okoliščine, niti nujna niti zadostna za genezo serijskega morilca".

Gledalke zločina

Ob vprašanju, kaj so prednosti in nevarnosti filmskih upodobitev serijskih morilcev, je Šterk zapisala, da nekatere sociološke raziskave fenomena gledanosti televizijskega žanra resničnega zločina, ki je zlasti izrazita med ženskami v starosti od 18 do 35 let, govorijo o tem, da se skozi gledanje tega občinstvo, zlasti torej mlade ženske, učijo prepoznavati nevarnosti, ki prežijo na javnih mestih. "S tem, zlasti torej mlade ženske, ponotranjajo tudi vzorce reakcij, ki bi vodili v večjo možnost preživetja, ko jih serijski morilec zagrabi za vrat ali jih potisne v svoj avto".

"Ko sem enkrat svojim študentkam, mladim ženskam torej, strastnim gledalkam žanra resnični zločin, omenila to sociološko hipotezo, so se nasmihale, muzale in se zbegano spogledovale, na koncu pa to hipotezo zavrnile in prišle do pomembnih uvidov. Eden teh je bil, da se ob gledanju sploh ne identificirajo z žrtvijo, ki je običajno tudi mlada ženska, pač pa s storilcem ali z detektivom, ki storilca lovi. S tem posredno izživijo agresivnost in občutek kontrole, ki jim je skozi družbeno predpisano spolno vlogo suspendiran, zanikan, potlačen in se obenem posredno opolnomočijo za bolj koherentno samopercepcijo. Velja pa tudi, kot je rekel Sigmund Freud, da človek bodisi uživa v dejanju, ali v besedi, v gonu torej, ali v sublimaciji, se pravi v transformaciji (seksualnega) nagona v kulturno sprejemljivo vedenje. Iz tega sledi, da nas bi lahko branje, gledanje, uživanje v vednosti o serijskih morilcih morda odvrnilo od vsem nam lastne latentne možnosti, da sami postanemo to".