Predsednik DSP je v poslanici uvodoma opozoril na skorajšnji konec sveta, vzroke za to pa gre po njegovih besedah iskati v vse večji nevarnosti jedrskega spopada, podnebnem ogrevanju in tehnološkem napredku, predvsem umetni inteligenci. "Seznamu bi dodal še izgubo vrednot, solidarnosti, človečnosti, srčnosti, etike in estetike ter brisanje meje med realnim in virtualnim, med resnico in lažjo, globalno zmedo, kar se izraža v poniževanju kulture in njene prvobitnosti, ki je oplemenjevala in kazala pot človeštvu skozi tisočletja, bila njegova vest in moralni opomin," je zapisal.

Slovenci po njegovem mnenju sodijo med srečne prebivalce tega planeta, ker imajo edini praznični dan kulture, saj sta jih kultura in umetnost, v njiju beseda in materni jezik, utemeljila. Ob tem se je vprašal, zakaj s kulturo potem ravna kot z "nezaželeno siromakinjo, ki nas nadleguje in bi jo najraje zaprli v temno celico, ključ pa vrgli v široko morje".

Čuk je v poslanici še opozoril, da je planet izgubil uvid v pomen kulture. "Umetnikom in umetnicam se v svetu prepovedujejo nastopi, cenzurirajo se knjige, sili se jih k molku, da ne bi izrekali resnice in obsojali preganjanja, bomb, trpljenja, nasilja, genocida, smrti. A umetnosti še nikomur ni uspelo ukleniti in utišati. Vedno se pobere, vstane, krikne, ker črpa iz sebe, iz neusahljivega vrelca humanizma. Kultura je z umetnostjo še edina, ki zna pokazati smer v tem svetu kaosa in razraščajoče se nestrpnosti. Edina, ki lahko ustavi uro apokalipse."

Slovenci imamo srečo, da nas je ustvarila kultura in hkrati nesrečo, da na to pozabljamo, še piše.

Predsedniku DSP se zdi nerazumljivo, "da se v državi, ki se ponaša s svojo kulturno zakladnico in ji celo namenja praznik, ustvarjalci počutijo nelagodno, da se jih obravnava kot nepotrebne parazite, hkrati se jim dostojno življenje, honorarji za opravljen nastop, knjigo, verz, uprizoritev so nizki, podpora ustanovam, združenjem, društvom nezadostna, nekaterim se celo grozi z ukinitvijo".

Kot je še zapisal, brez kulture ni osveščenosti, pozabljajoč na svoje temelje pa se narod prej ali slej sesuje. "Postane anonimen, na milost in nemilost prepuščen dnevnim vetrovom, tudi mednarodne, politike, ki vnaša v družbeno telo izkrivljen zgodovinski spomin, izgubi svojo subjektivnost in identiteto, izniči možnost dialoga z drugimi na enakopravni ravni," še piše v njegovi poslanici.