Najboljši Predator od lova na Schwarzeneggerja
S filmom Predator: Mrtva zemlja, najnovejšim poglavjem v dolgoživi franšizi, se režiser Dan Trachtenberg znova izkaže kot dostojen varuh zapuščine galaktičnega plenilca.
Z nezemeljskim lovcem na trofeje počne najbolj zanimive stvari od leta 1987, ko je Predator v džungli lovil Schwarzeneggerja. V zadnjih nekaj letih je režiral igrani Prey (2022) in animirani Predator: Killer of Killers (2025), dva izvrstna filma, ki sta razširila mitologijo lovca med zvezdami.
Predator: Mrtva zemlja je njegov najbolj ambiciozen projekt doslej – film, ki ne samo poglobi razumevanje Predatorjeve vrste, temveč naredi še nekaj nezaslišanega: svojega naslovnega lika postavi v vlogo protagonista, za katerega gledalec resnično drži pesti.
Zgodba nas popelje na smrtonosni planet Genna, kjer je življenje stalna bitka za preživetje. Tam se znajde osamljeni Predator Dek (Dimitrius Schuster-Koloamatangi), ranjen in izobčen iz klana, a odločen dokazati, da sodi med največje lovce v galaksiji.
Na planetu vlada brutalna selekcija: vse, od drobnega črvička ali travne bilke do gigantske zveri, te lahko ubije. Kot da to ni dovolj, je planet izvohala tudi zemeljska korporacija Weyland Yutani (izposojena iz franšize Osmi potnik), ki se hitro izkaže za najnevarnejšega plenilca na Genni.
V tem peklenskem okolju Predator nepričakovano najde zaveznico – androidko Thio (Elle Fanning). Thia, programirana za raziskovanje in preživetje, prinaša filmu nepričakovano toplino; njena umetna, a obenem nenavadno človeška čustva poskrbijo, da tudi neizprosni lovec pridobi razsežnost sočutja in notranje rasti.
Trachtenberg to dinamično navezo izkoristi za raziskovanje tem, kot so zvestoba, dostojanstvo in narava lova. Njegov občutek za svetovno gradnjo je izjemen: nova planeta ne predstavlja le kot kuliso, temveč kot samostojno, skoraj zavestno entiteto, ki Deka in Thio nenehno preizkuša.
Vizualno je film na trenutke prav osupljiv – kombinacija praktičnih in digitalnih posebnih učinkov ustvari strašljivo tuj, a obenem oprijemljiv svet. Trachtenberg ne pusti, da akcija zaide v kaos, ampak blesti v natančni inscenaciji. Vsaka bitka je zasnovana z jasnim prostorskim občutkom in dramaturškim lokom, da gledalec razume, kdo se bori, zakaj in kakšne so posledice.
Predator: Mrtva zemlja ni le še en dodatek k znani franšizi. Je razmislek o evoluciji plenilca, o tem, kaj pomeni biti lovec in kaj pomeni imeti srce – četudi umetno.