Film je nastal v produkciji Turistovskega kluba Skala po scenariju Juša Kozaka, režiral ga je Janko Ravnik. V filmu so nastopili Miha Potočnik, Joža Čop, Herbert Drofenik, Manica Sodja in kmetje, oglarji, sirarji ter drugi prebivalci Pokljuke in Triglavskega pogorja.
Posnet je bil v črno-beli tehniki na 35 milimetrskem filmskem traku, ki so ga člani fotografske sekcije Turistovskega kluba Skala sami razvili in obdelali. Film je bil nem in je imel glasbeno spremljavo.
Vsebina je preprosta, prej gorniško izobraževalna kot filmsko dramatična. Predstavniki treh stanov - študent, železar in gornik se odpravijo v gore - v kraljestvo zlatoroga - k vrhu Triglava. Spotoma srečajo gozdarje, kosce, oglarje in čedno pastirico. Vsako srečanje zabeleži kamera, ki predstavi delo, ki ga ljudje v gorah opravljajo. Po vzponu na Triglav se vrnejo v dolino na bohinjsko stran, od tam gredo na Bled, kjer se razidejo. Film je ob nastanku požel velik uspeh pri občinstvu, filmska kritika pa je tedaj filmu očitala amaterizem.
Po besedah Majde Širca je V kraljestvu Zlatoroga nedvomno film, ki ga je poganjalo ogromno entuziazma, odpovedi in ljubiteljstva - snemali so brez honorarjev - in ki išče ravnotežje med filmsko zgodbo in prikazovanjem pohodništva oziroma gorništva.
Obenem je film poln narodovih čustev ponosa, poguma in ljubezni do domače zemlje, zato po mnenju Majde Širca ne čudi, da je ob premieri filma Ilustrirani Slovenec naslovil članek o filmu Sveta si zemlja slovenska. Da so bili planinci priljubljeni, takrat redki filmi pa še bolj, priča tudi dejstvo, da si je film v prvih desetih dnevih prikazovanja ogledalo kar 15.000 gledalcev.
Nekoč polemike o tem, kateri je prvi slovenski nemi celovečerec
Kot je poudarila Majda Širca, je bilo kar nekaj polemik o tem, kateri je bil prvi slovenski nemi igrani celovečerni film - ali V kraljestvu Zlatoroga Janka Ravnika ali V triglavskih strminah Ferda Delaka, ki je premiero na filmskih platnih doživel leto dni pozneje. Oba sta bila posneta v slovenskih planinah, oba vključujeta dokumentarne posnetke plezanja v Julijskih Alpah in drugih gorah, oba imata elemente igranih prizorov, oba sta nema in v obeh nastopajo alpinisti, je naštela Širca.
Bilo je tudi nekaj tez, da to sploh nista igrana filma, češ, da v obeh filmih gledalec spremlja zlasti vzpone in bravoroznosti naših prvih alpinistov in ljubiteljskih filmarjev. "Ampak nedvomno je, da je film V kraljestvu Zlatoroga naš prvi igrani, dokumentarni, celovečerni, črno-beli in nemi film, ki je nastal pred drugo svetovno vojno in so ga prvič predvajali 29. avgusta 1931," je pojasnila Majda Širca. Režiser Ravnik je bil obenem tudi direktor fotografije, montažer, snemalec in koproducent filma. Snemali so ga dobra tri leta.
Mit o kraljestvu zlatoroga prevzel slovenske filmarje
"Mit o kraljestvu zlatoroga je dolgo okupiral naše filmarje, sploh je bil z zgodbo o zlatorogu očaran in dobesedno obseden snemalec Metod Badjura, ki je kot direktor fotografije posnel in - kot navaja njegova hčerka Rorija Badjura - tudi zrežiral velik del naslednjega planinskega filma Triglavske strmine," pojasnjuje Majda Širca.
Po njeni oceni so Triglavske strmine scenaristično bistveno bolj strukturirane in trdne, saj zajemajo manj dokumentarnih posnetkov plezanja in več zgodbe. Scenarij je prispeval Janez Jalen, glasbo Bojan Adamič, režiral pa je gledališki avantgardist Ferdo Delak. Vsekakor tudi v tem filmu dominira ljubezen do gora, saj gre mladenič raje s prijatelji na Triglav kot na predporočni ples z dekletom. Izvoljenka pa ni bila užaljena, šla je za njim s poročno pogodbo, ki sta jo podpisala na vrhu slovenskega trajnega simbola - Triglava.
Na "pravi", Štigličev celovečerec smo morali čakati do leta 1948
"Prvi slovenski film je nastal ob velikem voluntarizmu in brez profesionalnih izkušenj," je poudarila Majda Širca. V svetu se je film do leta 1931 že oblikoval v močno industrijo in v tem času že imel tudi glas. "Mi smo dolgo ostajali nemi in zaradi časov, ki so sledili, so filmarji tudi zavestno 'onemeli', saj so med vojno zapovedali kulturni molk in svoje kamere sprožili šele maja 1945 ob osvoboditvi," je spomnila poznavalka slovenskega filma.
Da smo dobili prvi igrani zvočni celovečerni film šele leta 1948 - Dolino miru Franceta Štiglic - pa je po besedah Majde Širca "kar logično". Kot je pojasnila, so nam manjkale tradicija in profesionalne izkušnje, vojna, ki je sicer priskrbela zgodbe, pa je zaustavila vse možnosti, da bi jih lahko "promptno povedali". To se je po njenih besedah relativno kmalu po osvoboditvi spremenilo, saj so bili prvi slovenski filmi kljub neizkušenosti izjemno artikulirani, zlasti Štigličevi.
"To pa ne pomeni, da je film V kraljestvu Zlatoroga brez teže. Nasprotno, gre za pomemben dokument časa, za sporočilno pomembno pripoved in za posredno govorico o tem, kaj ljubi Slovenec. Ljubi gorske izzive, domačo zemljo, prijatelje in tekmo s seboj," je sklenila Majda Širca.