Sklepni koncert letošnjih Slovenskih glasbenih dnevov je bil nekaj posebnega. Za ljubitelje sodobne glasbe, a teh ni ravno veliko. Kompozicije, ki se ukvarjajo z zvokom kot nekakšnim nadomestkom glasbe, so utrujajoče za glasbenike, pa tudi za obiskovalce koncertov.

Seveda so in vedno bodo izjeme, ki se (življenjsko) poistovetijo s skladateljskimi primeri in zvoki orkestra in to utemeljujejo kot moderno, sodobno, tisti, ki tega ne razumejo, pa so zaplankani, zaprašeni, neuki, da ne uporabimo kakega drugega izraza. No, le mirno, ni povsem tako. Teh očitkov ne kupimo. 

Koncertni večer se je začel z izvedbo drugega klavirskega koncerta skladateljskega projekta kar samega večernega solista. Zvokovni primež spravlja v stisko tudi temperirani klavir, ki je uporabljen kot tolkalo. Pianista je resno zabolelo srce, vedno znova.

Skladateljsko je skušal zvoke bolj ali manj dramaturško uspešno strniti v neko gledališko oziroma bolje rečeno radijsko igro, z zvokovnim sporočilom fragmentacij, mešanjem raznih glasov: človeških in tistih zvočnih podob, ustvarjenih elektronsko (z umetno inteligenco).

Glasbeno delo se razume kot nedoumljiv zvokovni »monstrum«, ki si ga je vsak udeleženec, pa tudi sokreator, predstavljal, razumel po svoje. Orkester je dirigent dobro pripravil, nekaj mest je bilo bolj zvočni izziv s spektakularno vlogo, nekoliko šokantno.

Podobno bi lahko rekli za skladbo Paula Clifa landscape (overexposed). Drgetanje in napetost v zvoku orkestra je občasno nadležno, čeprav se v fragmentirani glasbeni misli kot večpomenski odmev navezuje na Adagio iz Četrte simfonije v B-duru, opus 60, Ludvika van Beethovna. Dobre živce in veliko stopnjo notranje umirjenosti in harmonije je to zahtevalo od prisotnih v dvorani. 

Koncertni večer se je nadaljeval z delom Eisenberg, orkestrsko različico Vinka Globokarja. Ni ravno sproščujoča skladba za poslušalstvo, kar nekoliko agresivno postavlja poslušalca v nekakšno nervozo. Oponaša živalske glasove in jih umešča v zvok orkestra. Gre za neke vrste eksperiment, ki želi budnega obiskovalca koncerta, ki je v nenehni napetosti in nelagodju. Nekako tudi v duhu namembnosti skladateljeve ideje, kaj je funkcija glasbe. 

Morda bi vendarle veljal premislek, da se tudi Slovenski glasbeni dnevi osredotočijo na bolj harmonične in melodične zvokovne rešitve in tonalne kompozicijske pristope, saj bi s tem pridobili širši krog ljudi, kompozicije slovenskih skladateljev pa bi se tako bolje promovirale in pogosteje izvajale.

Tudi današnji slovenski skladatelji znajo pisati v harmoniji in z zahtevnimi kompozicijskimi tehnikami ter občutkom za izjemno orkestracijo. Veliko hrupa, atonalnega zvoka, disharmonije in zvočne napetosti. Sploh za znatna finančna sredstva, ki jih prejmejo. Tudi od Ministrstva za kulturo. Tako se kar znatno količino denarja usmerja v praktično projektno iste ideje s (pre)malo dometa poslušalstva.

Slovenska filharmonija je zasnovala kar cel abonmajski cikel sodobnih orkestrskih skladb (»ponesrečeno« poimenovan SMS), ki ponuja ljubiteljem sodobne glasbe obilo užitka ob »nenavadnih« zvokih orkestra, disharmoniji in atonalnosti.

Tokrat smo lahko slišali in videli, kako se klavir prekrsti v tolkalo in se ga z vso močjo in nezadržnostjo silovite jeze napada z različnimi nenavadnimi pripomočki, namenjenimi najrazličnejšim opravilom. Med drugim tudi masaži, pa seveda tudi z vibratorji.

Nismo prav dosti daleč od afere FotoPuba: oziroma malo je manjkalo, da bi na oder prikorakala še sama Asta Vrečko in Luka Mesec, priklenjena na nepriključen, prosto postopajoči radiator. Cenjeni člani Simfoničnega orkestra RTV Slovenija si zaslužijo boljši in prijetnejši koncertni program. 

Včasih je dobro imeti po poslušanju takega koncerta v torbici ali pri roki kak aspirin ali lekadol.