A kljub izvrstnim rezultatom je šampion zatrdil, da bi se odločil za konec kariere, četudi bi nosil rumeno majico. Morda bi še enkrat razmislil in se odločil drugače, kot na primer japonski veteran Noriaki Kasai, če bi v Sloveniji bolje poskrbeli za športnike.
"Japonci imajo drugačen sistem. Če bi v Sloveniji dali športnikom 30- ali 40-letno pogodbo, da jih prihodnost čaka, tudi če nimajo rezultata, bi bilo morda drugače. Sam sem zelo hvaležen za javne službe, ki jih športniki imamo, a če nimaš rezultata, si hitro zunaj. Zato lahko na Japonskem precej dlje časa tekmuješ in od tega živiš, sistem je drugačen in se mi zdi, da tudi telesa dlje zdržijo," je svojo odločitev dodatno pojasnil dobitnik štirih olimpijskih kolajn, ki v zadnjem obdobju blesti na tekmah svetovnega pokala.
"Razloga za tako dobre dosežke ne poznam. Ne vem, ali gre res za to, da sem se z najavo konca športne poti znebil pritiska, ne morem pa reči, da to ni razlog. Zagotovo sam sebi nalagam manj bremena, kot sem si ga v prejšnjih sezonah," je pred odhodom na Norveško razmišljal Prevc.
"Po drugi strani pa si zdaj večkrat rečem, da nimam več veliko možnosti pokazati, kaj znam. Točnega razloga res ne poznam, nihče ga ne, sem pa gotovo bolj samozavesten, ker vem natančno, kaj me v prihodnjih treh tednih še čaka."
Na vprašanje, ali je kaj težje krotiti čustva in se umiriti za nastope, odkar je naznanil slovo in ve, da bo zadnjič tekmoval na določeni skakalnici, je 31-letnik v smehu odvrnil, da je to zelo odvisno, kje nastopaš.
"Lahtija, na primer, ne bom prav nič pogrešal, čeprav sem v zadnjem poskusu tam le prišel do stopničk. Japonska je pa druga zgodba. To prizorišče svetovnega pokala je tako daleč in imaš vedno, ko se pelješ tja in nazaj, dva 12-urna leta, ko te nihče ne moti. Tako lahko sam pri sebi o marsičem temeljito razmisliš," je razkril Prevc, ki je v Sapporu štirikrat zmagal.
"V Lahtiju pa je bila do letos pri meni druga zgodba. Vedno sem bil na prvem treningu zelo uspešen, potem pa je šlo iz skoka v skok na slabše. Letos pa so se stvari končno zasukale."
Čeprav v zadnjem obdobju niza uspeh za uspehom, pravi, da po teh dosežkih nič bolj ne uživa. Da ni tak človek. "Grem pa po tekmi precej bolj mirno nazaj v hotel. Nisem tak človek, da bi ravno užival med tekmo. Zame je to obveznost, je pa vsekakor lažje potem zapustiti skakalnico in se pripraviti na nov dan."
"Čim dlje skakati, to je vse!" je dejal o željah do konca sezone (in kariere), a dejstvo je, da mu iz tekme v tekmo do zmage manjka manj točk, nazadnje je za 24. posamičnim slavjem v karieri zaostal zgolj za 1,9 točke. So bile pa to že njegove 60. stopničke.
"To je res! Točk do zmage je ves čas manj, treba bo očitno še kakšnega sodnika malo prepričati. Ali pa res za toliko vse preskočiti, pa bo!" je dejal.
Za to, da bi števec posamičnih zmag v svetovnem pokalu potisnil na 24, ima na voljo še štiri prizorišča. Najprej bo z reprezentanco odpotoval v Oslo, kjer se bo zanj še zadnjič začela norveška turneja surovi zrak. Sledi selitev na novo skakalnico v Trondheim, nato pa ga čaka še letalnica v Vikersundu, na kateri je leta 2015 z 250 metri dosegel svetovni rekord. Tudi zato je ta naprava ena njegovih najljubših v karavani.
"V Trondheimu je skakalnica nova, tam še nismo bili. V Oslu je velikokrat razplet odvisen od vremena, Vikersund pa mi je zelo všeč. Letalnica je velika, predvsem pa ima zelo močan radius pred odrivom. Tam je kar umetnost zadržati pravi počep do roba mize."
Tako ima Prevc prav za zaključek kariere ob Japonski dve najljubši prizorišči, saj Vikersundu sledi selitev v domačo Planico, kjer bo na napravi bratov Gorišek skakalne smuči postavil v kot. Še vedno je v igri tudi za mali kristalni globus za točkovanje poletov, ki jih je doslej v karieri nabral že tri.
Na vprašanje, ali je med njegovimi željami do konca sezone tudi popraviti osebni rekord, je v smehu odločno odvrnil: "Zakaj pa ne tudi svetovnega?"