Gledali smo Traviato Giuseppeja Verdija v ljubljanski operni hiši. Opera je bila v črno-beli različici. Kot da bi gledali nemi film z orkestrom. Tako nekako. Kaka barva več je bila na kostumu Alfreda, pa tudi peli so. In to tokrat nekateri presenetljivo dobro. Orkester je bil odlično pripravljen. Bili smo nekoliko šokirani. So pa nekatera druga mesta izvedbe te opere jasno podala elemente, da smo se zavedali, da smo v ljubljanski operi.

Režiser Frank Van Laecke si je omislil klasično postavitev in mizansceno. Domišljeno in premišljeno je sestavljal prizor za prizorom. Te je izčistil in jih postavil v nemoteča zaporedja, izpeljal v jasno in logično odrsko dogajanje, kot jih veleva sama zgodba, tragična usoda Violette Valery. Dialogi in dueti se prostorsko lepo in dramatično stopnjujejo ter prepletajo. Z domislicami je Van Laecke izpeljal prihode in odhode med prizori in jih dinamično, v skladu z narativom glasbe, tudi izpeljal.

Sam režiser Van Laecke je tudi oblikoval luč, ki se je v podobi skladala in dopolnjevala ter nadgrajevala črno-belo scenografijo (Philippe Miesch) ter tudi črno-bele kostume (Marnik Baert). Z reflektorskimi snopi so vestni tehniki luči lovili nastopajoče na odru, kar je sovpadalo z nekaterimi nastopajočimi, ki so na dinamičen način in s poudarkom lovili tone svoje arije oziroma svoje vloge.

Sicer bi si občinstvo ob taki izjemni pevski interpretaciji (zakonca Križaj Bitenc), pripravljenosti orkestra pod dirigentskim vodstvom samega šefa dirigenta Ayrtona Desimpelaereja ter seveda vedno odlično pripravljenega opernega zbora, zaslužilo bogatejšo, realistično sceno, ki bi predstavo v svojem sporočilu in interpretaciji še nadgradila.

Veljala bi investicija v to produkcijo tudi s scenografskega vidika, saj ima ta predstava, ena od večnih Verdijevih oper, potencial, da ostane kar nekaj let na repertoarju te opere hiše.

Mojstrsko in v bravurah, brezhibni pevski tehniki se je ponovno izkazala sopranistka Mojca Bitenc Križaj. Vse Violettine arije je odpela tonsko čisto in ritmično točno. Začenši z uvodnim in najbolj prepoznavnim duetom in napitnico Libiamo ne' lieti calici. Od arij tokrat velja izpostaviti Sempre libera ter Addio del passato.

Slednjo je odpela presunljivo. Mojci Bitenc Križaj manjka malo do izjemne slave in kariere. Ter malo več poguma, da pridejo tudi emocije na plano. Da se bo to zgodilo, ne dvomimo. Odlični nastavki so tu. Podpiramo.

Intenzivno se je povezala in ujela z dirigentom, izjemnim Ayrtonom Desimpelaerejem, ki je poosebljal orkester – ta mu je praktično jedel iz roke, se zvokovno strnil ter sledil njegovi dirigentski paličici.

Desimpelaere je orkester lepo zvokovno uravnal ter primerno izpostavil sekcije. Posebej je treba pohvaliti godalno, ta se je še posebej izkazala v uverturi. Pripravljenost orkestra nas je pozitivno presenetila. Naštudirali so tudi težje dele in jih brezhibno izvedli.

In potem je prišel na oder Alfredo. Edvard Strah. Trudil se je. Naprezal se je. Opazno. Pohvaliti velja vedno izjemen in odlično pripravljen operni zbor pod vodstvom zborovodkinje Željke Ulčnik Remic. Alfredovega očeta Giorgia Germonta je upodobil Domen Križaj. Odpel je dobro, pripravljen ter velja za glasovno močan in prodoren bariton.

Opera, ki si jo velja ogledati še kdaj. Ob Mojci Bitenc je vse nemoteče. Sopranistka tako zasenči ostale, da bi lahko sama odpela celo opero. Pod nekako takim vtisom smo tudi zapuščali dvorano.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter