Ko Criss Garrett pripoveduje o svojem življenju, se zdi, kot bi poslušali zgodbo več različnih ljudi. Deček s konjem na prostranih avstralskih rančih. Knjigarnar v Sydneyju. Fotograf med lovci na glave v džunglah Bornea. Ulični kronist Kalkute. Urednik fotografije pri eni največjih svetovnih tiskovnih agencij. Podjetnik, ki danes skupaj z ženo ustvarja modno znamko v okolici Slovenske Bistrice.

A vse te življenjske poti pripadajo enemu človeku. Avstralcu, ki je prepotoval velik del sveta in na koncu našel svoj dom v Sloveniji.

Otroštvo med konji, kravami in divjino

Criss Garrett se je rodil v Rockhamptonu v vzhodnem Queenslandu. Prva leta življenja je preživel v ptičjem rezervatu na ogromnem govedorejskem posestvu Hollins Bay, ki ga je upravljal njegov oče.

Ta je kot osemnajstletnik zapustil Anglijo, potem ko ga je navdušil film Giant z Jamesom Deanom. Odločil se je, da bo postal kavboj v Avstraliji. Kasneje se je družina preselila na 60 tisoč hektarjev veliko posestvo Kindon blizu Goondiwindija. Tam je Criss odraščal med konji, živino in neskončnimi ravnicami avstralskega »busha«.

arhiv Crissa Garretta

»Ko odraščaš daleč od mest, postane narava tvoj učitelj. Opazuješ veter v drevesih, živali, potoke, jame. Ves čas se sprašuješ, zakaj stvari obstajajo in kako delujejo,« pripoveduje.

Pri osmih letih je že vozil po posestvu in po radijski zvezi očetu sporočal, kje primanjkuje vode za živino. Imel je svojega konja, prijatelji pa motorje in puške, ki jih je občasno preizkusil tudi sam. Odraščanje v divjini ga je naučilo nečesa, kar ga spremlja še danes – mirnosti v negotovih okoliščinah.

»Ko odraščaš v naravi, hitro ugotoviš, da večino časa ni razloga za paniko. In ko se kaj vendarle zgodi, se pač spopadeš s tem.«

Nemirni raziskovalec

Ko se je družina preselila v Brisbane, je tam obiskoval prestižno šolo Brisbane Boys’ College. Igral je ragbi, osvajal nagrade iz antične zgodovine in govorništva, prosti čas pa preživljal na plaži, na kolesu BMX ali pri učenju borilnih veščin. Novinarstvo na univerzi ga ni dolgo zadržalo.

arhiv Crissa Garretta

Študij je kmalu opustil in se posvetil knjigam. Med 17. in 25. letom je delal kot knjigarnar in založnik v Brisbanu, Melbournu in Sydneyju. Pri 22 letih ga je prijatelj navdušil nad analogno črno-belo fotografijo. Nastajali so portreti, umetniški akti in celo serije razglednic. Toda svet je bil prevelik, da bi ostal na enem mestu. Pri 25 letih je zapustil Avstralijo.

Med lovci na glave

Njegova prva velika pustolovščina ga je vodila v osrčje indonezijskega Bornea. Tedne je preživel v džungli med pripadniki plemena Dayak, znanega po tradiciji lova na glave. Danes se temu spominu nasmehne, čeprav priznava, da je šele pozneje zares razumel, kako tvegan je bil njegov podvig.

Spominja se dneva, ko ga je domačin po dolgem pohodu odpeljal še več kilometrov globlje v džunglo. Utrujen in poln žuljev je postal razdražen, nato pa je pred seboj zagledal jamo, polno človeških lobanj.

»Takrat sem prvič pomislil, da bi lahko tudi moja glava končala tam in nihče ne bi vedel, kaj se je zgodilo.« A prav takšna srečanja so ga oblikovala. Naučila so ga zaupanja, radovednosti in spoštovanja do drugačnih kultur.

Mesto, ki ga ni nikoli zapustilo

Po Vietnamu in Tajski je prispel v Indijo. Kalkuta ga je očarala tako močno, da se je vanjo vračal desetletja. Med letoma 1995 in 1996 je tam živel v sobici velikosti treh kvadratnih metrov v hotelu Tourist Inn na znameniti ulici Sudder Street. Fotografiral je življenje na ulicah, izdajal razglednice s svojimi fotografijami ter jih prodajal popotnikom in prostovoljcem. Kalkuta je postala njegova druga domovina.

arhiv Crissa Garretta

»To je eno najbolj vizualno vznemirljivih mest na svetu. Tam vidiš človeško iznajdljivost, humor, ironijo in neverjetno življenjsko energijo.« Mesto ga je prevzelo že ob prvem obisku leta 1992, ko je tja odpotoval skupaj z očetom za svoj 21. rojstni dan. Prvi večer je na ulici srečal neznanca, ki mu je ponudil nekaj nenavadnega. »Bi radi spoznali mater Terezo?« Nekaj minut pozneje je sedel z nobelovko in eno najbolj prepoznavnih osebnosti 20. stoletja.

Kasneje jo je srečeval še večkrat. Ni pa vedel, da mu bo prav Kalkuta prinesla tudi ljubezen njegovega življenja.

Ženska, ki prihaja iz ... Bratislave?

Januarja leta 2000 je v pivskem vrtu kolonialnega hotela Fairlawn opazil mlado Slovenko. Preden je sploh sedla za njegovo mizo, je prijatelju zašepetal: »To je ženska, s katero bi se človek moral poročiti.« Ko mu je povedala, da prihaja iz Slovenije, je odgovoril: »Bratislava?« Napaka ga ni stala veliko. Mateja se je zasmejala in ga prijazno popravila. Takrat je v Kalkuti delala pri ustanovi Matere Tereze z otroki brez staršev.

Hitro sta ugotovila, da ju povezuje ljubezen do potovanj. Tekmovala sta celo, kateri od njiju je obiskal več držav. Oba sta jih imela več kot 50, Mateja pa je za las zmagala. Po vrnitvi domov sta ostala v stikih po elektronski pošti. Prvi pravi zmenek sta imela nekaj mesecev pozneje na tajskem otoku Koh Tao.

arhiv Crissa Garretta

Ona je priletela iz Sydneyja, on iz Pariza. Drugi zmenek je bil še bolj nenavaden. Mateja je kot članica posadke jadrnice plula od Malezije proti Indiji, medtem ko je Criss fotografiral v Kalkuti. Dneve sta preživela na vlakih, da bi se srečala na največjem verskem festivalu na svetu – Maha Kumbh Meli. Ko danes pripovedujeta svojo zgodbo, zveni kot filmski scenarij.

Pariz: mesto, kjer je postal novinar

Leta 1996 je Criss prispel v Pariz skoraj brez denarja. Imel je le nekaj filmov za fotoaparat, nekaj bankovcev in prijatelja, ki mu je ponudil prostor na tleh stanovanja na Montmartru. Začel je kot natakar v velikih pariških restavracijah, nato pa ga je naključje pripeljalo do francoske tiskovne agencije AFP.

Tam je ostal 12 let. Vsak dan je pregledal približno tri tisoč fotografij z vsega sveta. Njegovo oko se je izostrilo do te mere, da je v trenutku prepoznal povprečno fotografijo in tisto redko, izjemno. »Pariz me je naučil gledati.« Delal je tudi na prestižnih tednih visoke mode in spremljal prehod iz analogne v digitalno fotografijo.

arhiv Crissa Garretta

Bagdad in fotografija, ki je obšla svet
Med najbolj nepozabnimi izkušnjami iz novinarske kariere izstopa leto 2003. AFP ga je poslala v Bagdad, le dan pred bombnim napadom na sedež Združenih narodov, v katerem je bil ubit Sergio Vieira de Mello.

Criss je vodil sedem fotografov. Eden izmed njih, Sabah Arar, se je znašel neposredno ob prizorišču eksplozije in posnel prve fotografije gorečih avtomobilov pred stavbo ZN. AFP je slike poslala v svet skoraj uro pred konkurenco. Naslednje jutro so bile na naslovnicah časopisov po vsem svetu. »Kot urednik sem bil navdušen. Kot človek pa sem bil prestrašen.« Ko so okoli hotela postavili tanke, je spal z vzmetnico, naslonjeno na steno. Takrat je prvič zares občutil vojno.

Zakaj Slovenija?

Čeprav je živel v Melbournu, Sydneyju, Kalkuti, Bangkoku in Parizu, ga je življenje počasi vodilo proti Sloveniji. Prvič je Štajersko obiskal že leta 2000. Prišel je pogledat, od kod prihaja Mateja.

Leta 2010 sta se dokončno preselila. Najprej v Loče pri Poljčanah, danes pa živita v okolici Slovenske Bistrice. »V Parizu sva ugotovila, da želiva nekaj drugega. Družino. Naravo. Resnično življenje.«

arhiv Crissa Garretta

Sprva je podeželje doživljal kot dolgočasno. Po letih v svetovnih metropolah se mu je zdelo, da se tukaj ne dogaja veliko. Toda sčasoma je začel ceniti ravno tisto, kar ga je nekoč motilo. »V Sloveniji lahko po sto metrih hoje prideš v gozd. To je neverjeten luksuz.« Danes pozna skoraj vse sosede. Leta je mahal ljudem na cesti, dokler mu niso začeli mahati nazaj.

Nova pot: Pashin
Po odhodu iz novinarstva sta z Matejo ustanovila blagovno znamko Pashin. Njuna ideja je bila preprosta: ustvariti pošteno podjetje, ki bo omogočalo ustvarjalno in družinsko življenje.

arhiv Crissa Garretta

Sodelujeta z majhnimi družinskimi šiviljskimi delavnicami v Nepalu in na Tajskem ter sledita načelom pravične trgovine. Pandemija kovida je podjetje skoraj uničila, vendar sta vztrajala. Danes ponovno rasteta. »Nisva hotela, da bi morala umetnost služiti denarju. Posel nama omogoča svobodo za druge ustvarjalne projekte.«

Oče, fotograf in prihodnji filmski režiser

Posebno prelomnico v njegovem življenju predstavlja rojstvo hčerke Annike leta 2015. »Dala mi je nov smisel.« Zdaj pripravlja svojo prvo fotografsko knjigo Dreaming Calcutta. V načrtih ima še knjige Paris Street in Strange Night in Buenos Aires. Razmišlja o galeriji, fotografskem studiu, festivalu umetnosti in glasbe ter celo o filmu.

Scenarij že nastaja. Dogajanje bo postavljeno v Slovenijo. Ko ga vprašate, ali je Avstralija še vedno možnost za prihodnost, se nasmehne. Morda. Toda odgovor je očiten. Po desetletjih potovanj med džunglami Bornea, ulicami Kalkute, pariškimi kavarnami in bagdadskimi hoteli je Avstralec našel nekaj, česar ni iskal. Dom. In ta dom stoji v Sloveniji.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.