Obrazi podjetništva: Stevo Pavlovič, najbolj znani slovenski frizer

Dnevni urnik ima mojster začrtan vnaprej že mesece do potankosti, zato imava za intervju pol ure časa. Kot pravi profesionalec najde prosti termin, ki ustreza obema, brez odlašanja, zapletov ali zavrnitve. V središču prestolnice je njegov salon videti mogočno velik, vibracije pa prijetno domače. Kot so bile pri Meti Podkrajšek, kjer me je domača atmosfera ob vsakem obisku prijetno pobožala in kamor sem se zato, na samo zaradi zmeraj vrhunske storitve vračala z veseljem, pomislim. »Pred odprtjem svojega salona sem pet let vodil frizerski salon v Ljubljani, pred tem pa sem se osem let učil veščin pri legendarni Meti Podkrajšek, moji učiteljici in vzornici. Legendarni salon Podkrajšek mi je odprl vrata v svet frizerstva. Drugače bi študiral zgodovino, ki je bila moja velika ljubezen in še vedno je.«

A po posvetu z mamo se je Stevo odločil za frizersko pot, saj sta bila delo in posledično zaposlitev v tem poklicu tako rekoč zagotovljena. In ta pot ga je pripeljala do današnje mednarodne razpoznavnosti, uspehov in nagrad, ki iz leta v leto potrjujejo, da je lahko še boljši. Na polici v salonu so sijoče trofeje najprestižnejših frizerskih priznanj videti izjemno impresivne, lani je na primer v Londonu na Alternative Hair Showu, kjer je nastopil že sedmič zapored, spet dobil prestižno lovoriko. Kar dokazuje, da je na vrhu mednarodne lestvice najboljših frizerskih mojstrov že vrsto let. A ni uspešen le na profesionalnem področju, temveč tudi zasebnem, saj je srečno poročen mož že triindvajset let in oče dveh otrok.

OBRAZE PODJETNIŠTVA PODPIRA:

Iz generacije v generacijo

Hčerka Ana je stara sedemnajst let, sin Uroš dvaindvajset. »Krasne otroke imava z ženo Branko, lepotno strokovnjakinjo, ki tudi ima svoj salon. Veliko delava, a vedno sva znala dobro razporediti delovni čas z družinskimi obveznostmi.  Ko sem prišel iz službe, je žena odhitela delat. Sobota, nedelja, petek, svetek – ni pomembno, kateri dan je bil, saj kar naprej delava. Ker delo ni delo, ampak užitek. Zadovoljne stranke mi dajejo posebno energijo in motivacijo, zato svoje delo ne doživljam kot obveznosti, ampak kot veselje. Nikoli mi ni bil  problem, ne glede na to ali je bil vikend ali praznik, delati na sejmih ali izobraževanjih v Londonu, Parizu ali v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji. In potem sem šel normalno v ponedeljek spet v službo. To je normalni potek dela v frizerskem poklicu, ki se ga navadiš in zato ni prav nobena obremenitev. Vmes samo loviš ure, da se dovolj naspiš, da lahko fizično zmoreš ves napor. To je vse. Nikoli se mi ni zgodilo, da zjutraj ne bi želel v službo, kar je neprecenljivo.«

So mu bile delovne navade položene že v zibelko, vprašam. »Mami je bila čistilka, oče fizični delavec v gradbeništvu, tako da prihajam iz socialno zelo šibke družine. Že v osnovni šoli sem mami, ker smo nekaj časa živeli sami z njo, pomagal čistiti in pospravljati. Ponoči predvsem, ker je delala na treh, štirih lokacijah, tudi za konec tedna. V Mostah smo čistili, prav spomnim se stolpnice. Pometal sem. Takrat sem bil v sedmem, osmem razredu. Trinajst, štirinajst let sem imel.«

Bili so drugačni časi, kajne? »Ja, res so bili. Moral sem pomagati mami, ker je bila izčrpana, da nas je preživela. Imeli smo podnajemniško majhno stanovanje, in to mama, sestra in jaz. Treba nas je bilo nahraniti in preživeti, tako da sva oba s sestro pomagala čistiti. Saj ni šlo za to, ali bi ali ne bi, enostavno je bilo to nekaj najbolj normalnega. Ni mi bilo težko delati, normalno je bilo, da sem delal. Mojim otrokom ni treba, a sta tudi pridna. Hčerka je pri petnajstih letih šla delat preko »študenta«, tudi sin. Vzor dela v naši družini se prenaša iz generacije v generacijo.«

Razmišlja drugače

Leta skriva odlično. »Uradno sem dvajset let mlajši,« se zasmeje. »Imam sicer petinpetdeset let, a se počutim, kot da jih imam petintrideset. Moja žena Branka je mlajša tri leta, skupaj sva triindvajset let. Prenaša me že toliko časa, kapo dol, ker sem malce drugačen človek od večine, malo sem poseben,« pove, kar sem zaznam takoj, ko sva si segla v roke. 

»Nikoli se nisem prepoznal v množici, a imam rad ljudi ne glede na to, kako so oblečeni, kakšen status imajo. Bolj kot so skromni, raje jih imam. Ljudje se večinoma obnašajo po nekih določenih vzorcih. Slovenci smo kot narod zelo nesamozavestni, se zapiramo, zaklepamo, imamo zavese … Kot da nekaj prikrivamo. A sam ne potrebujem zaves, sem, kakršen sem. Nimam strahu, da me ljudje ne bi sprejeli, ker sem to ali ono, na primer ker sem južnjak in nisem Slovenec. Rojen sem v srbski družini v Bosni, tradicionalni in konservativni, z zelo strogimi moralnimi in etičnimi načeli in normami. Teh norm se držim že vse življenje in sem ponosen na to. To mi zelo veliko pomeni. Poznam zelo dobro srbsko zgodovino, a tudi slovensko, ker me zanima, saj tukaj živim, tako kot sem Srb, sem tudi Slovenec. Kjerkoli nastopam v svetu sem zapisan kot Stevo Pavlovič Slovenija in sem zelo ponosen na to, da zastopam slovensko frizerstvo na najvišjem svetovnem nivoju, na velikih svetovnih šovih.«

Stevo je človek objemov, topline, lepe besede. Obožuje umetnost, rad hodi po muzejih, slikarstvo je njegova velika ljubezen. Uživa v barvah, kompozicijah, svetlobi, vzorcih. Rad ima impresioniste, naš Grohar mu je še posebej všeč, a Tisnikar tudi.

Kako mu je to uspelo, saj imamo veliko sposobnih frizerjev, vprašam. »Imel sem veliko motivacijo, da se dokažem. Na začetku je šlo za to, da se dokažem drugim, ker sem bil prišlek, čefur, in okolica me je gledala drugače, kot nekako manjvrednega. Ko sem sčasoma to prerastel, sem dokazoval sam sebi, da lahko vsako naslednjo stvar še malo bolje naredim, še malo bolj natančno, še bolj perfektno. Sem perfekcionist pri svojem delu, karkoli že počnem, pa naj bo to pisanje strokovnih člankov za frizerske revije ali friziranje stranke, nastopanje na seminarjih, izobraževanjih …

Je pa to dokazovanje, moje odraščanje in kariera kot nekakšna evolucija. In tudi sedaj evolviram, dokler bom živ, bo tako, saj me čaka še veliko drugih stvari. Rad bi se naučil vrhunsko igrati šah. Sem dober šahist, a bi rad znal še bolje igrati in mogoče nekoč tudi tekmovati. Rad bi prebral še veliko knjig, na primer doma imam romane, za katere sem rekel, da jih bom prebral, ko bom malo manj delal. Rad imam klasike, na primer Tolstoja, tudi Prešerna bi rad študiral. Moj najljubši pisatelj pa je Lovro Kuhar. Veste, kdo je Lovro Kuhar?« me preseneti z vprašanjem.

Humanost in plemenitost

»Ja, spomnim se ga iz osnovne šole,« rečem, ko nadaljuje, »doma je s Koroškega, pretresla me je njegova knjiga, ki govori o težkem življenju na vasi. Tudi sam sem rojen na vasi, Boj na požiravniku, njegova novela, me je popolnoma pretresla. Kakšna borba je, ko pada dež in jim odnaša kos njive, družina pa se bori, da zemljo zadrži, saj jim posestvo pomeni eksistenco. Ta neverjetna zgodba me je pretresla, saj sem jo podoživljal tudi sam, saj sem, kot sem povedal, rojen v zelo revni družini. Po drugi strani pa sem bil med odraščanjem deležen velike ljubezni moje mame in res nikoli nismo bili lačni. Tako sem bil emotivno vzdrževan, bil sem ljubljen od mame, to popolnoma zadostuje, in prav ta vzorec prenašam naprej.

Moja mama je bila čudovita mati, ki je svoje otroke branila, ščitila in zanje garala, da nas je preživela. Po drugi strani pa je bila zelo plemenita oseba, ki se je razdajala vsakemu, celo preveč. In to plemenitost sem odkril pri svoji ženi. Prej sem imel nekaj punc, ampak nobena ni imela te plemenitosti v sebi, ki jo moja žena ima, in to je bil glavni razlog, da sem se z njo poročil. To so vrednote, ki jih takoj odkrijem in prepoznam pri ljudeh. To ima vsak v sebi, vsaka oseba, le drugače razvito in poudarjeno. Slovenska družba kaže svojo plemenitost skozi akcije, ki kličejo po medijski prepoznavnosti, hkrati pa se zapira in ne vidi soseda, ki je lačen.«

V njegovih očeh smo vsi enaki

Ima tezo o slovenskem narodu, da slovenska država ni maljhna, slovenski narod je majhen. »In prestrašen, introverten, škodoželjen prav zaradi te nemoči, frustracije. Ljudje imajo potrebo, da ko se nekdo malo dvigne, ko odskoči, ga hitro povlečejo dol. Meni se je to venomer dogajalo. A sem se zato tako ojačal notranje, da se nisem oziral na nič, tudi danes se ne, a sedaj je drugače. Sem splošno sprejet in tudi spoštovan, ampak pot do tega je bila zelo trnova. Bil sem vedno, kot temu na jugu pravimo, trinajsto prase, trinajsti prašič. To je zanimivo zato, ker ima mati svinja samo dvanajst seskov, trinajsti mladič nima svojega in je kar naprej odrinjen.

Prav to odrinjenost prepoznam zelo hitro pri svojih učencih, ki pridejo k meni na prakso, ali so iz šibke socialne družine, ali so potrebni pozornosti, ljubezni, pomoči. V teh sedemindvajsetih letih sem mnogim pomagal, ker sem v njih prepoznal sebe. Imel sem primer dekleta iz družine s petimi ali šestimi otroki, in ker niso dokončali hiše, sta s sestro spali na jogiju, bili sta brez omare, imeli so samo eno mizo. Bil sem tako srečen, da sem jim lahko pomagal, da so kupili pohištvo, da sta spali potem na postelji. V mojih očeh smo vsi enaki.

Tako sem bil v zadnjem času šokiran nad fašizmom, rasizmom in homofobijo, ko so pribežniki iz Sirije prihajali k nam, iz Afganistana. Saj smo Zahodnjaki krivi, da prihajajo, ker smo bombandirali ta narod, ker smo prodajali orožje Islamski državi, da smo si lahko prilastili nafto in seveda uničili države, da so ljudje bili primorani bežati. In kam naj bežijo drugam kot v Evropo, kjer je boljša prihodnost. Mi pa jim tukaj nastavimo bodeče žice in jih zmerjamo, a so samo ljudje. Eden od njih je bil tukaj v salonu na praksi tri leta, najbolj srčen mladostnik, kar sem jih v življenju videl. Mi tega tukaj nimamo, srčnosti, preprostosti in globokega spoštovanja.«

Z malimi nasveti

Fuzija korenin z bivanjem v Sloveniji dela tega mojstra posebnega. »V Sloveniji sem pridobil vrednote, ki jih drugače nikakor ne bi mogel imeti. To so red, disciplina, delavnost, odgovornost. Odgovornost se mi zdi ključna stvar za uspešnost na kateremkoli področju. Da si odgovoren in imaš neki sistem, da vsak dan  prizadevaš za stvari. In že od nekdaj sem veliko bral. Le da sem kot otrok pobiral časopise in revije iz smetnjakov, ker mama ni imela denarja. Ko sem videl, da je nekdo vrgel popoldne ali zvečer časopis v koš, sem ga vzel, če je bil čist, in ga prebral. Ko sem začel delati, sem si hvala bogu (ne verjamem v Boga) lahko začel kupovati revije in časopise.

Zelo kmalu sem se začel spraševati, kdo sem, kaj tukaj počnem, kaj želim v življenju, na katerih področjih moram delati, da popravim svoje slabe lastnosti, kot na primer strah, nesamozavest, nevztrajnost. Prehitro sem odnehal. Ko sem intenzivno delal za to, so se stvari radikalno popravile. Danes rad dam kakšen nasvet ljudem, ne pametujem, samo ljudi vidim drugače. Če vidim, da nekdo pije preveč alkohola, mu to povem, kadilcem povem, da to ni zdravo, da potrebujejo pljuča pet let, da se sama očistijo. Z malimi nasveti lahko pomagam ljudem, seveda le, če jih hočejo slišati.«

Lokalpatriot

Ne pije alkohola, ne kadi cigaret in se ne drogira. Ne pije niti kave in je vegan že 32 let. »Vegan nisem zato, ker je to modno, ampak ker sem rojen na vasi, je moj dedek klal svinje, delali so koline pred novim letom, babica pa kure, in to je bilo zame strašno. Strašna izkušnja. Ne želim nobene živali ubiti, nobenemu škodovati. Ne jemljem nobenih mamil, saj sem odrasel v mestu, v Ljubljani in sem videl, kaj se je dogajalo po nočnih klubih. Poznal sem veliko ljudi, ki so danes pokojni, sedem jih je umrlo. V tistih časih je bil zelo popularen heroin, to mamilo pa ubija. Danes je v Ljubljani zelo moderen kokain, na vsakem koraku je zelo razširjena droga. V življenju ga nisem niti pokusil in ga tudi ne bom, saj z njim poskušaš priti v nerealno stanje, želiš biti nekaj, kar nisi, a žal ne pomaga.«

Pomaga to, da se stisneš k ženi, otrokom, ga dopolnim. »Ali pa polurni sprehod v naravi. Imamo psa, majhno petkilogramsko tibetansko španjelko, ki mi zelo pomaga, saj jo zjutraj in zvečer peljem na sprehod. Živimo v Dravljah v Šiški, smo ponosni Šiškarji, lokalpatrioti,« se zasmeji. Tudi sama sem Šiškarica, hitro začnem kimati, kar nekako sem se prepoznala v tej besedi. Šiška je zakon, se strinjava.

Govorica telesa

Stevo nikoli ni hotel biti takšen kot vsi drugi. Do dvaindvajsetega leta ni oblekel kavbojk, ker so jih vsi nosili. Masovni vzorci obnašanja mu nikoli niso bili blizu. »Ko sem postal starejši, se poročil in dobil otroke, sem postajal bolj podoben drugim, a hkrati bil tudi drugačen. Vedno sem imel sposobnost nekako kot videti v ljudi. Pred leti sem študiral ljudi glede na lase, potem glede na astrologijo in psihologijo, obe vedi sta me zelo zanimali, prebral sem tudi veliko knjig o tem. Zadnjih nekaj let pa gledam, kako ljudje hodijo, kakšna je njihova drža telesa, rok, kakšni so njihovi gibi, položaj nog. Po teh znakih zdaj že lahko nekako precenim, kakšna je oseba, ali je samozavestna ali bolj introvertna.

Obstaja knjiga Govorica telesa, ki govori o nezavedni neverbalni človeški komunikaciji, kako se posamezniki izražamo preko tega, ali uporabljamo pri govoru roke, kako nagnemo glavo ali kimamo med pogovorom. Nekdo, ki je strokovnjak, te znake lahko prebere. Fascinirala me je oseba, ki je študirala prav to področje in je kadrovnik v nekem velikem podjetju – samo gleda, ni ji treba  niti govoriti s človekom, pa ve, kdo in kakšen je po značaju. Tudi sam sedaj ocenim stranko že, ko vstopi, ko začne govoriti, pa že vem, kakšna bo odšla iz salona. Vedno z najboljšim namenom, seveda.

Natančno geometrično striženje, vrhunsko barvanje las, oblikovanje fen frizur ter individualen pristop do vsake stranke so njegova prednost. V salonu so naprodaj tudi vrhunski profesionalni izdelki za lase, kot so pripravki za oblikovanje in nego las, vrhunske krtače za česanje in feniranje, feni, likalniki in kodralniki.

Zadnje čase se mi dogaja, da dajem ljudem življenjske nasvete, prej tega nisem počel. Zadnjič s stranko prideva na temo otrok, pa me prešine, da ni prišla k meni na striženje, ampak da ji povem o čudovitih izkušnjah starševstva. In ji govorim, kako sva jaz kot oče in moja žena kot mama blažena, da imava otroka, da jih mnogo ljudi ne želi imeti zaradi strahu ali lastnega užitka, pravzaprav pa se odpovedujejo neverjetni sreči, najlepšemu v življenju. Zalotil sem se, da ljudem kar povem stvari in jim svetujem. Tudi pro bono delam. Ravno danes grem v dom upokojencev v Kamnik uredit gospo. Pol urice, potem še klepetava, gospa je srečna in zadovoljna. Njena sreča pa me osrečuje in me dela zadovoljnega. Ali pa ko pomagam nesti težko vrečko iz trgovine tistih nekaj metrov starejšim, potem sem srečnejši. Kaj te to stane. Nič.

Osnovno pravilo dobrega podjetništva

Pred petindvajsetimi leti je bil trend, da smo vsi frizerji širili kapacitete. Tudi sam sem imel tri frizerske salone na treh lokacijah. Ko zdaj to gledam za nazaj, je bila to napaka, ampak takrat sem tako čutil. Naučil sem se, da se nikoli ne obsojam za nekaj, kar sem naredil. Zdaj imam drugo mantro. Ne potrebujem več, kar imam, mi zadostuje. To je modrost, ki sem jo prebral in se z njo poistovetil. Če si zadovoljen s tem, kar imaš, potem ne potrebuješ več. Ampak koliko je to, da si zadovoljen? To je zdaj veliko vprašanje. Nekdo ima jahto, hišo na morju, hišo v prestolnici, ima otroke, a je nezadovoljen, ker potrebuje več. Nekdo pa živi izjemno skromno, mogoče v domu upokojencev ali pa je samski, a je zadovoljen s tem, kar ima. Ima streho nad glavo in hrano, in to sta dve glavni potrebi, ki ju ljudje imamo. Sam imam pa še mnogo več od tega in res ne potrebujem nič več. Imam zdrave otroke, svoj salon, v katerem ustvarjam in delam, kar me veseli, delam z ljudmi, to me neizmerno osrečuje. Nisem lačen, žejen. Imam avto, sicer star sedemnajst let, a ga imam.«

To me preseneti. Glede na njegov uspeh sem pričakovala nekaj novejšega, »Ja, res je star, ampak je fantastičen, kot nov je. Vsi me prepričujejo, naj ne kupim novejšega, ker je fenomenalen. Znamke Mercedes. Ko sem bil otrok, sem se samo dvakrat peljal s taksijem, kar mi je ostalo zelo v spominu, in takrat so bili taksiji mercedesi 220 razred E, 220 dizel. Ko sem sedel v tistem avtu takrat zadaj, sem imel občutek, da sem v vesoljskem plovilu, nekaj nedosegljivega se mi je zdel. Zdaj pa vozim svojega šestega mercedesa. Nikoli nisem imel novega, sem pristaš starih avtomobilov, ki niso tako dragi, so pa prestižni, saj je izkušnja vožnje res izjemna. Ampak vse sem moral sam skupaj z ženo zgraditi iz nič … Kupiti stanovanje, salon, poskrbeti za otroke, ker sem venomer vlagal, nikoli nisem imel denarja za kaj, na primer za nov avtomobil. V življenju sem zelo racionalen glede denarja, saj je osnovno pravilo dobrega podjetništva, da ne smeš porabiti več, kolikor zaslužiš.«