Konec marca na Podolševi močno piha veter kot vsako pomlad. Ravno je skopnel sneg in nič še ni zelenega, pove Natalija Ramšak, lastnica dejavnosti na ekološki kmetiji, kjer je sredi tedna dopoldne vrsta pred domačo prodajalno. Rek, da dober glas seže v deveto vas, resnično drži.
Domače ekodobrote, od različnih vrst sirov, smetane, skute, kefirja, kuhanega in surovega masla do sirneka, nepogrešljive tradicionalne solčavske specialitete, privabljajo kupce tudi iz bolj oddaljenih krajev.
OBRAZE PODJETNIŠTVA PODPIRA:
Za sirnek slišim prvič. »Videti je podobno kot skuta, ima pa močan okus, ki spominja na francoski okus staranih sirov. Recept priprave je skrivnost vse do današnjih časov, čeprav se potihoma ve, kako nastane najboljši sirnek,« se hudomušno nasmehne mlada gospodarica.
Na ekološko turistično kmetijo Ramšak se gostje radi vračajo, kar potrjuje odličnost dela in njihove ponudbe. Natalija je ravno postregla v prodajalni zadnjega v vrsti za domače dobrote, naslednjo sekundo pa že odpirala vrata idiličnega apartmaja za štiri osebe, ki nas je prijetno pogrel in obvaroval pred močnim vetrom.
Postalo mi je jasno, zakaj se prišleki radi vračajo v objem narave visoko na svežem zraku. Natalija je kot odlična gospodinja takoj dala kuhat vodo za čaj, pripravljen iz okoliških zdravilnih rož in zeli. Dober in sladkega okusa. »Krive« so trobentice, pove. Na pogrnjeni mizi je že čakal pripravljen narezek domačih sirov in suhih mesnin, sledili so še doma narejeni skutni štruklji z omako, tisti sladki, in žlikrofi. Vse sem pokusila, tudi sirnek za pikico. Vse pripravljeno se je prijetno topilo v ustih in mi razvezalo jezik. Vprašanj kar ni bilo konca.
Zapletena priprava masla
Letos bo Natalija stara šele 36 let, mož Matjaž je nekaj let starejši. Ko jo vprašam, ali je suvereno prevzela delo na kmetiji, pokima, in ne brez razloga. Izkušnje prejšnjih zaposlitev v turizmu in trgovini v domačem kraju, povezane z ljudmi, so prispevale k tako potrebni delovni kilometrini.
»Lastnik kmetije je Matjaž, moj mož, dopolnilna dejavnost pa je moja domena. Včasih jo je imel tast Božo, še prej tašča Helena, zdaj sta v pokoju, a še zmeraj pomagata oba, seveda. In ne smo tast in tašča, z možem imava še večjo srečo, saj sva starša devetletnega sina Janeza. Zdaj dopoldne je v šoli, a potem zelo rad pomaga pri delu na kmetiji. Za konec tedna na primer nama z možem pomaga v hlevu, še posebej rad pa se druži z gosti in jih kot veliki gospodar kmetije vodi po posestvu. Delo na kmetiji me je naučilo velikega spoštovanja, tako sem bila naučena že od doma. Ne vprašajte koliko ur, energije in tudi živcev je potrebnih, da vse kulinarične dobrote tudi dobro uspejo. Veliko me je naučila tašča Helena, za kar sem ji še danes zelo hvaležna. Naše izdelke prodajamo na kmetiji, prav tako v trgovini v Solčavi, pa tudi preko spleta in družbenih omrežij, ki so se v zadnjem času izkazala kot zelo učinkovit kanal prodaje.«
Kmetija Ramšak je odlična izhodiščna točka za obisk gora Olševe, Raduhe, Kamniškega sedla, Ojstrice in še mnogih drugih. Vabita tudi sosednja Peca in Uršlja gora. Lažjih poti pa ne manjka v Logarski dolini in Robanovem kotu.
Najbolj zahtevna je priprava poltrdega sira, ampak Natalija na vprašanje odgovori, da je to maslo. »Maslo pripravljamo iz smetane, ki jo je potrebno tako dolgo gnesti in stepsti, da nastane maslo, kar včasih traja zelo dolgo. Vedno sem v dnevu vezana na delo. Predstavljajte si, da je poletje, ko moram pripraviti zajtrke. Zjutraj grem v hlev, potem se lotim mlečne predelave, naredim sire in izpolnim druga naročila. Za sir, če je vse po sreči, potrebujem dobro uro in pol dela, potem ga moram ves dan opazovati in čuvati, spremljati še mesec, mesec in pol vsak dan. Pri siru še nekako gre, da ne zataji, pri maslu je bolj komplicirano. Če me med pripravo kaj zmoti, na primer to, da moram pripraviti zajtrke za goste, moram predelavo ustaviti, potem upam, da je z maslom, ko se vrnem, vse v redu. Seveda pri nas nimamo masovnega turizma, a čas vseeno hitro teče.«
Na kmetijo Ramšak se je kot mlado dekle primožila iz bližnjega kraja, oba z možem pa sta po poroki prevzela priimek po imenu kmetije. »Z možem se poznava že dolgo in vedno sva se zelo dobro razumela, potem pa sva se kar enkrat našla,« se malo v zadregi nasmehne Natalija. Ji je bilo težko priti na kmetijo, vprašam. »Nikakor, saj sem čisto blizu doma, če bi hotela uiti,« se naglas zasmeje in jaz z njo, tako simpatično je bilo slišati.
Študirala je v Mariboru nemščino s književnostjo, potem pa jo je pot zanesla še v druge vode. »Mož hodi še v službo v Solčavo, kjer se v ključavničarskem podjetju ukvarja s transportno opremo. Pri devetnajstih sva se zaljubila in od takrat sva nerazdružljiva. Vesli naju delo na kmetiji, uživava v krogu družine in sva srečna.«
Dela na kmetiji nikoli ne zmanjka, vsak letni čas prinese nove naloge. Sploh kdaj počivajo, kdaj je pravi čas za dopust, me zanima. »V otroštvu pri nas doma nikoli nismo hodili na dopuste, kar nekateri obsojajo, meni osebno pa je bil dopust skupno delo, v katerem sem uživala. Na travniku poletni vrt ponuja tisoč in eno stvar, ki jo je treba postoriti.
Dopust je zame tisto zadovoljstvo, ko si skupaj z družino in je delo opravljeno. Z možem imava zelo rada, da skupaj z Janezom kot družina ustvarjamo. Ko ga vidiva, kako je zadovoljen, ko se nekaj nauči in potem to tudi zna podati naprej, je res lepo.«
Veliko dela, a tudi veselja
Na ekološki kmetiji Ramšak se trudijo, da bi na vseh področjih lahko skrbeli za neokrnjeno naravo, ohranili zdravo okolje ter privarčevali z energijo. Kmetija leži na nadmorski višini 750 metrov, a domači si dneve znajo popestriti z delom.
»S pristnim odnosom do narave in domačnostjo bivanja pod našo streho želimo goste za nekaj časa odvrniti od vsakdanjega stresnega življenja, iz katerega prihajajo. Zato smo z avgustom leta 2002 odprli vrata domačije Ramšak vsem, ki želijo pobližje spoznati življenje in delo v neokrnjenem kotičku naše lepe dežele. Naj bo to gozdarstvo, živinoreja, mlečna predelava, vrtičkanje, v poletnih mesecih košnja, nabiranje zelišč. Veliko je dela, a hkrati tudi veselja. Nikoli nam ni dolgčas, saj imamo na kmetiji tudi živali – od dveh srednje velikih psičk do krav, včasih teličkov in kokošk. Imamo tudi čebelnjak. Tudi naš najmlajši Janez gre rad v hlev in pomaga pri molži. Res je priden, pa tudi radovedni fantič že po naravi. Rad ima živali. Poleti je na primer s prijatelji v bližnjem potočku reševal žabe pred sušo,« se zasmeje s prav posebnim žarom v očeh.
Prosim jo, da mi pokaže fotografijo družine prav zaradi tega žara. Svetlolasi in modrooki fantič je videti srečen, mož Matjaž, ki je med drugim tudi član poveljstva Gasilske zveze Zgornje Savinjske doline, pa ponosen v objemu žene. Apartma v samostojni leseni hiški je bil na vetrovno dopoldne prijetno topel. Pogled skozi okna pa veličasten dol v dolino. Vse čisto in pripravljeno za naslednje goste. Le nekaj korakov je oddaljen od domače hiše, kjer Natalija za goste po želji pripravi tudi zajtrke, kosila in košarice za piknike.
Poleg apartmaja imajo še sobo za dve osebi, ki je v domači hiši. Opremljena je z zakonsko posteljo ter manjšim dodatnim ležiščem. Razpolaga tudi s kopalnico. Počitek na balkonu ob večernih urah pa zagotavlja sprostitev v miru in tišini. In ne samo v večernih urah, saj zaznam prav poseben zvok, ki ga nisem vajena. Zvok tišine, pomešan s silo vetra. Je vedno tako tiho pri vas, vprašam. »Ne, poleti žubori bližnji potoček in je bolj živahno,« pomežikne sogovornica.
Povezani z naravo
Kmetija Ramšak je odlična izhodiščna točka, ki vodi na lahke sprehode, daljše pohode ali zahtevne vzpone. »Alpska pokrajina, v kateri smo, vas zagotovo ne bo razočarala, ko boste na poti po planinah. Naša kmetija je odlična izhodiščna točka za obisk gora Olševe, Raduhe, Kamniškega sedla, Ojstrice in še mnogo drugih. Vabita vas tudi sosednja Peca in Uršlja gora. Lažjih poti pa ne manjka v Logarski dolini in Robanovem kotu.
Naj povem, da za vse pohodnike poleg nastanitve ponujamo tudi pristna kulinarična doživetja. Trudimo se, da postrežemo vedno najboljše, kar ponuja narava v tistem letnem času, izbira pa je vedno pestra in ekološka. Temelji na tradicionalnih jedeh, zato zadovolji še tako zahtevne brbončice. Kmetija je od leta 1999 pod ekološko kontrolo in ima pridobljen certifikat ekokmetija – ekološka kmetija, nakar smo zelo ponosni. Uporabljamo tudi evropski znak za ekološka živila, skratka živimo po načelih povezanosti z naravo,« pove gospa Ramšakova.
POSEBNOST, IMENOVANA SIRNEK
Na planini so iz mleka od nekdaj izdelovali kisli sir, ki so ga sušili v glistah. Izdelovali so še surovo maslo in skuto. Hlebci kislega sira, sušenega v glistah, so bili zelo trdi, zato so jih ob prihodu s planine najprej očistili zunanje nesnage, nato pa naribali in nato natlačili v lesene deže ter zalili z mlekom, da se je jed zmehčala. To jed so imenovali sirnek. Poseben, rahlo dimljen okus je dalo sirneku predhodno sušenje hlebcev v glistah, lesenih gredah nad odprtim ognjiščem. Sirneku se je pred serviranjem dodala smetana, malo kumine, če je bil zelo močan, pa še malo sveže skute. Jedel se je s črnim kruhom in slanino.
Specialiteta kmetije je ekološko mleko, ki ga gostom postreže za zajtrk, večerjo ali malico. Za vse tiste, ki se na kmetiji ustavijo za krajši čas, pa izkušnjo slovenske pristnosti ponudbe pričara degustacija mlečnih izdelkov kmetije, ne samo ekomleka, kot Natalija v smehu prizna: »Ramšakove kmetije si brez naših pridnih kravic kar ne moremo predstavljati. Molža, krmljenje, čiščenje, priprava pašnika, res je veliko skrbi in dela, a s trudom in ljubeznijo do živali nam je vse to vedno poplačano, tudi z mlekom.«
V na novo urejeni sirarni tako dnevno pripravljajo sveže dobrote, ki jih lahko pokusite in tudi kupite. Mlečni izdelki so pripravljeni iz ekološkega senenega kravjega mleka. Na kmetiji Ramšak se poskušajo spomniti vedno kaj novega, lani so na primer pripravljali sirove kroglice v oljčnem olju in sadne ali navadne jogurte. Kdor obišče ta kraj, bo obstal odprtih ust, pove gospa Ramšakova, saj narava vabi na raznolike izlete po okoliških hribih.
»Na izletih so dober sopotnik naše medene žitne ploščice s skrbno izbranimi sestavinami, kot so ovseni kosmiči, med, orehi, maslo, bučna in sončnična semena, suho sadje, bourbonska vanilja in cimet, saj so odličen vir energije in proteinov, zato potešijo lakoto in dajo moč za nove dosežke. Če vas premami piknik v naravi, za goste po predhodnem naročilu pripravimo tudi torbo za sabo, ki poleg pribora, kozarčkov, odejice, ponuja tudi lokalno hrano, dobrote, pripravljene na naši kmetiji. Svoj obrok boste lahko vzeli s sabo na naš lesen podest, ki je na travniku na skrajnem vrhu naše kmetije, približno deset minut hoje.«
Pa otroci, vprašam. » Za majhne in mlade po srcu so v bližini podesta na voljo lesena igrala in ribnik.« Za zdrav duh v zdravem telesu lahko poskrbite tudi na dvorišču ekološke kmetije. Številni športni rekviziti za košarko, nogomet ali badminton so gostom brezplačno na razpolago. Najmlajši lahko svoji domišljiji dajo prosto pot na leseni drevesni hiški z gugalnico ter toboganom ali pa se razgibljejo na trampolinu.
Nadaljevanje tradicije
Ker se največje dogodivščine skrivajo v naravi, ponuja Solčavsko nešteto možnosti, kako kvalitetno izkoristiti prosti čas. Posebnost Solčavskega so tri vzporedne alpske, ledeniško preoblikovane doline – Logarska dolina, Robanov in Matkov kot. Čudovite krajinske podobe pričajo o trdni povezanosti domačinov z naravo skozi stoletja.
Lokalni ponudniki, kot je na primer ekološka kmetija Ramšak, pripravljajo nemalo aktivnosti, ki vas bodo pripeljale bližje k duhu kraja. Na Solčavskem živi tudi avtohtona jezersko-solčavska pasma ovce, ki je posebej prilagojena razmeram okolja in ima kvalitetno volno. Ljudje so jo dolgo uporabljali le za pletene izdelke, danes pa jo predelajo tudi drugače.
Vrnila so se stara znanja polstenja – filcanja, obogatena z modernimi pristopi. Izdelki so nadvse uporabni tudi za današnjo rabo. Polsteni copati, klobuki, obleke, modni dodatki, mila, igrače in spominki so narejeni ročno, z občutkom in ljubeznijo. Vse bolj čislani so tudi izdelki iz avtohtonega rožnatega kamna z imenom logarski apnenec ali solčavski marmor.
Izvrstni kulinarični izdelki, kot so zgornjesavinjski želodec, sirnek ali grušavi žlinkrofi vzbudijo prijeten občutek domačnosti. Na kmetiji Ramšak se poskusijo spomniti vedno kaj novega, lani so pripravljali sirove kroglice v oljčnem olju.
V občini Solčava so že v letu 2010/11 izvajali standardizacijo in izboljšanje kakovosti lokalnega mlečnega izdelka – sirneka. Prijavitelj projekta Zadruga Solčava je skupaj s partnerji pri projektu, vključenimi kmetijami in zunanjimi izvajalci, izvedla ocenjevanja izdelka ter postavila standarde in priporočila za izdelavo. Kmetije, ki so se vključile v projekt, so ves čas aktivno sodelovale, in tako pod strokovnim vodstvom prof. dr. Bogdana Perka prispevale k dobrim rezultatom projekta, doseženim ciljem in izpolnjenim pričakovanjem.
Glavne aktivnosti so bila senzorična ocenjevanja, sodelovanje proizvajalcev glede tehnologije izdelave, kemična in mikrobiološka analiza ter končna analitična ocena s postavljeno tehnologijo. Lanskega oktobra pa so se na kmetiji Ramšak odločili nadaljevati tradicijo in organizirali ocenjevanje sirneka z namenom, da vidijo, kakšen je današnji trend predelave ter kakšen sirnek si v današnjih dneh želimo okušati. Bili so prijetno presenečeni nad odzivom, saj so jih pokusili več kot petnajst različnih.
