V luči vojne v Siriji, ki ji po štirih letih in pol ni videti konca, gre torej najbolj prestižna Nobelova nagrada tokrat v roke ljudem, zaslužnim za to, da je t. i. arabski pomladi v Tuniziji sledila mirna tranzicija.
Prav v tej severnoafriški državi se je na prehodu iz leta 2010 v 2011 začela arabska pomlad, ki je kasneje vodila v strmoglavljenje več arabskih režimov, a velikih upov o svobodi ni izpolnila. Tunizija je v bistvu edina država, kjer je revolucija prinesla več demokracije.
Letos je bilo na seznamu kandidatov za Nobelovo nagrado za mir 273 imen, med njimi 205 posameznikov in 68 organizacij. Najboljše možnosti so v minulih dneh pripisovali nemški kanclerki Angeli Merkel, papežu Frančišku in Visokemu komisariatu ZN za begunce.
Lani sta nagrado prejela borca za pravice otrok, 17-letna Pakistanka Malala Jusafzaj in Indijec Kailashi Satyarthi.
Petčlanski Nobelov odbor je sicer v preteklosti že večkrat presenetil s svojo izbiro, včasih pa je sprožil tudi polemike. Eden takšnih primerov je bil ameriški predsednik Barack Obama, ki je nagrado prejel leta 2009 po le letu dni na položaju.