Z menoj je nekaj italijanskih turistov. Ne vem, kaj jih je pripeljalo sem. Morda enaka radovednost kot mene. Morda jih zanima, kaj je ostalo od italijanskega sveta, ki je bil tukaj nekoč tako pomemben. Morda so njihovi dedje ali pradedje poznali ta kraj. Morda je kateri od njihovih sorodnikov tukaj delal v rudniku, sedel v senci ene od teh hiš, hodil po isti poti do službe ali pošiljal pisma domov v Italijo. Morda je komu ostal priimek, zgodba, fotografija. Kdo ve. V takšnem kraju je mogoče vsaki zgodbi pustiti malo prostora za domnevo.

Pred nami so stavbe nekdanjega italijanskega industrijskega naselja: Casa Amministrazione, upravna in reprezentančna stavba, zgrajena leta 1931, hiše zaposlenih, nekdanja šola, bolnišnica, delavnice in skladišča. Šolo je zasnoval italijanski arhitekt Florestano Di Fausto, cerkev svete Barbare, zavetnice rudarjev, pa Riccardo Decima.

Elvira Miše Miklavčič

Kompleks je bil veliko več kot rudnik. Bil je majhno mesto. In danes je prav to najtežje verjeti. Da je bilo tukaj nekoč mesto. Ne le nekaj hiš ob rudniku, temveč skupnost s svojim ritmom in vsakdanjim življenjem. Ljudje so tukaj delali, živeli, se poročali, rojevali otroke, hodili v šolo, zbolevali in se zdravili. Imeli so trgovino, restavracijo, radio, elektrarno, šolo, bolnišnico in cerkev. Pa tudi kino, športna igrišča in teniško igrišče. V puščavi.

To je ena najbolj nenavadnih podob El Quseira: italijansko mestece sredi egiptovske puščave.

Italijani v puščavi

Ko so Italijani v začetku 20. stoletja prišli v El Quseir, niso prišli le odpirat rudnikov. Sčasoma so tukaj ustvarili skupnost. Med njimi je bilo veliko ljudi iz Agorda in širše pokrajine Agordino, pa tudi iz drugih delov Italije. Prihajali so inženirji, tehniki in rudarji. Nekateri so ostali desetletja, njihovi otroci pa so se rodili že ob Rdečem morju.

O njihovem življenju danes veliko pove knjiga Ilda Pellegrinija Agordini a Kosseir. Storia di una comunità nelle miniere di fosfati in Egitto, izdana leta 2011. Pellegrini se je leta 1934 rodil prav v Kosseiru in tam živel do leta 1952. Knjiga, ki temelji tudi na družinskih arhivih, fotografijah in spominih, je dragocen zapis o skupnosti, ki je v Egiptu živela več desetletij.

Elvira Miše Miklavčič

Iz nje in poznejših raziskav je razvidno, da je bilo življenje precej bolj razgibano, kot bi si danes predstavljali ob pogledu na zapuščene stavbe.

Italijani in Egipčani so sicer živeli v ločenih stanovanjskih območjih, vendar so se njihova življenja prepletala. Egiptovski otroci so lahko obiskovali italijansko osnovno šolo, odrasli egiptovski delavci pa so se v večernih tečajih učili italijanščine. Skupnost je imela svoje športne ekipe, prireditve in prostore za druženje. Ob prazniku svete Barbare in božiču so se Italijani iz različnih delov rudarskega kompleksa zbirali skupaj.

Tudi sama pokrajina je dobila italijanske sledi. Nekateri rudniški rovi in objekti v območju Gebel Duwi so bili poimenovani po italijanskih domačih krajih in ulicah. Imena iz alpskih dolin so se tako znašla sredi kamnite pokrajine ob Rdečem morju.

Danes je od tega sveta ostala predvsem arhitektura. Ko hodiš mimo praznih hiš, si je težko predstavljati, da so bili tukaj otroci, šolske ure, nedeljske maše, kosila, šport in glasba. Da so ljudje zvečer odpirali okna, sedeli pred hišami in gledali proti morju. Da je bil ta kraj zanje, vsaj za nekaj časa, dom.

Elvira Miše Miklavčič

Morda je prav ta razkorak med sedanjostjo in nekdanjim življenjem tisto, kar daje koloniji posebno težo. Danes jo vidimo kot ruševino, njeni prebivalci pa so jo nekoč videli kot mesto – kot prostor vsakdanjega življenja, v katerem sta se srečevali dve skupnosti, dva jezika in različne navade. Toda veter je bil isti. Vročina ista. Puščava ista.

Predstavljam si večer v El Quseiru pred kakšnimi devetdesetimi leti.

Vročina počasi popušča. Iz puščave prihaja prah. V hišah se prižigajo luči, ki jih napaja elektrarna podjetja. Nekje zazvoni zvon. Delavci se vračajo iz rudnika. Na mizi je večerja. Govori se italijansko in arabsko. Otroci se igrajo. Nekdo posluša radio. Nekdo piše pismo domov.

Morda o vročini. Morda o rudniku. Morda o tem, da je življenje tukaj popolnoma drugačno, kot si ga je predstavljal.

Mesto, ki je živelo od puščave

Življenje v rudarski koloniji ni bilo romantično. Puščava je bila neusmiljena, vode je primanjkovalo, delo v rudnikih pa je bilo težko. Toda skupnost je imela nekaj, kar je bilo v takšnem okolju skoraj neverjetno: občutek normalnosti.

Elvira Miše Miklavčič

Šola je pomenila izobrazbo. Bolnišnica je bila nujna, ker je bilo najbližje večje mesto daleč. Cerkev je bila prostor vere in srečevanja, radio pa povezava z zunanjim svetom. Ljudje so poskušali sredi puščave poustvariti del vsakdanjega življenja, ki so ga poznali od doma.

Toda rudarsko mesto je obstajalo zaradi ene same stvari – fosfata.

Ko je industrija izgubila pomen in so se obrati začeli zapirati, je izginil tudi razlog, zaradi katerega je bilo treba tukaj živeti. Ljudje so odšli. Industrijski objekti so izgubili funkcijo. Železnica je izginila, večina kovinskih konstrukcij in opreme je bila odstranjena in prodana kot staro železo. Tudi žičnic, po katerih so nekoč fosfat prevažali proti pristanišču, ni več. Ostale so stavbe. Danes hodimo med njimi skoraj kot med kulisami filma, ki se je končal pred desetletji. Na tleh je prah. Smeti.

Elvira Miše Miklavčič

Odpadni kosi, ki jim nihče več ne pripisuje pomena. In cigaretni ogorki – ogromno cigaretnih ogorkov. Toliko, da jih po nekaj minutah začneš opažati kot posebno sled človeške prisotnosti. Čudno je. Velik del industrije je izginil. Strojev ni več. Vlakov ni več. Žičnic ni več. Ljudje, zaradi katerih je vse skupaj obstajalo, so odšli. Ostali pa so cigaretni ogorki. Nekatere stavbe so prazne, druge so dobile nove funkcije, marsikatera počasi razpada.

Fasade so blede, omet se lušči, okna so prazna. Toda pod plastmi prahu je še vedno mogoče razbrati nekdanjo urejenost prostora. In v tej arhitekturi je nekaj presenetljivo lepega. Ni razkošna, ravno nasprotno. Njena lepota je v preprostosti in v tem, da je bila zgrajena za življenje, ne za spomin.

Cerkev svete Barbare

Potem pridemo do cerkve. Odpremo vrata. In nenadoma se vse spremeni. Tam je življenje. Otroci zvedavo gledajo obiskovalce, ki so prišli pogledat njihovo cerkev. Opazujejo nas z mešanico otroške radovednosti in rahle zadržanosti, kot da poskušajo razumeti, zakaj bi nekdo prišel od daleč gledat stavbo, ki je njim del vsakdanjega sveta. Morda jim je bolj nenavadno naše zanimanje za cerkev kot nam njihova radovednost. Mi gledamo preteklost. Oni gledajo nas.

Elvira Miše Miklavčič

Cerkev svete Barbare je bila nekoč katoliška cerkev italijanske skupnosti, posvečena zavetnici rudarjev. Pozneje je bila obnovljena in povečana ter predana koptski skupnosti. Del prvotnega videza je ostal, spremenil pa se je njen pomen. In prav zato je njena zgodba drugačna od zgodb mnogih drugih stavb. Ni ostala prazna. Preživela je tako, da je postala nekaj drugega.

Ko stopimo nazaj na cesto, je sonce že močno. Prah se dviguje pod nogami, nekdanja upravna stavba molči. Težko si je predstavljati, da je bila tukaj nekoč majhna italijanska skupnost s šolo, zdravnikom, cerkvijo, radiem, trgovino, športom in kinom. In vendar je bila. Morda zato tudi tisti italijanski turisti delujejo nekoliko tišje, kot bi pričakovala.

Elvira Miše Miklavčič

Morda vsak od nas išče nekaj svojega. Nekdo zgodovino. Nekdo arhitekturo. Nekdo izgubljeni svet. Nekdo morda samo sled priimka, ki je nekoč pripadal človeku, ki je v tem nenavadnem koščku Egipta preživel del svojega življenja. Jaz pa iščem predvsem občutek tega kraja. In ta je nenavadno močan.

Kar gradijo korale

El Quseir je mesto, ki ga je težko ločiti od njegovega morja. Ko se umakneš iz prašne rudarske kolonije in prideš do obale, se prizor skoraj nenadoma spremeni. Morje je čudovito. Morda celo preveč čudovito za vse, kar stoji za njim. Rdeče morje je tukaj neverjetno jasno. Koralni greben se ponekod približa obali tako zelo, da ni treba biti izkušen potapljač, da vstopiš v njegov svet. Dovolj je maska, dih in nekaj metrov plitve vode.

Elvira Miše Miklavčič

Potem pa se zgodi nekaj nenavadnega. Na kopnem gledam stavbe iz koralnega kamna, pod vodo gledam njihove žive sorodnike. Korale so bile v tem delu Egipta tudi gradbeni material. Ljudje so uporabljali koralni apnenec oziroma fosilizirane koralne formacije za gradnjo hiš in drugih objektov. Stari El Quseir je zato z morjem povezan tudi v svojih zidovih.

Kamen, ki ga gledamo na kopnem, pripoveduje o istem morju, ki se danes blešči pred nami. Na kopnem so ljudje korale lomili in iz njih gradili zidove. Pod vodo korale še vedno gradijo. Le da tam gradijo počasi. Živo in iz generacije v generacijo.

Ko plavam nad grebenom, se zato težko znebim občutka, da gledam dve različni različici iste zgodbe. Na kopnem mesto, ki razpada. Pod vodo svet, ki še vedno raste.

Elvira Miše Miklavčič

Koralni vrtovi niso le barvita kulisa za turiste. So zapleten živ ekosistem, v katerem živijo ribe, mehkužci, raki in številni drugi morski organizmi. Grebeni Rdečega morja so zaradi svoje biotske raznovrstnosti izjemno pomembni. In čeprav so korale tega območja znane po nenavadni odpornosti proti višjim temperaturam, tudi tukaj niso varne pred segrevanjem morja in drugimi pritiski. To je težko prezreti, ko jih gledaš od blizu.

Ko se znajdeš nad grebenom, se vse, kar je bilo na kopnem videti mrtvo, nenadoma zdi obrnjeno na glavo. Na kopnem prah. Pod gladino barve. Na kopnem cigaretni ogorki, razbite stene in ostanki strojev. Pod vodo korale, ribe in svet, ki še vedno raste.

Elvira Miše Miklavčič

Mesto med puščavo in morjem

El Quseir je danes drugačen. Ob starem mestu rastejo hoteli in turistična infrastruktura. Prihajajo potapljači, ljubitelji snorkljanja in ljudje, ki iščejo nekoliko mirnejši del Rdečega morja. Obala je postala nova gospodarska priložnost. Nekoč je mesto živelo od tega, kar je prihajalo iz puščave.

Danes ga bolj kot fosfat določa tisto, kar se skriva v morju. Toda El Quseir še ni postal še eno brezhibno egiptovsko letovišče. In morda je prav to njegova prednost. Stare ulice so še vedno tam. Osmanska trdnjava.

Elvira Miše Miklavčič

Hiše z običajnimi lesenimi balkoni in mashrabiyami (značilni leseni izrezljani balkoni ali okenske pregrade v tradicionalni arabski arhitekturi). Stare fasade. Ribiči. Otroci. Trgovci. Ljudje, ki sedijo pred hišami in opazujejo dan. Na robu mesta ostajajo industrijski objekti, ki spominjajo na čas, ko je bil razlog za prihod sem povsem drugačen.

Na nekaterih stavbah se lušči omet. Na drugih se vidi sol. Stare hiše stojijo nekoliko postrani, kot ljudje, ki so že dolgo na nogah in so se odločili, da se jim ni več treba nikomur dokazovati. Morda je prav to tisto, kar me pri El Quseiru najbolj privlači. Ni popolnoma ohranjen. Ni popolnoma obnovljen. Ni povsem zapuščen. Je nekje vmes. Med spominom in sedanjostjo. Med puščavo in morjem. Med mestom, ki je nekoč živelo od fosfata, in mestom, ki danes išče svojo prihodnost ob morju.

Elvira Miše Miklavčič

Ko razmišljam o stari italijanski koloniji, se mi ves čas vrača podoba morja. Morda zato, ker je bilo morje ves čas tukaj. Pred Italijani. Pred rudniki. Pred železnico. Pred turisti. Ljudje so prišli in odšli.

Rudnik je imel svoj začetek in konec. Morje ga nima. El Quseir je svoje bogastvo nekoč iskal pod zemljo. Danes je njegovo bogastvo predvsem nad in pod gladino – in vprašanje prihodnosti je, kako ga ohraniti. Ostale so hiše. Ostalo je morje. In nekje med njima je El Quseir še vedno živ.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Galerija

Elvira Miše Miklavčič