Otroštvo, prežeto z vonjem po črnilu in hrupom vojnih let, ga je kalilo v umetnika, ki ni risal le črt, ampak celotne svetove. Nekaj utrinkov iz njegovega resničnega in številnih domišljijskih svetov je ob stoti obletnici rojstva na ogled tudi v Mestnem muzeju Ljubljana na razstavi Miki Muster – ob 100-letnici rojstva.

Primož Lavre

Miki Muster, sin zdravnika Jožeta iz Haloz in Jolanke, po rodu Madžarke, je že od mladih nog lovil sence z risarskim svinčnikom. Družina se je selila kot veter po panonski ravnici – najprej v Krmelj na Dolenjskem, nato v Ljubljano, kjer je v senci Unionove kinodvorane prvič uzrl čarovnijo risanih filmov. Disneyjeva Sneguljčica, tista barvna sanjarija iz leta 1937, ga je ujela kot muha v jantar: »Tam so se začeli moji junaki,« se je pozneje spominjal, medtem ko je v rokah obračal skico malega Zvitorepca.

Zapisan stripu

Po vojni, ko se je dim razpršil in je Ljubljana dihala svobodo, se je Miki vpisal na Akademijo za likovno umetnost. Študij kiparstva ga je naučil, kako iz marmorja izluščiti dušo – trije njegovi kipi, vključno s portretom soproge Jane, ki jo je srečal v tistih viharnih dneh, danes stojijo razstavljeni v Mestnem muzeju Ljubljana kot tihi pričevalci. A pravi klic je prišel iz papirja: leta 1952, ko so v Poletovih podobah in povestih zamudili Disneyjeve stripe, je Miki zapolnil praznino s svojim.

Primož Lavre

Tako se je rodil Zvitorepec, lisjak z zvitim repom in srcem, polnim zvijač, ki je kmalu osvojil strani Tedenske tribune in Slovenskega poročevalca. Vsak teden, kot se spominja njegov sin Miklavž, je oče sedel za mizo v Rožni dolini, s peresom, drhtečim od pritiska roka: »Oddati moraš novo poglavje, sicer bo lakota.« Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik so postali družinski prijatelji – ne nasilni junaki, ampak kramarji, ki so z zvijačo in dobroto reševali uganke vsakdanjika. Ni krvi, ni orožja; vedno zmaga smeh.

Samouk animacije

Mikijeva otroška radovednost se je prelivala v animacijo. Leta 1967 je Miki ustvaril prvega slovenskega risanega junaka: CikCaka, zajčka, ki je skakal skozi reklame za Zlatorogovo pivo in Viki kremo. Njegovi filmi – od Kekca do serije po motivih Guillerma Mordilla – so oživeli v studiih, kjer je perje peres in čopič menjal za celuloid. A Miki ni bil le sanjač; leta 1973 je zapustil dom in se odpravil v München, v srce Bavaria Filma.

Tone Stojko

Tam, med bavarskimi hribi, je risal za Evropo, a domotožje ga je klicalo nazaj. Po osamosvojitvi Slovenije, ko so se meje preoblikovale kot črte na papirju, se je vrnil z ostrim peresom v roki. Tedaj sta se v njegovo življenje vpletli reviji Mag in Reporter – prostor za politične karikature, kjer je z nekaj potezami razgalil moč.

Mojster karikature

Za Mag je začel ustvarjati leta 1995, ko je prvič ujel Milanovičev nasmeh v krivino, ki je namignila na skrivnost za vogalom. Njegove karikature niso bile puščice, ampak zrcala: predsedniki so se v njih smehljali sami sebi, politiki pa so se vrteli v krogu lastnih obljub. »Rišem za vsakogar, ki ostaja otrok do konca,« je rekel v intervjuju za Reporter leta 2015.

Primož Lavre

V devetdesetih je za Mag ustvaril portrete, ki so pekli kot poper. Kasneje, v novem stoletju, je prestopil v Reporter, kjer so njegove risbe (skupaj 353, zbrane v albumu Politična karikatura iz leta 2015) postale kronika prehoda. Niso bile le smešne; bile so ostre kot britev, a vedno z otroškim čutom za pravičnost.

Vrnitev domov

Zdaj, ko se stoletje zrcali v prazniku, se Miki vrača domov skozi muzejske vitrine in razstavljene risbe. Prejšnji teden je namreč Mestni muzej Ljubljana odprl vrata razstavi Miki Muster – ob 100-letnici rojstva, kjer izvirne fotografije iz otroštva – tista kinodvorana, kjer je uzrl Disneyja – preidejo v 21 perorisb Zvitorepca. Avtorica Barbara Savenc je stkala nit od kipov do korektur stripov, od neuresničenega Martina Krpana za filmski trak do kozarčkov Viki kreme z Vikijem.

Primož Lavre

V vitrinah dihajo predmeti: karikature, ki so se smejale času, in plavalni pokali, ki pričajo o Mustrovi strasti do vode. Razstava, na ogled do 22. februarja 2026, oživlja Ljubljano sedemdesetih, ko so risanke in reklame dihale zrak v pljučih mesta. Miklavž Muster, sin, ki je podedoval očetovo zapuščino, pravi: »Oče je risal, da bi nas zabaval – in tako je še vedno.«

A praznovanje se nadaljuje: 2. decembra bodo v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) odprli razstavo A vi rišete Mikija Mustra?, posvečeno drobnemu tisku – tistim malim črtam, ki so se vpletle v zgodovino. Pobudnik Aleksander Buh iz Strip.art.nice in Rok Glavan iz Antikvariata Glavan sta zbrala tiskovine, kjer je Miki živel: od prvih Zvitorepčevih objav do karikatur v Magu in Reporterju.

Miloš Švabić/Muzej novejše in sodobne zgodovine

To ni le pregled; to je vabilo k risanju – obiskovalci bodo uzrli, kako je njegov čopič mehčal ostre robove politike, kako je iz peresa curljal humor, ki zdravi. Razstava, trajajoča mesec dni, bo prepletla biografijo z interaktivnostjo: morda boste vi sami narisali Zvitorepca, ki beži pred lastnim repom.

Sto let po rojstvu ni le številka; to je val, ki nosi Mustrove junake skozi čas. Od Murske Sobote, kjer Pošta Slovenije praznuje z znamko, do Banke Slovenije z dvoevrskim kovancem novembra 2025, preko razprodanih predstav v Slovenskem mladinskem gledališču in novega dokumentarca Dušana Moravca. Miki, ki je leta 2018 zaprl oči v 93. letu, v Rožni dolini, ni le pionir – je tisti, ki nas uči, da v vsaki črti tiči otrok.

Njegove karikature za Mag in Reporter nas spomnijo, da je smeh orožje, risba pa svoboda. In ko se v muzeju in knjižnici zbiramo okoli njegovih del, čutimo, kako rep Zvitorepca še vedno miga – v naših spominih, v naših rokah.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.