Aisha Nuzuha Hrovatin živi med dvema resničnostma – eno, ki jo nosi v sebi, in drugo, ki jo gradi na novo. V razdalji med njima pa nastaja prostor, kjer pripadnost dobi povsem nov pomen.

K o Aisha Nuzuha Hrovatin govori o Maldivih, se njen glas skoraj neopazno spremeni. Kot bi se v njem odprla druga pokrajina – toplejša, svetlejša, nasičena z barvami, ki jih v Sloveniji, pravi, najbolj pogreša.

»Če kaj res pogrešam, je to modro nebo,« pove. Nato se nasmehne in doda: »Ampak tudi megla mi je všeč. Je nekaj novega. V meni prebudi otroka.

Ta preplet dveh svetov – tropskega otočja in srednjeevropske države – je danes njena vsakdanjost. Njena zgodba pa ni le zgodba o selitvi, temveč o odločitvah, ki zahtevajo pogum, o materinstvu, ki presega meje, in o tem, kako človek šele z distance zares razume, od kod prihaja.

osebni arhiv Aishe Nuzuha Hrovatin

Odločitev, ki se je začela z materinstvom

Aisha ni odšla z Maldivov zaradi avanture ali bega, temveč zaradi zelo konkretnega razloga: prihodnosti svojega sina. »Že leta 2017 sem vedela, da želim živeti drugje. Bila sem samohranilka in želela sem mu ponuditi več.«
Maldivi, kot pravi, niso raj za vse.

»So čudoviti, ampak sistem izobraževanja, zdravstva in splošne varnosti je še vedno zelo osnoven.« V državi, kjer je veliko stvari odvisnih od denarja, so možnosti omejene – še posebej za družine z nižjimi prihodki. Sama prihaja iz takšnega okolja. »Nismo bili bogati. Morali smo razmišljati o vsakem strošku.«

Njena mati je varčevala, da so si otroci sploh lahko privoščili izpite. »Če ni bilo denarja, nisi mogel naprej. Plačati je bilo treba celo osnovno maturo.« To je realnost, ki jo danes, ob pogledu na slovenski sistem, še bolj razume. »Tukaj imate brezplačno šolstvo. To je nekaj, česar ljudje včasih ne cenijo dovolj.«

Sprva je razmišljala o Avstraliji ali Angliji. Imela je celo možnost odhoda v Avstralijo, kjer bi ji maldivska skupnost pomagala pri zaposlitvi in selitvi. Slovenija v tej zgodbi ni obstajala. Dokler ni spoznala Marka.

»Slovenija? Mislila sem, da govori o Slovaški.«

Njuno srečanje na Maldivih je spremenilo tok njenega življenja. Ko ji je omenil svojo domovino, je rekla: »Slovaška?« Slovenija ji je bila popolnoma neznana.

Kljub temu je z Markom ostala v stikih in sprejela njegovo povabilo ter tako poleti 2019 prvič prišla na obisk. »Prišla sem junija. Vse je cvetelo. Toliko zelenja še nikoli nisem videla.«

Njen prvi stik s Slovenijo je bil skoraj filmski: Koper, hiša z vrtom, češnje na drevesih, gozdovi, hribi. »Vse je bilo spektakularno.«

osebni arhiv Aishe Nuzuha Hrovatin

Še večje presenečenje pa jo je čakalo drugje. »Pričakovala sem nebotičnike. Vedno sem mislila, da imajo razvite države ogromne stolpnice.« Namesto tega je našla državo, ki spoštuje svojo dediščino.

Tudi občutek prostora jo je presenetil. »Mož reče, da je nekaj majhno. Jaz pa si mislim – kako majhno? Pri nas nas živi sedem ljudi na 63 kvadratnih metrih.« Njegova hiša s 120 kvadrati in vrtom je zanjo pomenila razkošje, ki si ga na Maldivih večina ne more predstavljati.

Ljubezen, ki je spremenila smer

Tisto prvo potovanje ni bilo načrtovano kot začetek novega življenja. Sprva naj bi jo spremljale prijateljice, a so mesec dni pred odhodom odpovedale. »Če bi prišle z mano, danes verjetno ne bi bila tukaj,« razmišlja. Namesto tega je tri tedne preživela sama z Markom.

»Zelo sva se povezala. Ko sem odšla, sem mislila, da je to konec.« Občutek izgube je bil močan na obeh straneh.
Doma se je obrnila na mater. »Rekla mi je: pojdi tja, kamor te vodi srce.« A hkrati ji je svetovala, naj sina pusti pri njej. »To mi je dalo pogum,« pravi Aisha.

Odločitev ni bila spontana, temveč, kot poudarja, izjemno pogumna. »Prihajam iz kulture, kjer ženska ne odhaja sama v tujino. Veliko ljudi ni verjelo, da mi bo uspelo.«

Jeseni 2019 se je vrnila v Slovenijo kot študentka. Našla je delo v marketinški agenciji in začela graditi novo življenje. A le tri mesece kasneje je svet obstal.

osebni arhiv Aishe Nuzuha Hrovatin

»Kovid mi je vzel službo. Ostala sem brez prihodkov. In brez sina.«

Tisto obdobje opisuje kot eno najtežjih. »Obljubila sem mu, da pridem ponj. On pa je čakal.« Vizumski postopki so bili zapleteni, odgovori negativni. »Na vsakem koraku so mi rekli, da je nemogoče.«

Na koncu ji je pomagala ena oseba, ki je, kot pravi, »razumela, kaj pomeni biti mama«. Leta 2021 ji je uspelo sina pripeljati v Slovenijo. »To je bila velika zmaga.«

Dve kulturi, en odnos

Njeno partnerstvo z Markom je tudi srečanje dveh kultur in dveh religij. Aisha prihaja iz muslimanskega okolja. »Sem muslimanka, ampak bolj odprta.«

Razlike obstajajo, a jih premagujeta z razumevanjem. »On spoštuje moje običaje. Na primer ramadan, ko se s sinom postiva. Jaz spoštujem njegove.« Ključno je, pravi, da se zavedata razlik. »Ko nečesa ne razume, vem, da je to zato, ker ne pozna moje kulture.«

Eden najtežjih osebnih korakov je bil opustitev burke. Nositi jo je začela pri štirinajstih letih na željo matere. »Ko jo enkrat nosiš, je ne smeš več sneti. To je tabu. In ženske, ki to naredijo, so pogosto deležne nizkotnih opazk.« Drugače bi bilo, če burke ne bi nikoli nosila. Potem bi lahko, tako kot njena sestra, nosila tudi oblačila s kratkimi rokavi.

Eden od razlogov za odhod z Maldivov je bil tudi ta, da si je želela drugačnega življenja. »Če bi to naredila doma, bi prizadela mamo.« Ko ji je končno povedala, da se je odpovedala nošenju burke, je sledil šok. »Bila je zelo jezna. Kričala je.« A po dveh dneh jo je sprejela. »Rekla je, da je v redu.«

osebni arhiv Aishe Nuzuha Hrovatin

Prvi obisk Maldivov brez burke je bil poln strahu. »Bilo me je sram. Ampak nihče mi ni nič rekel.«

Danes še vedno čuti nekaj negotovosti. »Dolgo sem bila pokrita. Tega ne pozabiš kar tako.«

Slovenija kot sistem – in kot občutek

Ena največjih razlik, ki jih Aisha izpostavi, je zdravstvo. Na Maldivih je osnovno in neenakomerno dostopno. »Na številnih otokih imaš samo kliniko. Če se zgodi kaj resnega, moraš potovati – včasih več ur z ladjo – do glavnega mesta.«

Tudi tam storitve niso brezplačne. »Za vsak pregled, vsak ultrazvok, vsako operacijo moraš plačati.« Če si tega ne moreš privoščiti, so možnosti omejene. »Veliko ljudi mora v Indijo ali na Šrilanko. Ampak to si lahko privoščijo samo nekateri.«

V Sloveniji je doživela popolnoma drugačen sistem. »Ko sem prvič šla skozi celoten proces nosečnosti tukaj, nisem mogla verjeti. Vse je bilo brezplačno.« Redni pregledi, ultrazvoki, porod – brez finančnega bremena. »To je privilegij, ki ga ne jemljem za samoumevnega.« Presenetila jo je tudi dolžina porodniškega dopusta. »Enajst mesecev. Pri nas dva.«

Najbolj osebno razliko pa je občutila prav ob rojstvu otrok. Na Maldivih je bil porod kolektivna izkušnja. »Ko rodiš, je družina ves čas s tabo. Ti počivaš, oni skrbijo za vse.«

osebni arhiv Aishe Nuzuha Hrovatin

V Sloveniji je bila izkušnja drugačna – bolj individualna, bolj institucionalna. Rodila je s carskim rezom. »Mož me je lahko obiskal le dve uri na dan. To je bilo zame šokantno.«

Še bolj jo je presenetilo, da je morala že nekaj ur po operaciji vstati in hoditi. »Pri nas bi ležala in počivala. Tukaj so me postavili na noge po petih urah.«

Po treh dneh je bila že doma – brez širše družinske pomoči. »Bilo je zelo težko. Pogrešala sem svojo družino. To je nekaj, kar težko opišem.« Ta izkušnja jo je, kot pravi, tudi okrepila. »Danes se počutim močnejšo.«

Razlike vidi tudi v vzgoji. »Na Maldivih starši naredijo vse za otroke. Tukaj se morajo naučiti samostojnosti.« Njen starejši sin je to hitro sprejel – in v tem celo uživa.

Od državne promotorke do lastne agencije

Čeprav prihaja iz ene najlepših turističnih destinacij na svetu, priznava, da tega dolgo ni videla. »Male, glavno mesto, v katerem sem živela, je betonska džungla. Lepoto smo jemali za samoumevno.«

Šele ko je začela Maldive predstavljati drugim, jih je zares začutila. »Danes jih vidim skozi oči svojih strank.« Turkizne lagune, bele koralne plaže, mante, želve. »To so stvari, ki sem jih imela skoraj zastonj. Danes jih moram kupiti kot turist.«

osebni arhiv Aishe Nuzuha Hrovatin

Njena poklicna pot se ni začela neposredno s turistično agencijo. Po prihodu v Slovenijo in prvih korakih podjetništva je najprej sodelovala z maldivsko državo kot promotorka destinacije.

»Ugotovila sem, da na Balkanu ni nikogar, ki bi predstavljal Maldive,« razlaga. Pripravila je predlog in ga poslala maldivski turistični organizaciji. »Sprejeli so ga.« S tem je začela delovati kot uradna promotorka Maldivov v regiji – udeleževala se je sejmov, predstavljala destinacijo in gradila mrežo kontaktov. »To mi je dalo kredibilnost.«

Prav ta izkušnja je bila temelj za naslednji korak. Ko so se začeli oglašati prvi resni klienti in so tudi resorti pokazali interes za sodelovanje, je skupaj z možem ustanovila agencijo Moji Maldivi. »Takrat sem vedela, da je čas.«

Danes za njo stoji več kot pet let izkušenj, sodelovanja z resorti in strankami iz več držav. »Vsaka stranka je zame posebna. Kot da peljem svoj drugi dom v svoj prvi dom.«

Posel, ki je postal poslanstvo
Agencija ni le poslovni projekt, temveč osebna zgodba. »To je moj ‘baby project’,« pravi.

Uspeh je prišel hitro. »Ko sem odprla Facebook stran in dobila tri tisoč sledilcev v dveh dneh, sem vedela, da je to to.«

osebni arhiv Aishe Nuzuha Hrovatin

Danes skupaj z možem vodita agencijo z več kot petletnimi izkušnjami. Delujeta tudi na Hrvaškem in v Srbiji, sodelujeta z agencijami po regiji. Agencija ponuja luksuzna potovanja na resorte s petimi zvezdicami, popolnoma prilagojene aranžmaje, svetovanje iz prve roke in organizacijo celotnega potovanja – od letalskih kart do transferjev in izletov.

»Stranka mi pove, kaj si želi – jaz pa ji najdem popoln otok,« opisuje. Ključna prednost je prav njeno poznavanje domačega okolja. »Obiskala sem več kot 30 resortov. Vem, kam poslati družino, kam par, kam nekoga, ki želi avanturo.« Agencija ne prodaja le počitnic, temveč izkušnjo. »Želim, da ljudje dobijo največ za svoj denar.« Najbolj jo gane odziv ljudi. »Ko rečejo, da je lepše kot na slikah – to je zame največ.«

Sodobni turizem ni brez izzivov. Geopolitične razmere vplivajo na letalske povezave, še posebej prek Bližnjega vzhoda.

»Ko se zapre zračni prostor, se vse podre, saj so ljudje navajeni na to destinacijo potovati prek Bližnjega vzhoda, toda povezave iz Evrope so vedno obstajale in še vedno obstajajo.« Leti odpadejo, cene rastejo, rezervacije se prestavljajo. »Ampak Maldivi so varni. Problem je samo, kako priti tja.« Aisha ostaja prilagodljiva. »Vedno najdemo rešitev.«

Dom med dvema svetovoma

Kaj ji danes pomeni dom? »Moj dom bodo vedno Maldivi. Ampak Slovenija je prav tako moj dom.« Državljanstva ne želi zamenjati, kvečjemu bi imela dvojno, če bi ji Slovenija to dovolila. »Nikoli ne bi zapustila svojih korenin.« A hkrati ve, da je njena prihodnost tukaj. »Slovenija mi daje možnosti, ki jih doma ne bi imela.«

In morda prav v tem tiči bistvo njene zgodbe: ne v izbiri med dvema svetovoma, temveč v tem, da zna živeti v obeh. Med turkiznim oceanom in slovensko meglo. Med preteklostjo in prihodnostjo. Med pogumom in toplino. »Danes sem bolj ponosna Maldivčanka kot kadarkoli prej,« pravi. In prav zato lahko drugim pokaže, kako lep je njen svet.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.