Bolezen, boj za življenje, ljubezen, zakon in razhod, prezgodnje slovo nekdanje žene ter rane, ki jih človek nosi s seboj, četudi jih navzven nihče ne vidi. Danes jih ne skriva. Iz njih je nastala trilogija Hey Mr. President, Harmony in Feniks – njegov obračun s preteklostjo in hkrati oda življenju. In morda je ta pogovor predvsem zgodba o življenju.

O fantu, ki je nekoč potreboval alter ego, da si je upal stopiti na oder, o zvezdniku, pred katerim so kričale množice najstnic, in o moškem, ki danes pravi, da je največji uspeh nekaj veliko preprostejšega: da si lahko ti. In da lahko samo si.

Pri vaši trilogiji se zdi, da ne gre samo za tri pesmi, ampak za zaključek nekega dolgega poglavja v vašem življenju. Se motim?

Glavna zgodba je pravzaprav to, kako me je zaznamoval rak oziroma bolezen in kako se je moje življenje spreminjalo v vseh teh letih. Leta 2013 sem se boril z rakom, imel sem kemoterapijo, poskusil sem milijon drugih stvari, tudi alternativnih pristopov, predvsem pa sem takrat spremenil način razmišljanja.

Ko sem 6. januarja 2014, na svete tri kralje, izvedel, da sem premagal raka, sem začel na novo živeti. Kot da bi se ponovno rodil. Imel sem ogromno energije, zelo so se mi spremenile vrednote. Saj ne, da sem bil prej slab človek, ampak prej sem veliko bolj živel na avtopilotu. Takrat pa sem zares začutil, da živim.

Tisto leto sem spoznal tudi nekdanjo ženo. Zaročila sva se, poročila in bila štiri leta skupaj. Ko sva bila na vrhuncu najine zveze, ko sva bila zaljubljena, sem napisal pesem Harmony. Želel sem jo izdati, vendar sem zelo zavlačeval. Eno leto sem posnel en del videospota, naslednje leto drugega. Leta 2019 sem končal še drugi del, potem pa sva se, ravno ko sem želel pesem izdati, skregala in šla narazen.

Omenili ste že, da je bilo obdobje kovida za vajin odnos prelomno. Mislite, da bi se vajina zgodba razpletla drugače, če pandemije ne bi bilo?

Ne vem. Verjetno, možno. Zaradi kovida je bila dinamika zveze popolnoma drugačna. Človek drugače funkcionira. Potem sva bila štiri leta narazen, nakar me je poklicala in povedala, da je zbolela za rakom. Čeprav sva bila pred tem res sprta, so takšne stvari tako močne … Vsaj jaz sem tak, da me to omehča. Postala sva prijatelja. Velikokrat sva se slišala po telefonu in dajal sem ji nasvete, kolikor sem lahko. Imela sva sicer različni obliki raka. Jaz sem imel maligni limfom, ona raka na dojki.

Kar dobro se je držala, potem pa me je kakšna dva meseca pred smrtjo poklicala in rekla, da čuti, da bo odšla. Jaz pa sem ji govoril: »Pa saj ne boš, saj si tako pozitivna, tako močna.« Res je bila zelo močna oseba.

Potem je prišel klic nekdanje tašče, da je umrla. En dan pred božičem 2024. Bil sem tudi na njenem pogrebu. Imela je posip v morje in obred je bil res lep. Pepel posujejo na določenem mestu, v morje vržejo venček, ladja trikrat zaokroži … Ko se oddaljuješ in gledaš tisti venček, se zaveš, kako krhko je življenje. Takrat sem se tega res močno zavedel. Eni ostanejo, drugi gredo.

Primož Lavre

Z rakom sem bil povezan že prej, saj so zaradi njega umrli vsi štirje moji stari starši. Po obeh straneh sem najstarejši vnuk in zbolel sem jaz, nihče drug. Mogoče sem to podedoval. Iz vsega tega pa je prišlo obdobje, inspiracija, ko sem začutil, da moram to zgodbo dati svetu.

Kako pa je bilo zdaj, ko ste trilogijo zaključevali in ste vse to ponovno podoživljali? Se je bilo težko vračati v te spomine?

Ko sem začel vse to pisati oziroma obnavljati, sem začel razmišljati o tem kot o nekakšni odi življenju. Lepo je živeti. Začel sem razmišljati, koliko so nekatere majhne stvari pomembnejše od vsega drugega. Ukvarjamo se z nekimi prepiri, s sistemom, ki nam nekaj narekuje, in z vsemi mogočimi distrakcijami. Hlastamo za nepomembnimi stvarmi, medtem ko gremo mimo tistih, ki so v resnici pomembne. Ves čas se nam nekam mudi. Ta projekt me je še bolj spomnil na to, koliko vrednosti je v majhnih stvareh.

Katere pa so te male stvari, v katerih danes znate bolj uživati kot nekoč?

Na primer: pred kakšnimi 14 dnevi sem si zaželel plavanja. Saj sem bil že na morju, ampak nekaj mi je manjkalo. Šel sem v Terme Ptuj in tam je bilo milijon avtomobilov. Jaz pa sem si mislil: »Rad bi samo plaval. Nočem gneče, nočem hrupa.« Skoraj sem šel domov, potem pa sem se spomnil, da smo lani s prijatelji hodili na Green Lake na Ptuju.

Rekel sem si, da grem pogledat. Sam. Še nikoli prej nisem šel tja sam. Našel sem svoj prostor, šel plavat, poslušal šumenje vetra med drevesi, petje ptic … Metal sem se v vodo kot otrok. Bilo je zelo terapevtsko. Samo plavanje in meditacija. Popolnoma odklopiš vse. Ravno to mi je manjkalo.

Že to, da gre človek nekam sam, je za marsikoga težko. Veliko ljudi se mora naučiti biti samih s seboj. Je bilo pri vas vedno tako?

Najbolj nas je strah nekih demonov, ki so v nas. Vse te distrakcije pa poskrbijo, da se nam z njimi ni treba srečati. Ravno srečati se s temi demoni, se z njimi soočiti in iti v globino je lahko zelo terapevtsko. To bi priporočil vsakomur. Na začetku je mogoče kriza, si izgubljen, ne veš, kaj bi sam s seboj, ampak na ta način sebe najbolj spoznaš.

Tudi travme iz preteklosti pogosto potlačimo z druženjem, ljudmi, hrano, telefoni, televizijo. Ves čas se z nečim zamotimo. S travmo pa se moraš soočiti. Greš skozi njo, se zjokaš, zdereš, če je treba. Tako jo lahko procesiraš. Morda se je nikoli popolnoma ne znebiš, ampak veliko gre iz tebe, ko se z njo soočiš.

Ste zaradi težkih preizkušenj, bolezni in vsega, kar ste doživeli pozneje, kdaj poiskali tudi strokovno pomoč?

Mislim, da je to nekaj, kar bi potrebovalo 99 odstotkov ljudi, če mene vprašate. Ravno zaradi sistema in tempa življenja. Nekateri znajo stvari samo bolje potlačiti. Vsi smo krvavi pod kožo in vsi imamo neke demone v sebi.

Rad bi ljudem sporočil, naj jih ne bo sram poiskati pomoči. Včasih se začnejo stvari odvijati v pozitivno smer ravno takrat, ko poiščemo pomoč.

Ko ste se sami zdravili, ste naleteli na kakšen sistem podpore za bolnike z rakom? Se imajo ljudje v Sloveniji kam obrniti?

Obstajajo telefonske številke in mislim, da tudi anonimne možnosti, kamor lahko pokličeš in se pogovoriš. Vsekakor apeliram na ljudi, naj čim prej poiščejo nekaj takšnega. Nobena pomoč ni sramotna.

Sam pa s prijatelji razmišljam tudi o fundaciji. Imam občutek, kot da je poleg glasbe moje poslanstvo tudi pomagati ljudem, ki se znajdejo v podobnih situacijah.

Primož Lavre

Meni je zelo pomagalo pozitivno razmišljanje. Ko sem zbolel, sem se ukvarjal z zakonom privlačnosti, prebral sem knjigo Skrivnost in vsak dan delal afirmacije. V zadnjih ciklusih kemoterapije sem bil že zelo slaboten. Ko sem šel mimo ogledala in se pogledal, sem si rekel: »Jaz sem najbolj zdrava oseba na svetu.« To sem si ponavljal. V mislih sem imel tudi prizor, kako z mamo odhajava iz bolnišnice in oba skačeva od veselja. In čez nekaj mesecev se je to dejansko zgodilo.

V videospotu za Hey Mr. President ste odigrali tudi prizore iz bolnišnice. Vam je bilo težko stopiti nazaj v tisto okolje in podoživeti to obdobje?

Ne, ni mi bilo težko. Ves čas sem imel v glavi, da bo to nekdo gledal in da bi lahko s tem koga navdihnil. Zanimivo je tudi, da smo te prizore posneli v istih sobah in na istih hodnikih, kjer sem se zdravil. Ko sem jih poklical, so se takoj odzvali. Res sem hvaležen vsemu osebju, ki mi je omogočilo, da smo lahko tam snemali.

Trenutek, ko ste izvedeli za diagnozo, ste že večkrat zelo slikovito opisali. K zdravniku ste se odpravili s kolesom, deževalo je, na poti nazaj pa dežja skoraj niste več zaznavali. Zakaj je ta spomin še vedno tako živ?

To je eden najintenzivnejših dogodkov, kar se jih spomnim v življenju. Zato ga vedno tako opisujem. Ko pridem do te zgodbe in začnem razmišljati o njej, je, kot da sem ponovno tam. Tako močne emocije so bile takrat. Skoraj jih ne znam opisati.

Kaj bi danes rekli tistemu Štefu na kolesu, če bi ga lahko srečali?

»Don't give up!« Ne obupaj. Daj se na pozitivo, tako kot sem sam po treh dneh tudi naredil.

Mogoče pa je nekaj na tem, da je neki jaz iz prihodnosti tistemu Štefu takrat to res rekel. Lahko, da se je to zgodilo. Jaz verjamem v te stvari.

Ste bili tako pozitivno naravnani že pred boleznijo?

Ne. Seveda so bili trenutki v življenju, ko sem se počutil srečnega, ampak tako zelo usmerjen v pozitivno prej nisem bil. Med boleznijo pa sem motiviral ljudi okoli sebe, tudi v bolnišnici. Pa mamo, ki je bila seveda v solzah.

Poslušal sem ogromno oddaj na to temo, na YouTubu sem iskal vse mogoče, kar bi mi lahko pomagalo. Nisem želel brskati po spletu o bolezni. Obrnil sem se tudi na alternativo. Konopljina smola takrat v Sloveniji sploh še ni bila tako poznana. Dolgo sem raziskoval, da sem lahko prišel do nje. Res sem bil vztrajen.

Takrat se je mama tudi preselila k vam v Ljubljano. Sta se v tistem obdobju na neki način na novo spoznala?

Na neki način, ja. V naši družini se nikoli nismo objemali. Tako smo bili vzgojeni.

Z mamo pa sva bila takrat ure in ure skupaj. In v nekem trenutku sem ji rekel: »Mami, dajva se naučiti objemati.« Na začetku ji je bilo precej nerodno, meni niti ne. Čez pet dni pa me je že sama začela objemati.

Še danes se vedno objameva, ko se vidiva. Če potegnem črto: če je bila to cena za to, da sva se z mamo tako zbližala, sem srečen. Iz bolezni se je rodilo tudi veliko dobrih stvari.

Paradoksalno lahko torej bolezen človeku veliko da. Kaj pa vam je vzela? Takrat ste tudi precej zmanjšali svoj krog ljudi. Zakaj?

Nisem hotel, da bi se komu smilil. Zato sem se izogibal ljudem, ki so pretirano pomilovalni in pokroviteljski. Okoli sebe sem imel zelo majhen krog ljudi. Vse je bilo usmerjeno v pozitivno.

Ni bilo niti enega trenutka, ko bi se zlomili?

Ne. Res ne. Tudi ko je bila bolečina. Stranskih učinkov kemoterapije je milijon. Imel sem migrenske glavobole, bolela me je hrbtenica, odstranili so mi žolčnik in tako naprej. Ampak niti v enem trenutku me ni sesulo. V glavi sem imel samo: »Samo 'teraj' dalje!«

Omenili ste tudi alternativne pristope. Ste ob tem ves čas zaupali uradni medicini in zdravstvu?

Jaz sem bil najbolj prepričan vase.

V trilogiji ste spletli tudi nekaj zanimivih sodelovanj. V videospotu za Feniks, v katerem se borite s silhueto, ki predstavlja bolezen, nastopa raper, profesionalni borec in trener Denis Porčič - Chorchyp. Kako je prišlo do tega sodelovanja?

Pred nekaj manj kot letom dni sem svoji menedžerki čisto slučajno pokazal pesem Feniks. Zelo ji je bila všeč in rekla je: »To mora iti ven.« Ko sem ji povedal še zgodbo, da gre za boj z rakom in da želim z njo motivirati ljudi, je bila še bolj navdušena. Začela je klicati ljudi in podjetja, ti so hitro in z veseljem pristopili k projektu kot sponzorji.

Primož Lavre

Potem smo začeli razmišljati, kje bi snemali. Jaz sem imel že v mislih, da bi se v spotu boksal proti silhueti, ki bi predstavljala bolezen, potrebovali pa smo ring. Menedžerka je povedala, da ima Chorchyp na Jesenicah ring in dvorano. Chorchyp je bil takoj za, z veseljem je nastopil tudi v videospotu, kjer igra mojega trenerja.

Res je veliko ljudi, ki so želeli in še želijo pomagati pri takšnem družbeno angažiranem projektu.

Javnim osebnostim pogosto zastavim vprašanje, ali se jim zdi, da prepoznavnost s seboj prinaša tudi določeno odgovornost – da opozoriš na pomembne družbene teme in pustiš neki pečat. Vi to na neki način že počnete.

Ko sem prebolel raka, me je veliko ljudi klicalo. Dal sem jim kakšen nasvet, tudi glede konopljine smole. Včasih sem komu samo poslal kakšen spletni naslov in ljudje so bili za najmanjšo stvar res hvaležni. Lepo mi je bilo, da sem jim lahko dal neko upanje.

Zdaj razmišljate tudi o ustanovitvi fundacije. Kakšna je vaša želja?

O fundaciji razmišljam ravno zato, ker se mi zdi, da če sem že neko ime in ljudje poznajo mojo zgodbo, se mogoče celo počutim dolžnega nekaj narediti. Fundacija bi bila namenjena vsem. Ne samo ljudem, ki zbolijo za rakom, ampak vsem, ki so v stiski in morda potrebujejo samo pomoč, da naredijo neki preklop.

Velikokrat se v življenju znajdemo sami. Tudi sam sem bil velikokrat tam in takrat bi mi zelo veliko pomenilo, če bi obstajal nekdo, ki bi mi lahko pomagal. Predvsem psihološko. Da ti da upanje. Ko človek človeku da upanje, je to največ. Nasmeh, občutek, da v stiski nisi sam. Da obstajajo možnosti, da lahko prideš iz brezna. V tem primeru govoriva o bolezni, ampak lahko gre tudi za kaj drugega. Da veš, da ni konec sveta, in imaš občutek pripadnosti.

Takšno razumevanje stiske verjetno ne izhaja samo iz bolezni. Tudi vaša mladost in otroštvo nista bila najlažja. Ste morali hitro odrasti?

Reciva tako: v Božička sem moral hitro nehati verjeti.

Je bila morda prav glasba že takrat vaš prostor za pobeg? Kdaj ste prvič začutili, da vam pomeni nekaj več?

Glasba je bila pomemben del mojega otroštva, že pri štirih letih, poleg nogometne žoge. Potem sem počasi začel ustvarjati. Pri desetih letih sem napisal prvi tekst. Naslov je bil Pica. Imel je samo dve vrstici, ampak tako se je začelo. (smeh) Pisanje in ustvarjanje sta bili zame eni največjih terapij. Šel sem v svoj svet in pozabil na vse. Kot otrok sem tudi zelo lepo risal. Ustvaril sem si svoj pravljični svet in odmislil vse drugo.

Kakšno glasbo ste takrat poslušali? Kdo vas je navdihoval pri teh pobegih v svoj svet?

Ko sem bil star sedem ali osem let, so moji vrstniki poslušali Račke, jaz pa sem že poslušal tujo glasbo. Duran Duran, Limahla, bil sem velik oboževalec skupine Modern Talking in sem še danes. Sploh ne vem, kako sem prišel do te glasbe, ker takrat ni bilo ne MTV-ja ne YouTuba. Mislim, da so mi jo predstavili starejši kolegi iz ulice in nekako so do mene prišle plošče.

Prva plošča, ki smo jo kupili, ko smo imeli še gramofon, je bila Thriller Michaela Jacksona. Zelo hitro sem se začel zanimati za glasbo. Oče je poslušal Miša Kovača, mama Don Juane in Čudežna polja, jaz pa sem to kar malo preskočil.

Danes je precej drugače, saj starši in otroci velikokrat poslušajo isto glasbo. To verjetno opažate tudi na koncertih Game Over?

To se mi zdi fascinantno. Starši pripeljejo svoje otroke, ti pa znajo vse naše pesmi na pamet. Prav lepo je videti več generacij, ki poslušajo tvoje komade. To mi je hrana za dušo.

Kakšen je občutek, ko ugotovite, da ste ustvarili večgeneracijske uspešnice, ki so postale nekakšni evergreeni?

Ko smo na odru in ljudje pojejo z nami, je to zame dosežek življenja. Mislim, da je moje poslanstvo ljudi razveseljevati z glasbo in jim dati neke emocije. Ko mi publika vrne ta odziv, je to vredno veliko več kot kakršenkoli denar.

Primož Lavre

Ste že kot otrok iskali ta odziv in doma nastopali in peli?

Sem, ampak veliko glasbenikov začne s šolskimi nastopi in podobnim, jaz pa tega nisem imel. Bil sem namreč zelo sramežljiv. Pri 16 letih sem že delal svoje komade. Dobil sem sintetizator, ustvarjal glasbo, ampak nisem vedel, kaj naj z njo naredim. Vsi so govorili, da je dobro, jaz pa sem bil preveč sramežljiv, da bi stopil naprej. Pozneje sem se v vojski priključil bendu. Ko so vprašali, kdo bi bil v bendu, je neka nevidna sila dvignila mojo roko. Še danes ne vem, ali sem bil to jaz. (smeh) To je bil sicer narodnozabavni bend, jaz pa sem imel svoje komade, rap in house. Oni so igrali narodnozabavno, jaz pa sem imel svojo točko. Takrat sem videl, da je to moja pot. Da znam to delati.

Nekoč smo nastopali na terenu pred približno 300 vojaki v spalnih vrečah. Bend je igral narodnozabavno, oni pa so praktično spali. Ko sem jaz nastopil, pri prvih dveh komadih ni bilo nobenega odziva. Pri tretjem je eden od vojakov vrgel kapo v zrak, za njim še kakšnih 50 in začeli so plesati. Ustvaril sem neko vzdušje in takrat sem si rekel: »To bi moral jaz početi.«

Se pravi, da so bili vaša prva prava publika vojaki?

Marsikaj se je dogajalo. Na primer, zgodilo se je, da smo štirje zmagali na orientacijskem teku, podrli rekord vojašnice in za nagrado dobili izhod do polnoči. Šli smo v neki nočni klub na Ptuju, kjer je v kotu igral bend. Spil sem pivo in šel kitarista vprašat, ali lahko med njihovim odmorom kaj zaigram. Dovolil mi je, vzel sem kitaro in zaigral.

Prvi aplavz zunaj vojske sem dobil od prodajalk ljubezni in potem še od njihovih strank oziroma gostov. Za mano pa se je na televiziji vrtel porno film. (smeh) Najbolj zanimivo je bilo, da me je vodja benda že naslednji teden povabil, naj grem z njimi igrat. Nisem mogel, ker sem bil še v vojski, ampak ob vseh teh dogodkih sem si rekel: »Jaz moram to početi.«

So tako pristni glasbeni začetki v času družbenih omrežij sploh še mogoči?

Ne, danes so povsem drugi časi. Veliko hitreje dosežeš ljudi. Takrat si moral praktično od vrat do vrat.

Po vojski sva s kolegom hodila po studiih in producentom nosila moje kasete. V tretjem ali četrtem studiu, ki je bil takrat eden najboljših studiev v Novem mestu, RSL, je producent vprašal: »Kdo pa to rapa?« Rekel sem, da jaz. On pa: »Mi bomo naredili projekt.«

Čez dva ali tri tedne sem bil že v oddaji Poglej in zadeni. Brez kaljenja na šolskih nastopih in podobnega sem prišel naravnost na televizijo. Ne vem, ali so bile to bližnjice ali sem imel več sreče kot pameti, ampak tisti producent je prepoznal moj talent.

In potem pride leto 2001. Na vajah Zvone Tomac, producent nove fantovske skupine, reče: »Game over, fantje, gremo spat, jutri bomo nadaljevali.« Tako se rodi ime prvega slovenskega boy banda. Kako pa ste se pravzaprav našli vi, Mark Popović in Denis Vučak?

Na oddajah Poglej in zadeni, na katerih sem nastopal, je bil tudi Mark, ki je plesal pri Kazini. Začela sva razmišljati o bendu. Eno ali dve leti sva se samo pogovarjala in dogovarjala, potem pa je Mark povedal, da pozna nekoga, ki poje – Denisa. Dobili smo se in takoj je bila kemija.

Malo smo skupaj zapeli, zaplesali in začeli sanjati. Potem se je vse odvijalo zelo hitro. Ker sem že prej za založbo Menart delal s projektom iz Poglej in zadeni, sem rekel: »Pa pojdimo poskusit na Menart.« Naredil sem Ubila si del mene, ob kitari smo jo zapeli v studiu in posnetek poslali na Menart. Čez dva dni so me poklicali: »Fantje, delali bomo!«

Primož Lavre

In potem se je začela prava evforija. Bili ste tako priljubljeni, da ste potrebovali celo varnostnike, kar za slovenske glasbenike takrat ni bilo običajno. Kako je tako mlad fant doživljal nenadno zvezdništvo in navale oboževalk? Kaj se je zgodilo zvečer, ko ste ostali sami?

Kot da bi obstajala dva svetova. Pravzaprav dva človeka. In dejansko sta bila. Ker sem bil zelo sramežljiv, sem si moral ustvariti alter ego, ime in imidž. Nekoga, ki je bolj samozavesten, bolj odrezav, bolj dinamičen. To je bil Steffanio. Štefan oziroma Štef pa je bil tisti sramežljivi fant. Ta je šel zvečer spat, ko je odvrgel vse maske in vse, kar je prinesel oder. Moral sem si nadeti masko nekoga, ki si upa.

Po vseh teh letih – s kom se zdaj pogovarjam? S Steffaniem ali Štefom?

Z obema.

Slava je prišla zelo hitro. Kako pa ste doživeli trenutek, ko je evforija začela minevati? Je bil padec po takšnem uspehu boleč?

Najbolj me je bolelo, ko smo šli leta 2005 narazen. Denis se je odločil za solo pot. Jaz sem naredil še en album, potem pa je bilo kar naenkrat vsega konec. Potekle so pogodbe z menedžerji, producenti in založbo. Začel sem lobirati pri drugih založbah, res sem se trudil, potem pa je vse padlo v vodo.

Bilo je kar hudo, ko je šlo vse k vragu. Prišla je prava depresija. Do takrat je bilo to moje življenjsko delo in kar naenkrat sem bil izgubljen. Istočasno sem se razšel še s punco, v katero sem bil zelo zaljubljen. Želela sva se poročiti, imeti otroke … Depresija. Prava. Leta sem se pobiral.

Kako ste se potem ponovno našli?

Kako veste, da sem se? (smeh) V bistvu je podobno kot pri raku. Pravimo, da te takšna preizkušnja utrdi. Ko jo preboliš in začneš gledati stvari z drugega zornega kota, vidiš širšo sliko. Vidiš, da je to samo del življenja. Takšne stvari se zgodijo vsakomur. Vzponi in padci. Nobena stvar ne more biti na vrhu vse življenje. Vedno pridejo izzivi. Zdaj jim rečem izzivi, ne več problemi. Lahko greš skozi življenje in ves čas jamraš. Jaz pa ne jamram.

Rečem si: »Pismo, mogoče se je to moralo zgoditi. Mogoče mi je vesolje dalo test, da opravim še to nalogo ali spoznam nekaj novega.« Ne moreš iti iz svoje kože in ne moreš biti nekdo drug. Sprejeti moraš sebe in stvari, ki jih daš v življenju skozi. Bolj ko sprejemaš sebe, bolj postajaš sam sebi najboljši prijatelj.

Game Over je danes New Game Over. Kako je po toliko letih ponovno ustvarjati z Markom in Denisom? Ste se zelo spremenili?

Vsak ima svoje življenje in zelo različne poglede na svet. Včasih smo imeli precej več skupnih. Nekoč je bilo lažje narediti nekaj, kar je bilo vsem všeč. Danes je težje. Zna biti kar velik izziv narediti nekaj, kar je všeč vsem trem.

Prihodnje leto boste praznovali 25 let. Kako boste obeležili obletnico?

Nekaj pripravljamo, ampak še ne razkrivamo. (smeh)

Na vaši spletni strani zelo preprosto piše »pevec in pisec iz Ptuja«. Koliko vam danes pomeni okolje, iz katerega prihajate?

Do drugega leta sem bil na Ptuju, potem pa so me starši vzeli s seboj v Škofjo Loko in tam sem živel 25 let. Če povem po pravici, ko pridem v Loko, nekateri ljudje sploh ne vedo, da sem odšel. Zanje sem Ločan. Tako sta mi Ptuj in Škofja Loka obe domači mesti. Sam pa se počutim kot nekakšen nomad. Z nekdanjo ženo sva živela tudi v Ljubljani, pa sem se je, če povem po pravici, naveličal. Zaradi odtujenosti med ljudmi in zato, ker ni občutka skupnosti.

Postaja z leti zavedanje o tem, od kod človek prihaja in kje ima korenine, pomembnejše?

Meni de zdi dom tam, kjer je tvoja družina. Družina pa ni nujno samo krvna družina, ampak tudi tista, ki si jo izbereš. Ljudje, ki te imajo radi in ob katerih se počutiš človek. Tudi če bi šel živet na Bali in bi imel tam prave ljudi okoli sebe, bi bil to zame dom.

Za vami so velika ljubezen, zakon, ločitev in nato boleče slovo. Se je po vsem tem človek še sposoben zaljubiti brez strahu?

S tem se soočam že nekaj časa. Spremenil sem se v tem smislu, da ne iščem več pozornosti in potrditve. Ko smo mladi, hočemo biti pomembni, punce, to, ono … Sploh ne razmišljaš. Pomembno je, da ti je všeč in da se ti dogaja.

Primož Lavre

Danes imam popolnoma druge prioritete. Globina, srčnost in iskrenost mi pomenijo veliko več. Ne izključujem možnosti, da se bom še zaljubil, vendar se mi zdi, da je to veliko težje ravno zato, ker tega ne iščem.

Pred leti ste v nekem intervjuju dejali, da je v vašem poslu težko najti žensko, ki bi razumela ves ta cirkus …

… in mi hkrati zaupala. Pa tudi jaz moram zaupati, da ni z menoj zato, ker sem znano ime. Rad bi nekaj res iskrenega. Da se dopolnjujeva. Da je tudi ona spiritualna, umirjena in samostojna.

Že vrsto let je zelo prepoznaven tudi vaš imidž. Verjetno Steffania nikoli ne bomo videli v povsem običajnih kavbojkah in srajci. Zakaj vam je ta podoba tako pomembna?

To sega daleč nazaj, v čas, ko sem bil star deset let in sem začel pisati tekste. Takrat sem videl film Breakin' in se zaljubil ne samo v stil, ampak v celotno hiphop kulturo – glasbo, modo, ples, grafite. Od takrat naprej sem začel graditi ta imidž. To je del mene in me spremlja. Sploh si ne predstavljam, da bi hodil po svetu v nekih suknjičih. (smeh) Seveda se za kakšno poroko malo bolj uredim, ampak še takrat moram imeti na sebi nekaj svojega.

Je ta imidž morda tudi način, kako ohranjate stik s tistim Štefom iz najstniških let, ki je bežal v svoj svet?

Točno to. To je del mene. Tudi tega otroka imam še vedno v sebi. Jaz pravim, da ko izgubiš otroka v sebi, si mrtev. Moramo ohraniti nekaj tega. Gledam nekatere kolege svojih let in se mi zdijo kar malo preveč resni za ta svet.

Kaj pa po vsem, kar ste preživeli, za vas danes pomeni največji uspeh? Polne dvorane, ljudje, ki pojejo vaše pesmi, dober zdravniški izvid ali nekaj povsem tretjega?

Dejansko to, da si lahko ti sam. In da lahko samo si.

Vas je danes česa še strah?

Trilogija Feniks, Hey Mr. President in Harmony je na neki način zaključek, hkrati pa napoveduje novo pot. Kaj sledi?

To je čisto odvisno od tega, kako se bodo stvari zapeljale. To sem moral dati ven. Zdaj sem to naredil. Kako se bodo stvari odvijale naprej, pa bomo videli.

Nekoč ste sanjali o glasbeni karieri. Potem ste si želeli predvsem ozdraveti. O čem sanjate danes, ko vam ni treba več sanjati zgolj o tem, da boste preživeli?

Da bi napisal še nekaj hitov. Pa če bo to zdaj, čez deset ali čez dvajset let. Samo da bo. Da bi se kakšna moja pesem zavrtela tudi takrat, ko mene več ne bo. In da bi ljudje tudi takrat ob mojih pesmih doživljali neke emocije in se imeli lepo.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter