Predelavo Linhartove komedije in njeno adaptacijo (predlog Borisa Devetaka in Žana Papiča) tako z zornega kota vsebine kot tudi jezikovnega deluje dobro. Sama ustvarjalci z režiserjem Vitom Tauferjem na čelu so odlično predelali in postavili dogajanje te komedije v svet povojnega Trsta, obmejnega območja in ga začinili z narečjem. Predstava se skupaj z domišljenimi songi (Ilja Ota) in tekočim tempom strne v kompaktno komedijo, v kateri igralci po režiserjevem navodilu lepo oblikujejo svoje like in jih začinijo z značilnimi gestami, karakterjem in govorico. Ta govorica ter jezikovna barvitost je odlično delovala. Poleg slovenskega zamejskega narečja se nasmejimo domislicam še v italijanskem jeziku, angleškem, pa tudi nemškem. Ta različica tako poveže več komponent: geografskih, zgodovinskih injezikovnih.

Morda je ravno to širše tržaško območje, ki je še bilo razdeljeno v dve coni, zatem zaton Svobodnega tržaškega ozemlja, pravi prostor za tovrstno adaptacijo ter opomin svetu na zgodbe njenih prebivalcev, malih ljudi, ki so polni volje do življenja. Taufer je tako genialno postavil in izluščil bistvo Linhartove komedije: preprosto, jasno in zabaven. Dodelano dramaturško besedilo je postavil v razgibano obmorsko oštarijo z mizansceno, ki izkoristi ves odrski prostor. Songe je lepo izpostavil in dal igralcem ustrezno svobodo, pozornost in jih kljub različno besedilno uteženim postavil v enakovredno pomemben položaj.

Na odru so ves čas prisotni mladi glasbeniki (Marko Jugovic, Jan Kalc, Patrik Pregarc), ki igrajo od samega začetka prihajanja gledalcev v dvorano, kar odlično učinkuje. Kasneje se temu bendu (priključi sam avtor songov Ilja Ota na klaviaturah, sicer prepričljiv v vlogi Monkofa, Tulpenhaimovega prijatelja – v tej priredbi slednji poimenovan Casabella. Tržaški Slovenec Ota je kot Monkof zabaven, preprost in pomenljiv zaveznik Casabelle. Ota, ki sicer velikokrat posodi glas risanim junakom v slovenskih sinhronizacijah, se je skupaj z Barbaro Grobajc temeljito lotil značajskega glasbenega opisovanja posameznih likov in jih skupaj s songi zlil v zanimivo kombinacijo, ki je lepo popestrila predstavo.

Luca Quaia

Scenografka Urša Vidic si je obmorsko oštarijo zamislila preprosto, z nedvoumno scensko rešitvijo, ki dobro učinkuje: taverna z nekaj mizami iz obdobja po drugi svetovni vojni, preprosti rdeče karirasti prti, del lesene krčme s polkni, ustrezno izrabljenimi napisi ter oznakami in primerni pisavi na sami krčmi, kot tudi preprosta razsvetljava taverne z verigo lučk na žici. Izjemni so kostumi Alana Hranitelja, ki pri svojih zamisli uporablja žlahtne barve, ki dobijo pod izvrstno oblikovano lučjo (Jaka Varmuž) poseben odsev in tudi pomen. Tako je Casabella (Tulpenheim) v lepih belih barvah ali pa kostum Frau Sternfeld v bogati žametni zeleni barvi z izjemno lepo kreacijo. Spet drugi v barvah ter krojih, primerno stanu in preprostosti karakterja. 

Posebna pohvala velja vsem igralcem, celotni igralski ekipi brez izjeme. Lepo so se povezali in ponudili gledalcem žlahtnost komedije. Tako je Franko Korošec župan, dober in skrben oče hčerke, ki v svoji robatosti in ljubezni do nje postavlja stvari (nevarno) v red. Kot stereotipni »latin lover«, italijanski Casabella prepriča vsestranski igralec Francesco Borchi, ki se lepo uveljavlja v našem gledališkem prostoru. Pokaže širino svoje igralske tehnike in emocij. Izjemen smisel za komedijo pa pokaže še  Primož Forte kot zapiti odvetnik Bičerin. S svojim gibom, interpretacijo in pojavnostjo nas vseskozi nasmeje in da dodatno mero humorja sami predstavi. Zabavna je tudi ostra in odločna Nikla Petruška Panizon kot Frau Sternfeld: nemška turistka, ki prepreči pogrom mlade žene in jo obvaruje pred Casabello. Petruška Panizon deluje samozavestno in nas zabava s svojo nemščino in angleščino.

Micko reši ribič Anže, ki ga izjemno prepričljivo, tudi lepo se je naučil primorskega dialekta, z izjemnim posluhom in karizmo Matej Zemljič, ki ga poznamo po glavni vlogi v priljubljeni seriji na komercialni televiziji Skrito v raju. Zemljič tokrat pokaže povsem drug obraz, iz prijaznega Marka Steinerja se prelevi v jezavega, robatega, ruralnega, tudi agresivnega preprostega ribiča, ki ima zdravo, bistro pamet in dobro srce. Njegova nevesta Micka je Tina Gunzek kot jezavo, histerično in trmoglavo dekle.

Če si zaželite prijetne sprostitve ter smeha po (celodnevnem) obisku Trsta, zagotovo velja stopiti zvečer v Slovensko stalno gledališče in se nasmejati ob najnovejši Tauferjevi uspešnici. Zapišemo lahko še le, da ogled predstave priporočamo.