Marko, ki je svojo glasbeno pot začel v Idriji, je skozi leta razvil edinstven pristop, ki ga je popeljal od klasičnih del do improvizacij in sodelovanj z vrhunskimi umetniki. V intervjuju se je dotaknil svojega glasbenega razvoja, vpliva učiteljev, izkušenj iz tujine ter pomena povezovanja z različnimi umetniškimi disciplinami. Marko Hatlak je resnično umetnik, ki s svojo strastjo in predanostjo prinaša novo dimenzijo harmoniki in glasbi nasploh.

Poznamo vas kot harmonikarja z dolgo glasbeno kilometrino. A če se vrnemo na začetek vaše glasbene poti, kaj je bilo odločilno, da ste se tako usodno zaljubili v harmoniko?

Za začetke je vsekakor zaslužna moja mama, ki me je navdušila za harmoniko, vendar me nikoli ni potegnilo v narodno-zabavno glasbo. Morda tudi zato, ker v Idriji, od koder izhajam, ni takšnega narodno-zabavnega ozadja. V bistvu je to super, saj sem na ta način lahko doživel harmoniko na drugačen način. Že v otroštvu sem bil povezan z odličnimi idrijskimi glasbeniki, ki so mi širili obzorja. 

Ko sem pokazal talent, se je porodila ideja, da bi se vpisal na srednjo glasbeno šolo v Ljubljani. Tam je bil čisto drugi nivo. Pravzaprav je najtežji preskok v glasbi iz osnovne na srednjo šolo. Na tej šoli nihče ni niti pomislil, da bi šel po srednji šoli študirat kaj drugega. V srednji šoli je bilo kar težko, ko smo začeli vaditi po več ur na dan. Tega nisem bil vajen in sem se na začetku temu celo upiral. 

A kmalu spoznaš, da ni druge možnosti, kot da sediš in vadiš, saj je izvajanje glasbe na odru izredno zahtevno. Doma se lahko ustaviš in premisliš, a ko to postaviš na oder, od tebe zahteva veliko posvečenosti in koncentracije. Kljub temu je to čudovit občutek, zato sem si želel doživeti vedno več tega. Celotno moje življenje je prežeto s harmoniko.

Kako pomembni so učitelji na tej poti? Kateri so bili za vas najpomembnejši v zgodnjih letih in kakšen vpliv so imeli na vašo glasbeno pot?

Po mojem mnenju so učitelji izjemno pomembni. Če ni učitelja, ki te priporoči ali podpre, otrok tega nikoli ne more doseči sam. To je kot gradnja velike hiše; če jo želiš zgraditi, moraš najprej postaviti dobre temelje. Učitelji ti dajo maniro, samozavest in te podprejo, ko si na tleh. Lahko se zgodi, da imaš slab nastop, kar te lahko povsem potre, da bi najraje nehal. Pomembno je, da imaš takrat nekoga, ki ti je v oporo in ti pove, da je bil to le en trenutek in da bo drugič drugače in te spodbudi, da greš naprej.

Omenil sem srednjo glasbeno šolo, kjer sta bila moja učitelja Ernö Sebastian in Mateja Prem Kolar. Dajala sta mi res težke skladbe, kar me je kar šokiralo. V tretjem letniku sem bil tako že zelo prepričan, da mi je harmonikarska glasba všeč. Od nekdaj me je zanimala glasba kot taka, ne le harmonika. Iskal sem lepoto v različnih stilih glasbe. 

V mladosti sem bil prežet z rokersko glasbo, za kar harmonika ni bila najbolj idealen inštrument. A v njej sem prek Bacha in Piazzole našel izjemno lepoto. To sta dva različna avtorja, a oba sta tako globoka. Bach išče notranji mir in ponotranjenje, ne mislim izključno na krščansko vero, ampak na iskanje glasbe kot nečesa višjega. To je res Bach. Njegova tehnika je zglajena z duhom, kar me je vedno fasciniralo in navduševalo. 

Piazzola pa je improvizator, dekadenten, izredno strasten in melanholičen hkrati. Igraš tisto, kar slišiš. V klasični glasbi se običajno berejo note, ki jih potem perfekcioniziramo in izvedemo. Pri tem pa interpret ne razmišlja vedno o harmonskih funkcijah, akordnih napetostih in tonalitetah. Ko improviziraš, pa moraš natančno vedeti, kateri akord je spodaj, katero melodijo boš zaigral in kako jo boš izvedel. Veliko je samoodločitve, kar se mi zdi izjemno pomembno. 

Pomembno je, da poslušamo, kaj igramo in se zavedamo, da lahko podobno naredimo pri katerikoli pesmi in jo izvedemo na različne načine. Piazzola je združil klasično glasbo, jazz, tango in sodobno glasbo. Zdi se mi, da je bil izjemen umetnik.

Omenili ste Bacha. Vemo, da vas je študijska pot peljala tudi v Weimar. Ste tam morda še bolj podoživeli vse razsežnosti Bachove glasbe in ga drugače začutili? 

Zagotovo. Že prej sem vzljubil Bacha, a Weimar je bil v tem smislu odločilen. To je tako lepo mesto. Po dolgih letih sem ga prejšnje poletje ponovno obiskal. Na bayreuthskem festivalu sem si ogledal celoten Wagnerjev Nibelungov prstan, potem smo imeli vmes en dan prosto in odločil sem se obiskati Weimar. Bil sem očaran nad lepoto tega mesta in mirom, ki ga prinaša. To je res pravo umetniško okolje. Ni to velemesto; imaš mir, lahko se sprehajaš po parku in razmišljaš o Bachu, Lisztu, Schillerju in Goetheju. 

Primož Lavre

Fascinantno je bilo ponovno se zavedati, da je tam hodil veliki Bach in opazoval to okolje, nebo in energijo. Vsekakor me Weimar navdihuje. Če želiš vsaj malo iskati stik s temi avtorji, so kraji, v katerih so živeli, zelo pomembni. Weimar je danes lepo, urejeno, butično mesto, polno kulture. Če kdo potrebuje inspiracijo, naj gre v Weimar; prepričan sem, da jo bo tam zagotovo našel.

Ste torej nekaj dni pred koncertom Bachovi korali in instrumentali maksimalno inspirirani?

Sem predvsem maksimalno utrujen. (smeh) To je tako zahteven projekt, da ne morem povedati, kako zelo. Toda za nekaj lepega in velikega je vredno potrpeti. Stisnil bom teh nekaj dni, dal vse od sebe in užival. Včasih, ko interpretiramo, vidimo le napake in se ne zavedamo pomembnosti koncerta. Menim pa, da moramo v tej edinstveni zasedbi uživati vsak trenutek, saj je zelo težko sestaviti tak projekt skupaj.

Takšni projekti so kar rariteta v Sloveniji.

Sploh v tem sestavu, kjer s petimi inštrumenti poskušamo izvesti partituro za 40 pevcev in soliste. To je res kompleksna zadeva, a mi daje še boljše razumevanje, kaj je glasba nekoč pomenila. To niso bili triminutni komadi z dvema akordoma; to je bil cel posvečen univerzum. Če pogledamo Matejev pasijon, je prav neverjetno, kakšen izbor inštrumentov in kakšen tekst je v njem. Zdaj praznujemo 340-letnico Bachovega rojstva, to delo pa je bilo napisano pred več kot 300 leti. Matejev pasijon traja tri ure. Mi ne izvajamo celega; koncert bo dolg uro in pol. 

Težko si predstavljam to posvečenost, ki jo je Bach gojil. Zdi se mi, da ko se ukvarjaš s temi stvarmi, tudi sam rasteš in spoznavaš, da si človek, zmotljiv. Lepo je iskati najboljšo obliko samega sebe v glasbenem smislu in se malo preizkusiti. Ko vidiš, kako noro je, da je on to napisal, si lahko le srečen, da se lahko dotakneš te materije in da lahko vsaj malo doživiš nekaj tega v časih, ki so danes bistveno drugačni.

Bo sledila kakšna ponovitev koncerta? Navsezadnje je zelo primeren tudi za velikonočni čas.

Zazdaj je to edini koncert, razmišljamo pa tudi o morebitni ponovitvi, kar bi bilo primerno. Morda tudi poleti. Strinjam se z vami, da je tematika povezana s krščanskim izročilom. Vendar pa je glasba sama po sebi tako lepa, da si predstavljam koncert tudi na popolnoma drugačnih lokacijah, v mističnih okoljih. Predstavljam si recimo, kako čudovito bi bilo imeti ta koncert v Žički kartuziji, v samostanu na Ptuju, na Celjskem gradu ali v Frančiškanski cerkvi v Ljubljani.

Na koncertu ponovno sodelujete tudi z Bernardo in Marcosom Finkom, s katerima ste v preteklosti delali predvsem pri tangu. Kako se ujamete?

Res je, v preteklosti smo sodelovali zaradi  tangu. Onadva sta Argentinca in kdo bi lahko bolje poznal okolje, od koder izvira tango, kot onadva. Sta pa oba klasična pevca. V tem njunem prvem poklicu, najboljšem, kar znata, pa prvič delamo skupaj. Glede Bacha sta res mojstra, ogromno sta tega prepela. Delati z njima je sanjsko, saj sta res plemenita človeka. 

Tisti, ki ju poznajo, vedo, o čem govorim. To sta res posebna človeka, tako globoka in hkrati skromna, posvečena človeka, vedno nasmejana. Vedno uživam v njunem druženju in mi je v veliko čast, ker sta pevca svetovnega ranga. V glasbenem smislu se od njiju lahko veliko naučim, hkrati pa se imamo vedno zelo lepo.

Skupaj ste bili tudi na dobrodelni turneji v Etiopiji. Najbrž vas je ta izkušnja še posebej medsebojno povezala?

Etiopija je bila dobrodelna zgodba, ki je bila zame velik šok. Ko sem videl, kaj se tam dogaja, se ne da z besedami opisati, v kakšnih razmerah živijo ti ljudje. Poskušali smo prinesti nekaj veselja med tiste ljudi. Mislim, da nam je kar uspelo. Še zdaj prejemam pošto iz Etiopije s spomini, ki smo jih skupaj doživeli. Vseeno smo dali eno kapljico veselja v tisto žalost, ki jo ljudje tam živijo. Za nas tri je bilo to tudi povezujoče, saj smo se srečali v okolju, kjer ni vse rožnato. Morali smo se prilagoditi in sprejeti njihovo bolečino. Med nami je zraslo še večje prijateljstvo.

Nastopali ste že na različnih koncih sveta. Je bila Etiopija v tem kontekstu posebna zgodba?

Čisto. Glasbeniki to neradi priznajo, toda koncerti so tudi naš ego. Navajeni smo na to, da igramo in prejemamo aplavz. Ko smo bili tam, pa je bila glasba čisto drugega namena, bolj zdravilne moči. Ko so oni videli, da smo prišli z drugega konca sveta, da jim igramo z nasmeškom, čeprav sem imel solze v očeh, je to bilo tudi njim neverjetno. Ne moreš verjeti, da isti ljudje živimo na tem planetu, od najpremožnejših do najbolj revnih.

Ko vidiš, da je dobrin dovolj, a jih ni za vse, se sprašuješ, zakaj tisti otroci tam nimajo prihodnosti. Zakaj ne bodo mogli nikoli potovati in videti stvari tako kot mi v Sloveniji, ki je ena najboljših držav na svetu Zdi se, da se človek kar navadi in mu nikoli ni dovolj, pozabljamo na vse te dobrine in srečo, ki jo imamo: imamo vodo, naravo, mir, morje, izobrazbo, ogromno kulture … Tam pa vidiš, da so ljudje izredno nadarjeni in lepi, a nimajo prave prihodnosti. Za eno jabolko se bodo stepli.

Hotel sem nekemu fantu dati pulover, a me je vodja ustavil in rekel, da tega ne smem narediti, ker se bodo stepli zanj. Razumem jih, a moramo se imeti bolj radi pri nas in si pomagati. Primanjkuje nam strpnosti, že v prometu na cesti. Zdi se mi, da se preveč obremenjujemo z manj pomembnimi stvarmi in preveč mislimo samo nase. 

Moramo nekako kot skupnost funkcionirati, a imam občutek, da se malo oddaljujemo drug od drugega. Vsak s svojo elektronsko napravo misli, da je to vse, kar potrebuje. Smernice gredo v to smer, češ da je to dovolj. Toda čustva najbolje obvladamo, ko jih delimo z nekom ali pa ko nekomu povemo, kako se počutimo. V bistvu smo takšna bitja in mislim, da tega ne smemo pozabiti.

Omenili ste tudi tango. Marsikdo vas v Sloveniji pozna prav po tangu. Kaj vas je v njem tako očaralo, da ste mu zvesti že od rane mladosti?

To je pravzaprav težko ubesediti. To enostavno čutiš, tako kot ljubezen. Dejansko verjamem v to. Pri vseh stvareh sem tak. Če mi je nekaj všeč, uživam v tem in to doživljam. Zdi se mi, da smo veliko bolj duhovna bitja, kot se tega zavedamo. Veliko stvari delamo po intuiciji in notranjem občutku. Tango je tak. Temperamenten.

Primož Lavre

Piazzolla je zame alfa in omega. Drugi komponisti so prav tako odlični in jih rad igram, a Piazzolla je tako večplasten in spremenljiv, zelo skrivnosten in silno močan, ko je treba zaigrati forte, moč ali posebne akcente. Morda mi je tudi to kot fantu ustrezalo, da sem to lahko dal iz sebe na harmoniki, za katero obstaja veliko čudovitih viž, pri Piazzoli pa gre to v neko globljo silo.

Je bil projekt Maria de Buenos Aires, ki ste ga delali v SNG Opera in balet Ljubljana, za vas poseben?

Vsekakor. Glasba Piazzole je fenomenalna, kot sem že omenil. Zame je bil to velik izziv, ker sem v predstavi hkrati dirigent in solist. Moram voditi ansambel, paziti na oder ter na pevce in plesalce, hkrati pa zaigrati celoten harmonikarski oziroma bandoneonski part, ki je zelo centralen. To je kar velik izziv. Predstava je bila zelo uspešna in bo letos ponovno na sporedu konec junija. Letos bom kar precej v Operi. 

Že prej delamo Kurt - Weillovo Opero za tri groše, tako da je lepo. Kot samostojni kulturni ustvarjalec, »espejevec«, moram vedno vse sam organizirati pri projektih, ki jih delam. V Operi pa ti vendarle ponudijo določeno podporo, kar marsikaj olajša in omogoča, da se lahko bolj posvetim glasbi ter uživam s kolegi.

S teatrom imate kar precej izkušenj, tudi iz Italije. Kako je tamkajšnja predstava Europeana obogatila vaše gledališke izkušnje?

To je bilo noro. Lino Gunciale je ena največjih zvezd v Italiji. Noro je, koliko oboževalcev ima. Po koncertu je vedno dolga vrsta deklet, ki čakajo, da ga pozdravijo. Nikoli še nisem doživel take »beatlomanije« kot z njim. Predstava je seveda ogledalo človeka, zanimiva in resna. Sama sva na odru, igralec in glasbenik. Nastopala sva po Severni Italiji v najprestižnejših teatrih, bilo je res noro. 

Italijani so strasten narod. Obožujem Italijo in mi res ni bilo nič hudega. Delo z Linom je bilo čisto drugačno, saj sem bil na odru sam kot glasbenik in se usklajeval sam s sabo. Bach, recimo, je diametralno nasprotje temu, saj nas je na odru 50 in delamo kot skupina. V letošnjem letu imamo v načrtu še nekaj ponovitev Europeane. Italija je precej večji trg kot Slovenija, in ko Italijani nekaj ljubijo, so glede tega fanatični. 

Lino je tak zvezdnik, da sva imela v Milanu v Piccolo Teatro dvanajst zaporedoma razprodanih predstav. Res še nikoli nisem doživel nečesa takega, da bi imel na isti lokaciji en dan za drugim dvanajst šovov. To je res pokazatelj, kako tudi Italijani pogrešajo teater in nenazadnje, kako velik igralec je Lino. Vesel sem, da sem imel čast delati z njim.

Celotno glasbeno kariero se precej povezujete z različnimi umetniki, ne le z glasbeniki. Kako pomembno vam je kot umetniku to povezovanje?

Meni je to izjemno pomembno. Sicer sem harmonikaš, a še rajši se vidim kot kulturnik in občudovalec umetnosti. Iskreno, všeč mi je slikarstvo, kiparstvo, poezija, gledališče, kostumi, režija, scenografija … Ne gre za to, da bi bil v tem super, sploh ne, me pa zanimajo te stvari. Lepe občutke doživljam, ko gledam recimo Rembrandtovo sliko ali impresioniste, ali ko opazujem, kako šivilja dela kostum in ga prilagaja igralcu, kako se igralec takoj prelevi v kralja, klošarja ali osvajalca. To mi je fascinantno in vedno sem bil vesel, če se je pojavila kakšna priložnost, da sem se lahko preizkusil še v čem drugem. 

Tudi sam sebe preizkusiš, ko delaš za gledališče. Vidiš, kaj delaš narobe in kako nekaj funkcionira. Gledališka glasba je povsem drugačna od koncertne. Tudi jazz je drug svet z drugimi zakonitostmi. Vse to je kultura, umetnost. Zdi se mi, da bolj razumeš različne povezave, če si vpet v različne stvari. To mi je všeč in ne bom se branil še kakšnega takšnega izziva, če bo prišel naproti.

Se je težko spopadati z različnimi glasbenimi stili?

Vsekakor je to izziv. Ampak ker sem samostojni umetnik, lahko vedno rečem ne, lahko pa rečem ja in poskusim. Sam sem tak, da nikoli ne pustim priložnosti, da gre mimo. Seveda se komu morda zdi nepredstavljivo, da danes igram en repertoar, jutri nekaj drugega, tretji dan pa spet nekaj povsem drugačnega. Toda menim, da mora biti profesionalec sposoben obvladovati različne stile. 

Primož Lavre

Težko je preživeti, če se osredotočaš le na eno stvar, razen če si svetovna zvezda in imaš za sabo organizacijo, ki skrbi za tvoje turneje. Jaz tega nimam, sem pa dosegel dovolj široko paleto izkušenj, da zdaj delam različne stvari in jih uspešno usklajujem. Včasih je vse malo na glavo, potem pa se stvari umirijo. Nikoli ni dolgčas, imam tudi družino, doma pa je vedno precej akcije. Zdi se mi, da čas kar dobro izkoriščam.

Kako se osebno življenje prepleta z glasbeno kariero?

Čisto se prepleta. (smeh) Meni je super. Ko vidim otroke in njihovo radoživost, se zavedam, da to, kar delam, delam tudi za nekoga drugega. Podobno kot z Etiopijo – ni vse samo zate, za tvoj oder, tvoj aplavz. Vem, da bodo glasbeniki rekli, da delamo za ljudi. Seveda, ampak ko vzgajaš otroka in vidiš, kako si neuk v tem, spoznaš, da so to čisto druge relacije. 

Zavedaš se, da moraš biti vzor. Ko ti to uspe, čutiš notranji mir. Pri tem je izjemno pomemben partner. Če moja žena ne bi bila tako razumevajoča do mojega dela in fanatizma, to ne bi moglo funkcionirati. Njej gre zasluga, da imam sploh možnost in toliko miru, da mi uspe vse spraviti v neki urnik.

Imajo vaši otroci radi harmoniko?

Starejša hčerka igra klavir, rada poje in igra na bobne, mlajša pa pravi, da bo igrala harmoniko. Ampak je še majhna, zato se lahko zgodi, da si bo premislila. (smeh)

Kako sicer vidite harmoniko v slovenski družbi? Se je dojemanje tega inštrumenta z leti spremenilo v smislu, da ga ne povezujemo več samo z narodno-zabavno glasbo, temveč tudi z raznimi predsodki?

Mislim, da se je dojemanje harmonike z leti zelo spremenilo. S predsodki se ne obremenjujem. Poskušam delati svoje delo in biti predan svojemu občinstvu, ki želi doživeti nekaj globljega. Ko sem bil otrok, je bila harmonika zelo prisotna predvsem v narodno-zabavni sferi, zdaj pa jo vse pogosteje vidimo tudi v širšem kontekstu. Navsezadnje sem delal tudi s skupinami, kot so Big Foot Mama, Siddharta, Elvis Jackson, ter z različnimi pop glasbeniki. 

Ukvarjal sem se tudi z latino jazzom, tangom in veliko ljudsko glasbo, od balkanske do irske in ruske. Po mojem mnenju se širina uporabe harmonike povečuje, kar je prav, saj ljudem omogoča, da se odločijo, kaj jim ustreza, in širijo svoja obzorja ter spoznavajo, kaj jim ni všeč. Skratka, da najdejo pravo glasbo zase.

Ampak ta glasba je vedno obstajala. Smo jo v Sloveniji tako zelo dali na stran zaradi narodno-zabavne glasbe?

Vse to je povezano z mediji. Če imaš toliko oddaj narodno-zabavne glasbe in toliko manj oddaj za drugo glasbo, je dolgoročno več poslušalcev prvega stila. Zdi se mi, da z internetom in različnimi tehnologijami, ki omogočajo dostop do glasbe z različnih koncev sveta, tudi pri nas ljudje lažje najdejo tisto, kar jim je všeč. 

Seveda pa sta Avsenik in Slak izredno vplivala na to, da je pri nas toliko harmonike. To je prav, saj smo s tem postali harmonikarska velesila. Otroci lahko izbirajo, kaj bi igrali. Če nimaš vpisa v glasbeni šoli, se ne da nič narediti. Po zaslugi teh dveh velikanov imamo veliko učiteljev in šol, kar pomeni, da lahko potencialno pridejo ven tudi kakšni drugačni harmonikaši.

Kaj bi želel, da se o harmoniki in vašem delu naučijo prihodnje generacije? Ali vam je pomembno, kakšno sled puščate za sabo?

Fino je, da te imajo ljudje radi in da si nekaj dosegel. V prvi fazi se glasbenik trudi, da bo preživel in imel občinstvo. Če bo pustil sled za sabo, je to najvišji cilj, ki ga lahko dosežeš – da nekaj svojega pustiš. Ampak to bomo lahko ocenjevali šele čez nekaj let. Zdaj imam bolj v mislih določene projekte, ki bi jih rad izpeljal. Potem pa bomo videli. Menim, da dokler ljudje hodijo na koncerte, je to nekaj dobrega.

Tudi mladi harmonikaši hodijo na koncerte, kar mi je vedno v veselje videti po vseh teh letih. To mi največ pomeni – da ljudje pridejo in uživajo. Seveda pa se vedno trudim ustvarjati tudi kakovostne vsebine, ki bi pustile sledi. Tudi za mlade glasbenike, da jih navdihnejo. Velikokrat je lepo tudi kakšnemu bolnemu človeku zaigrati. Če lahko s svojo glasbo nekomu polepšam dan, mi to največ pomeni.