Že prej je vodila skupine v Jemen, ne dolgo tega je bila tudi v Siriji. Potovanja niso le njeno delo, temveč strast in prej kot na hrvaškem Krku jo boste našli na jemenski Sokotri.

Ustanoviteljica agencije Samsara nam je razložila, kakšen tip potnikov privlačijo dežele, ki so znane po vsem drugem, samo po svoji turistični ponudbi ne.

V letošnjem letu ste peljali slovenske turiste v Afganistan in Irak, pred tem ste obiskali Jemen, vodili ste skupine po Srednji Aziji – na Mallorco ali v Grčijo vas ne vleče?

Še ne tako dolgo nazaj smo bili tudi v Siriji. Mallorco in Grčijo ponuja veliko slovenskih agencij in tu je našim potnikom težje ponuditi kaj novega. Saj na kakšen dopust grem, v naši agenciji ponujamo tudi zelo klasična potovanja, me pa bolj vleče na druge destinacije.

V Afganistanu ste bili, če sem prav slišal, prva organizirana skupina iz Slovenije po vrnitvi talibanov na oblast. Čakali ste nekaj let – zakaj?

Mislim, da smo bili drugi, še ena skupina je bila pred nami. Afganistan dolgo sploh ni bil na mojem radarju. Saj sem spremljala dogajanje v tistih koncih, a na radar mi je prišel šele, ko so me začeli naši potniki prepričevati, naj organiziram potovanje v Afganistan.Dolgo časa sem oklevala, ali bi ali ne bi, vmes sem počasi brala material o tej državi in nato smo se začeli pripravljati.

arhiv Marijane Panić

Imate torej neko skupino rednih potnikov, ki si prav želi takih izzivov?

Ja, v bistvu jih je kar precej. Ne vem, kolikšen delež vseh naših potnikov predstavljajo, jih je pa stalnih nekje med 40 in 50.

Je kaj gneče, ko se prijavljajo na te poti? Koliko časa traja, da zapolnite skupino?

Včasih jo takoj, ko objavimo potovanje. Mislim, da imamo rekord dva dni. Za kakšne druge destinacije pa mogoče traja malo več časa.

Kako velike pa so te skupine? Kakšen je limit, čez katerega ne greste?

Že v osnovi delamo manjše skupine, maksimalno je 18 potnikov. Potem pa imamo, odvisno od destinacije, lahko še manjše skupine, recimo za Afganistan je maksimalno število 15, ker je pri organizaciji takega potovanja veliko logistike.

Ali domačini oziroma afganistanska oblast priporočajo tako zgornjo mejo?

Oni priporočajo, pa tudi meni ni v interesu na tako pot peljati velike skupine, saj je prilagajanje deželi s tem lažje in doživetje toliko boljše.

Koliko časa pa je trajalo, da ste organizirali letošnjo pot v Afganistan? Kdaj ste prvič vzpostavili stik z lokalnimi afganistanskimi turističnimi delavci?

Recimo od pet do šest mesecev. Veliko je sicer odvisno od tega, ali sem doma ali pa sem kje na poti, ker ko vodim kako skupino, se enostavno nimam časa ukvarjati z organizacijo prihodnjih potovanj, saj sem osredotočena na vodenje svoje skupine. Če sem doma, pa moram porazdeliti svoj čas med pisarno in raziskovanje novih destinacij. V grobem bi rekla, da je bilo potrebnega pol leta za organizacijo te poti.

Kar veliko časa.

Vse to počnem po svojem notranjem občutku. Najprej mora priti tisti občutek, da je zadeva okej. Če imam pomisleke, dvome, potem se s tem ne bom ukvarjala. Če pa je občutek pravi, bom začela raziskovati, brati, preverjati, kaj je sploh na trgu, ne samo v Sloveniji, kjer je tovrstne ponudbe tako ali tako zelo malo, ampak tudi v tujini, kjer je tega precej več.

Primož Lavre

Tako da najprej raziščem trg, potem berem novice, ne samo v osrednjih medijih, ampak tudi druge, in nabavim kakšno knjigo. Ne študiram toliko zgodovine destinacije, vsaj na začetku ne, ker to ni ravno pomembno za pisanje programa, ampak poskušam dobiti širšo sliko o deželi, kamor želim peljati ljudi.

Afganistan je pravzaprav zelo velika dežela, kako izberete lokacije, ki jih želite vključiti v svoj program?

Saj tako je povsod, vsaka dežela ima neke izstopajoče atrakcije. V Afganistanu je to gotovo Bamijan z jamama oziroma nišama, kjer sta nekoč stala ogromna kipa Bude, pa parodni park Band-e Amir – to sta dve največji atrakciji Afganistana. In seveda Kabul, tako zelo opevano mesto iz časov zadnje vojne.

Kakšen se vam je zdel Kabul?

Top. Tak živžav je.

Ima kaj nočnega življenja?

Iskreno, ne vem, ker smo se zaradi varnosti izogibali nočnim uricam. Glede na to, da še ni turistična dežela, najbrž imajo kaj, ampak nekje v undergroundu.

So lokalne tržnice, recimo kabulska tržnica, atraktivne za tujega obiskovalca? Kaj lahko od tam domov prinese slovenski turist?

Kabul ima pravzaprav več tržnic. Po nakupih smo naše potnike peljali na koncu potovanja, nabavili so preproge, nekaj knjig, rute, pa še kaj, česar se trenutno ne spomnim. Seveda to ni bila ravno skupina, ki bi jo v Afganistan vlekli nakupi, a domov je prinesla kar nekaj preprog, ki so bile zelo poceni.

Kako razvita je turistična infrastruktura v Afganistanu, s tem mislim lokalne turistične agencije, hotele ipd.?

Pričakovala sem, da bo v Afganistanu precej slabše, kot je nazadnje bilo. Vidi se, da turizma tam dolgo ni bilo oziroma je zdaj znova v povojih in se počasi razvija. Hoteli niso bog ve kaj, tudi tisti najuglednejši ne.

arhiv Marijane Panić

Čeprav niti nismo bivali v takih hotelih, ampak smo bili v hotelih s tremi zvezdicami, ki so bili čisto v redu za prespati. Morda smo imeli izven Kabula celo boljše hotele kot v prestolnici. Presenetljivo dobro torej, tudi glede čistoče.

Se domačini kaj izrečejo o talibanskih vladarjih? Kako nanje gledajo lokalni vodiči in drugi ljudje, s katerimi ste imeli stik?

Dejansko se o tem nismo pogovarjali. Sicer je bilo nekaj vprašanj z naše strani, vendar smo bili previdni glede političnih tem, ker s številnimi vprašanji nismo hoteli povzročiti nelagodja ali neprijetnega občutka pri sogovornikih. Drugače pa, kar smo govorili z domačini, so dejansko sprejeli trenutno vlado, in če hočejo kolikor toliko normalno živeti, so se pač morali prilagoditi trenutni situaciji.

Mislite, da se bodo talibani dolgoročno obdržali na oblasti?

Ne vem, to je težko reči.

Paradoksalno je danes videti posnetke iz Kabula iz 60. ali 70. let prejšnjega stoletja, na katerih so ženske v mini krilih.

Ko naši mediji danes prikazujejo Afganistan, so zraven skoraj vedno pripete fotografije žensk v teh modrih burkah. Tako sem tudi jaz pričakovala, da bodo povsod, a v bistvu jih je bilo precej malo, pa še to le v svetih krajih, recimo v Mazar-e-Šarifu ali Heratu.

V Kabulu smo jih videli tu pa tam, ampak po moji oceni je polovica žensk imela odkrit obraz. Tudi ženske v naši skupini smo imele pokrite samo lase, obrazov pa ne.

Ste imeli kaj težav s talibani?

Pravzaprav nismo imeli nobenih težav. Dejstvo je, da je v Afganistanu ogromno kontrolnih točk, na vsakih nekaj kilometrov so včasih, in turisti, če potujemo iz ene province v drugo, potrebujemo prav posebno dovoljenje, ki ga izdajo talibani.

Tako da smo se dostikrat morali pokazati pri talibanih v pisarni, cela skupina je morala biti tam, nakar je trajalo pol ure ali celo uro, da so spisali tisto dovoljenje, pogledali kakšen potni list, včasih sploh niso pogledali vseh, in to je bilo to.

Mogoče je bila edina težava ob obisku narodnega parka Band-e Amir, teh lepih jezer. Na zadnji kontrolni točki so nas ustavili, seveda zopet pogledali te papirje in to se je kar zavleklo, trajalo je skupaj dobro uro, nato pa so talibani rekli, da moški lahko nadaljujejo pot v narodni park, ženske, v skupini smo bile tri, pa ne.

Primož Lavre

Mi smo se umaknili in naši lokalni vodniki so začeli komunicirati s temi talibani, en kup pregovarjanja in telefonskih klicev je bilo, a talibani so vztrajali, da je vstop v narodni park za vse ženske prepovedan, torej ne samo za tuje turistke, ampak tudi za domačinke. Kasneje smo izvedeli, da je za to kriva večja skupina iz tujine, ki je bila v parku teden pred nami.

Talibani so namreč v Afganistanu prepovedali predvajanje glasbe in ples na javnih krajih, ta skupina pa se je očitno malo spozabila in pri jezerih so plesali moški in ženske.

No, da skrajšam zgodbo, čez uro in pol so potem tudi nas ženske spustili naprej, ker je lokalni vodnik med pregovarjanjem videl, da lahko domačinke prosto vstopajo v park, in na to opozoril talibane. Ti so se izgovarjali na ukaze, pa da nočejo izgubiti službe, a nazadnje so nas le spustili naprej.

Ste imeli kdaj slab občutek?

Da. Za nas ženske, oziroma vsaj zame osebno, je bilo najmanj prijetno v Kandaharju. To je politična prestolnica talibanov in je zelo, zelo konzervativno mesto, v katerem je tudi ogromno kontrolnih točk. Ko smo šli do nekega kompleksa, smo morali iti čez tri kontrole in na zadnji nam je taliban rekel, da si moramo ženske zakriti tudi obraze.

Ker smo dotlej ves čas potovale z odkritim obrazom, tega nismo hotele storiti. Enostavno smo se obrnile in rekle, da ne gremo v ta kompleks. Nismo vedele, kaj bomo s tem povzročile in ali bomo v neprijeten položaj postavile lokalno agencijo, a je potem naš vodnik rekel, da smo to zelo dobro naredile, saj smo talibana spravile v zadrego, ker je »izgubil obraz«, je to opisal vodnik.

arhiv Marijane Panić

Ne znam sicer dobro razložiti tega občutka neprijetnosti, bivali smo tudi v nekem velikem (zaprtem) kompleksu s hotelom in restavracijami. Skratka, v Kandaharju je bilo vse skupaj dokaj zaprto in za ženske najmanj prijetno na celotnem potovanju.

Kaj pa za moške?

Oni niso imeli teh težav, vsaj nihče ni nič rekel.

Kako bi opisali povprečnega popotnika, ki gre z vami v Irak ali Afganistan?

Težko dam pavšalno oceno. Če bi deset ljudi vprašali, zakaj potujejo, bi dobili deset različnih odgovorov, a na splošno so naši potniki taki, ki so že precej prepotovali in jih zanimajo manj turistične države, ali pa načeloma potujejo sami, vendar v države, kot sta Irak in Afganistan, nočejo iti brez sopotnikov.

Nekateri gredo s skupino tudi zato, ker jim je to logistično lažje. S tovrstnimi potmi je namreč povezan kup papirologije, treba je pridobiti dovoljenja in vizume, ki so lahko pogojeni tudi s tem, da imaš kontakt lokalne agencije, ker ti ta izda garantno pismo.

Mar to pomeni, da je Afganistan država, kamor je lažje priti v skupini kot pa sam?

Oboje gre, je pa res precej zapleteno za take solo popotnike ali t. i. »backpackerje«, ki potujejo sami, saj morajo v vsaki provinci sami urejati dovoljenja za obisk naslednje province, kar je zelo zamuden proces. Sploh če ne govoriš jezika.

Z vsem tem mi nismo imeli težav, naš lokalni partner je lahko dovoljenja že vnaprej uredil, kadar pa jih ni mogel, je urejal sproti in le včasih smo morali iti z njim.

Lokalni partner, ki ga omenjate, je že dalj časa v turizmu? Že pred letom 2001?

Agencija, s katero smo sodelovali, ima več lastnikov. Naš lokalni vodnik je tudi soustanovitelj agencije in je še dosti mlad, tako da bom rekla, da se je s tem začel ukvarjati kasneje. Ima pa v agenciji partnerje, ki so že pred letom 2001 organizirali ture za tuje turiste.

Prav veliko časa za to nismo imeli, zgodovina Afganistana zadnjih 40 let in več so skoraj same vojne in konflikti.

Vendar turisti vseeno obiskujejo Afganistan. Prav velike skupine sicer nismo srečali, smo pa naleteli na posameznike, ki so potovali v majhnih skupinah, po dva ali trije skupaj.

Je tudi kaj domačega, afganistanskega turizma? Ali domačini hodijo na izlete?

Hodijo, v Bamijanu smo jih srečali, tudi v tem narodnem parku so bili – saj sem rekla, da so na vhodu v park skozi spuščali domačinke, nas pa ne. Hodijo na piknike, sploh ob četrtkih ali petkih.

Zanimivo mi je, da so talibani v Bamijanu najprej razstrelili kipa Bude, danes pa tržijo luknji, ki sta ostali za njima.

Mastno zaračunajo.

Mislite, da jim je kaj žal, da so ju razstrelili?

Ne. Vidijo pa, da nas to zanima, in so se odločili, da nam zaračunajo obisk.

Poleg posebnih za specifično državo, kakšna splošna priporočila daste pred potjo skupini, ki jo boste vodili v tako državo, kot je Afganistan?

Tu se še dodatno potrudimo kot pri bolj klasičnih potovanjih, tako da jim vedno pred odhodom damo precej izčrpno obvestilo, jih založimo s koristnimi informacijami, tudi o varnosti.

Primož Lavre

Povemo, kakšna je situacija, ali so kakšna posebna priporočila oziroma prepovedi. Vsaj v zadnjih letih, odkar to počnemo, vidimo, da nam potniki zaupajo, torej vedo, da če gremo v tak projekt, ga bomo naštudirali in se dobro pripravili. Kakih dodatnih vprašanj za ta potovanja ni, ker smo že mi dosti izčrpni.

Pa saj ste rekli, da na taka potovanja ne gredo klasični turisti.

Ja, v večini so to potniki, ki jih neka država res zanima, ali pa naši redni potniki, ki so že povsod bili. Se pa najdejo tudi taki, ki gredo prvič z našo agencijo. Nazadnje je bilo sicer več teh novincev v Iraku.

Morda Irak deluje bolj civilizirano kot Afganistan ali pa ima malce boljši sloves?

Mene je Irak presenetil, ker je tako navaden.

Navaden?

Dobesedno navaden. Mogoče sem pričakovala več podobnosti s Sirijo, ki sem jo obiskala po tej zadnji vojni.
Morda tudi zato, ker je v Iraku dalj časa minilo od teh večjih konfliktov kot pa v Siriji.

Ja, ponekod so še manjši spopadi, ampak v tiste konce tako ali tako ne moreš iti, niti ne hodimo z glavo skozi zid.
Kako pa je z obiskom svetih mest v Iraku za tujce?

Vse je okej, normalno, tudi za ženske. Treba se je pač napraviti v te njihove dolge abaje, se primerno obnašati in se zavedati, da je alkohol prepovedan, drugače pa ni tam nič posebnega.

Lahko še kaj rečeva o stresu? Vas vsaj med potovanji po manj varnih državah kdaj dajejo živci, da se ne bi kaj nesrečnega pripetilo? Lani so skrajneži v afganistanskem Bamijanu ubili tri španske turiste.

Ne, ker se že doma pripravimo in imamo še pred odhodom na potovanje vse naštudirano. Na pot ne gremo s strahom, mogoče s cmokom v grlu, recimo ob potovanju v Afganistan. A bolj v smislu negotovosti, ali bo šlo vse gladko, brez birokratskih ovir, ne pa, ker bi se česa bali. Če bi že pred odhodom imela slab občutek, če bi menila, da ni pametno iti, tja sploh ne bi šli.

arhiv Marijane Panić

Koliko časa pa potrebujete, da naštudirate neko deželo in sestavite program poti?

Prej, ko sem bila izključno vodnica, sem imela drugačen sistem, kot ga imam danes. Zdaj v pisarni pripravljam potovanja in v bistvu se s to organizacijo na neki načini že pripravljam.

Leta 1979 rojena Marijana Panić prihaja iz Cerknega, kjer je obiskovala osnovno šolo. Šolanje je nadaljevala na gimnaziji v Idriji, nato je šla študirat računalništvo, a je študij pustila, ker to ni bilo to, kar je iskala. Od nekdaj je rada potovala in že leta 1998 je prvič obiskala Kitajsko, ki je v skoraj treh desetletjih potovanj postala njena najbolj obiskana država. Od leta 2006 dela kot turistična vodnica, zadnja leta v svoji agenciji Samsara.

Seveda vzamem v roke tudi knjige, treba je malo naštudirati zgodovino, pa kdo v državi živi, mogoče malo o mentaliteti domačinov, ker nekatere stvari je treba povedati potnikom. Je pa res, da več destinacij ko poznaš, lažje je. Če si vodil v Indijo, je Nepal precej lažji. Ali obratno.

Ste imeli res večmesečno študijsko potovanje po Kitajski?

Ne bi rekla temu študijsko potovanje, ampak raziskovalno potovanje. Prejšnji delodajalec me je poslal na osemmesečno potovanje z namenom, da raziščem Kitajsko, po tem raziskovanju pa smo začeli pripravljati potovanja po Kitajski.

Govorite kitajsko?

Nekaj malega.

Kje pa ste potovali po Kitajskem?

Dejansko po vsej državi, čeprav mi še vedno manjka nekaj provinc, predvsem jugovzhodna obala in pa notranja Mongolija s Heilongjiangom (Mandžurijo, op. p.).

Kakšen vtis je na vas naredila Kitajska?

Zelo pozitiven. To državo spremljam že od leta 1998, ko sem bila prvič tam s prijatelji, in napredek Kitajske je nekaj neverjetnega. Tukaj na zahodu še zmeraj gledamo na Kitajce malo zviška, v bistvu pa so glede razvoja že kar nekaj let, če ne več kot deset let pred nami.

Kako očitna pa je na Kitajskem razlika med razvojem mest in dela podeželja, iz katerega ta mesta črpajo delovno silo?

Kar precejšnja. Seveda je to odvisno od tega, kje si, ker pri Kitajski je najslabše posploševati zadeve. Eno je namreč vas pri Pekingu, drugo pa nekje na podeželju, daleč stran od velemest. Kitajska je meni zelo ljuba dežela, in če bi seštela vse skupaj, sem tam preživela že več kot pet let svojega življenja.

Kateri del Kitajske vam je najbolj pri srcu?

Mogoče mi je še najmanj ljub najbolj razviti del, se pravi vzhod države od Pekinga do Šanghaja, ki je dosti podoben našemu ali pa je morda še bolj razvit kot naš moderni svet. Bolj me zanimajo manjšinski konci, centralno južni del Kitajske, zahodna Kitajska, se pravi del države severno od Tibeta, ki ni posebej znan, pa južna Kitajska. Seveda tudi Tibet.

Vas kaj sprašujejo, kdaj boste organizirali pot v Severno Korejo?

Zdaj še ni pravi čas.

Kdaj pa bi bil pravi čas?

Moram imeti čas, da malo preberem in več izvem o tej deželi. Lahko rečem, da bom za drugo leto pripravila, ampak je vse odvisno od tega, koliko bom vodila v naslednjem letu. So še druge stvari, ki jih moram narediti, in eno z drugim je pogojeno, ampak zagotovo je ta pot v načrtu.

Baje ste specializirani za Azijo. Za katero državo bi rekli, da jo najbolj »obvladate«?

No, ne vem, ali sem prav specializirana za Azijo, ker recimo v Kambodži in Laosu še nisem bila. Mogoče najbolj obvladam Kitajsko s Tibetom, Osrednjo Azijo, Nepal, Indijo, Jemen.

Obstajajo velike razlike med srednjeazijskimi »-stani« – državami, ki so bile nekoč del Sovjetske zveze?

Na neki način so si zelo podobne, po drugi strani pa precej različne. Kazahstan je res velika dežela, zelo raznolika, Uzbekistan je turistično morda najbolj razvit, Tadžikistan je zelo surov, tudi zaradi gorovja Pamir in velike nadmorske višine.

arhiv Marijane Panić

Kirgizija je nomadska, povprečna nadmorska višina je tam okoli 3000 metrov, Turkmenistan pa je bizaren, na eni strani je prestolnica Aškabad, kjer se vse sveti v belem marmorju, nekaj deset kilometrov iz mesta pa prideš na čisto podeželje.

Afganistan in Irak ste tokrat obiskali prvič.

Da, obe državi prvič.

S čim sta vas najbolj presenetili?

Presenetili niti ne, saj ju vnaprej naštudiram in približno vem, kako bodo stvari potekale. Sta pa obe name naredili zelo pozitiven vtis, Afganistan mogoče tudi zato, ker je turistično še zelo deviški in mene bolj privlačijo take dežele.

Tudi Irak je dokaj deviški, presenetila me je, kot sem že omenila, njegova navadnost. Če Irak primerjam s sosedami ali z drugimi arabskimi državami, tudi Sirijo, so si po miselnosti kar podobne.

Koliko pa je zaznati sledi teh ne tako davnih konfliktov v obeh državah?

Tam, kjer smo mi hodili, niti ne veliko, recimo v Iraku smo v Mosulu videli ostanke zadnje vojne, vsaj staro mestno jedro je precej razrušeno.
Mosul je leta 2014 zasedla Islamska država.

Tako je, in ga držala do leta 2017, če se ne motim. Tam je še videti sledi vojne.

Obiskali ste tudi Kurdistan, o katerem pravijo, da je najbolj urejen del Iraka. Slišal sem celo opis, da je nova Švica.

V bistvu sta v Iraku dva svetova. Južni, mezopotamski del je tipično arabski, takoj ko prideš v severni del, se pravi Kurdistan, pa najdeš čisto drug svet. Je precej hribovski, medtem ko je Mezopotamija ravninska, tako da je že v tem razlika.

Primož Lavre

Seveda, v Kurdistanu živijo Kurdi, ki imajo tam avtonomijo in njihova regija je precej bolj razvita kot preostanek Iraka, ne bi pa rekla, da je to Švica.

Tudi sam sem bil skeptičen do te primerjave, ko sem jo slišal.

Do Švice jim še kar veliko manjka, bi pa lahko iraški Kurdistan glede razvitosti primerjala s Turčijo, natančneje z vzhodnim delom Turčije, ki se tudi zelo hitro razvija.

Kakšna je danes situacija v Jemnu? Turiste vodite predvsem v vzhodni del te države – kdaj bo tudi zahodni Jemen zrel za turistične obiske?

Vzhodni Jemen je trenutno za nas turiste čisto okej, za zahodni Jemen pa mislim, da še nekaj časa ne bo. Zahod in sever države, se pravi gorati del Jemna, obvladujejo Hutiji, o katerih se toliko piše.

Pa ni ravno zahodni Jemen za turiste bolj zanimiv kot pa vzhodni?

V bistvu sta oba dela zelo zanimiva. Jemen je pokrajinsko zelo razgibana dežela, ima preko 3000 metrov visoke gore, ima Rdeče morje, ima Indijski ocean na jugu, ima vadije (suhe rečne doline) na vzhodu, recimo dolino Hadramaut, ki je sploh največji vadi na Arabskem polotoku, in ima tudi Prazno četrt, največjo peščeno puščavo na svetu, ki si jo deli s Savdsko Arabijo, Združenimi arabskimi emirati in Omanom.

Kako globoko v Prazno četrt pa vodite turiste?

Ko gremo v vzhodni Jemen, obiščemo tudi puščavo. Ob omembi Prazne četrti seveda vsakdo pomisli na pesek in si v glavi naslika visoke sipine, a velik del te puščave je raven in tja gremo mi, ker so deli s sipinami že na meji območja Hutijev.

Za njihov del države za zdaj ne bom rekla, da ni varen, ampak dejansko ne bi dobili dovoljenj za potovanje po zahodnem Jemnu. Imam veliko prijateljev, znancev, ki mi pomagajo pri organizaciji potovanj po Jemnu, in če bi njim uspelo dobiti dovoljenja, bi bilo to že objavljeno.

S koliko različnimi oblastmi je treba komunicirati v Jemnu?

Na zahodu so Hutiji, na vzhodu je mednarodno priznana vlada, a zraven so še druge skupine. V vzhodnem Jemnu nimamo nobenega stika s Hutiji. Imam prijatelja, s katerim se poznava že skoraj 20 let, sicer je doma iz prestolnice Sane, a ko se je leta 2015 začela vojna, se je preselil na vzhod države v Sajun in tam zdaj organizira ture.

arhiv Marijane Panić

Ravno ste se vrnili z jemenskega otoka Sokotra, kako se pride tja?

Ena možnost je preko Egipta v celinski Jemen, pa od tam naprej na Sokotro z jemensko nacionalno letalsko družbo. A to je precej dražja različica, najbolj elegantna rešitev pa je čarter iz Abu Dabija, ki leti trenutno trikrat na teden. Vendar to ni redna linija, zato se kart za te polete ne da rezervirati po internetu.

Kako je z nastanitvijo na Sokotri?

V glavnem mestu je nekaj hotelov, ki pa so dolgo vnaprej rezervirani, a po mojem si turisti, ki pridejo na Sokotro, ne želijo ravno bivati v hotelu v glavnem mestu. Zato mi organiziramo turo s taborjenjem.

Otok ponuja krasno naravo, ob morju so lepe plaže z belimi sipinami, je kup vadijev, pa planota Diksam, kjer je največja koncentracija slavnih zmajevih dreves, poleg njih pa še stekleničasta drevesa, ki so endemična za Sokotro.

Kako pa je na teh potovanjih s prehrano za vaše potnike, domnevam, da so niso posebej izbirčni?

Imamo vedno več težav s tem. Nekatere dežele so turistično dokaj dobro razvite in tam problemov s prehrano nimamo, drugače pa je v državah, kot je Afganistan, kjer vegetarijanskih jedi praktično ne najdete.

Primož Lavre

Vse jedi imajo neko kombinacijo mesa, zato je tam za vegetarijance in vegane malo manj prijazno. Podobno je v Iraku, čeprav imajo tam vsaj med hladnimi predjedmi veliko zelenjavnih, in potem so vegani omejeni na take jedi.

Je kaka destinacija, ki si jo še posebej želite obiskati, pa je zaradi različnih dejavnikov trenutno ne morete?

Veliko jih je na mojem spisku želja, ampak moj čas je zelo omejen. Takoj ko pridem domov, se moram pripravljati na nova potovanja, usklajevati druga potovanja, se ukvarjati z vodniki, ampak ja, teh držav je še kar nekaj.

In obratno, katera je na vas naredila najslabši vtis ali pa je ne bi priporočili neizkušenim popotnikom?

V bistvu take dežele nimam. V agenciji peljemo popotnike v dežele, ki jih imamo radi, tistih dežel, ki jih imamo mogoče malo manj radi ali med nami vodniki niso priljubljene, pa tako ne obiskujemo. Ne morem pa potnikom odsvetovati kake dežele.

Morda z varnostnega vidika?

Za dežele, kamor vodimo, prevzemamo tudi določen del odgovornosti, tja, kjer je res nevarno, pa ne hodimo.

Recimo v Južni Sudan ne bi peljali skupine?

Bi jo.

Tja hodijo predvsem potniki, kot je Tomo Križnar, in od tam prinašajo grozljive zgodbe.

Če sem čisto iskrena, sem nehala brati knjige, ki govorijo o tragedijah. Pred leti sem brala knjigo Afganistan, kamor se bog pride le zjokat, in sem se tudi jaz jokala med branjem. Verjamem, da sem si takrat rekla, da v Afganistan pa nikoli ne grem.

Danes malo drugače gledam na te destinacije. Seveda se tam dogajajo tragedije, a tudi v Sloveniji imamo veliko tragedij, veliko družin, ki si ne morejo nič privoščiti. Če bi brala samo take knjige ali gledala take filme, potem ne bi šla nikamor več.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter