Makedonski pianist Simon Trpčeski obožuje Slovenijo, v Kranjski Gori se je naučil tudi smučati

Slišali bomo Šostakovičevo Simfonijo št. 10, katere drugi stavek predstavlja glasbeni portret skladateljevega ustrahovalca Stalina, in Rahmaninov priljubljeni Koncert za klavir in orkester št. 2, ki izstopa zaradi kontrastnih liričnih tem, v katerem bo kot solist nastopil Simon Trpčeski. Ta se koncerta zelo veseli.

10. 7. se vračate na Ljubljana festival. Radi igrate na njem?

Na Ljubljana Festivalu bom tokrat nastopil tretjič. Tokrat prihajam z mojim prijateljem in kolegom, velikim dirigentom Vasilijem Petrenkom, s katerim bova izvedla enega najbolj popularnih koncertov za klavir in orkester ruskega skladatelja Sergeja Rahmaninova. Gre za kompozicijo, polno čustev. Prepričan sem, da bodo obiskovalci uživali v koncertu. Mi bomo naredili vse, da jih ta večer sprostimo, da bodo doživeli zares lepe momente, ki se jih bodo za vedno spominjali.

Pridete kdaj v Slovenijo tudi zasebno? Imate tu kakšne prijatelje, sorodnike?

Rad imam Slovenijo. Slovenija je res lepa, urejena država, ki tudi glede ekologije nikogar ne pusti ravnodušnega. V zadnjih 7. letih sem imel kar nekajkrat možnost, da pridem k vam tako službeno kot zasebno. V Kranjski Gori sem se naučil tudi smučati, tam pa z družino zadnjih sedem let tudi vstopamo v novo leto. Pred leti sem na kratko obiskal Piran, kjer je moja hčerka osvojila nagrado na mednarodnem tekmovanju za violino in mi je bil zelo všeč. Malo me je spomnil na Portorož, v katerem sem bil davno nazaj. Letos poleti pa se bomo z družimo na poti z morja, ki ga bomo preživeli na Malem Lošinju, ustavili v Postojnski jami. Kot umetnik in rezident pa sem bil dvakrat na mariborskem festivalu, letošnjo sezono sem kot solist nastopil v Celju, bil sem tudi v Slovenj Gradcu.

Vaša hči Lara je lani zastopala Makedonijo na otroški Evroviziji v Armeniji. Očitno je podedovala veliko vaših glasbenih genov …  

… Lara živi obkrožena z glasbo, tudi kadar ne želi, ko me posluša, ko vadim (smeh). Sprva je sicer izbrala violino, ne vem, od kod, a smo jo seveda podprli. Dobila je tudi fantastično violinsko šolo s strani profesorice Marine Čado, ki je svoj čas živela v Sloveniji in delala na Waldorfski šoli in drugje in Lara je pod njo zelo napredovala, dobila je tudi par nagrad. A njo zanima več stvari, zato se je po končani nižji stopnji odločila, da z violino preneha. Rada tudi bere, pleše, bila je tudi v nekaj gledaliških projektih in pela na nekaj festivalih, med drugim na otroški Evroviziji. Videli bomo, kje se bo našla. Zdaj ima 13 let. Jaz sem tu zato, da jo podpiram, enako velja za njuna sedem let stara brata dvojčka.

Kako pa to, da ste se vi odločili za klavir? Vaš oče je bil namreč sodnik, mama pa farmacevtka  ...

… Jaz sem na povsem naraven način pokazal svoj talent in potem začel igrati harmoniko. To je moja prva ljubezen, ki pa je ostala. Moja starša sta to podprla, saj sta imela glasbo zelo rada. Pri nas doma se je veliko pelo. Živeli smo zelo intenzivno družabno življenje. Vsak drug večer so družinski prijatelji prihajali k nam ali pa mi k njim in smo peli. V tistih časih so bili ljudje srečni. Danes ni več tako, a to je na meni pustilo velik pečat. No, jaz sem zraven igral harmoniko, oče pa je pel in igral na tamburo. Harmoniko sem se potem začel učiti v Pionirskem domu, ker v glasbeni šoli ni bilo tega predmeta, pa sem se preusmeril na klavir kot najbolj podoben inštrument in tako se je začela ta moja zgodba. Imel sem tudi odličnega profesorja Borisa Romanova, ki je ob razpadu Sovjetske zveze prišel k nam. Ko sem leta 2000 v Londonu dobil nagrado, sem začel sodelovati z menedžmentom iz Londona in potem sem začel veliko potovati. Vedno sem s sabo vzel ne samo svoja starša, ampak vso družino. Jaz sem namreč najmlajši otrok, imam še sestro in brata, tako da so bili vsi na mojih koncertih po vsem svetu. Zelo sem ponosen na svojo družino in sem ji hvaležen za vse, kar je naredila zame.