Coppola je o svojem sanjskem projektu z naslovom Megalopolis po pisanju nemške tiskovne agencije dpa govoril že v 90. letih minulega stoletja, zdaj pa ga namerava končno uresničiti. V četrtek je po pisanju spletnega portala deadline.com izrazil upanje, da bo še letos začel s produkcijo epskega dela "v veličastnem slogu in s številčno zasedbo".
Coppola, ki je prispeval tudi scenarij, po pisanju omenjenega portala trenutno sestavlja igralsko ekipo. Dogajanje utopične zgodbe o prihodnosti bo postavljeno v futuristični New York. Kot piše dpa, je režiser po terorističnih napadih septembra 2001 na Manhattnu z digitalno kamero že posnel nekaj materiala.
Coppola se je rodil leta 1939 v Detroitu v italijansko-ameriški družini. Njegova mati Italia izvira iz Neaplja, njegov oče Carmine Coppola, dirigent in skladatelj, ki je skupaj z Ninom Roto zaslužen za izvirno glasbo v Botru, iz Lucanie. Bil je bolehen otrok, med okrevanjem po otroški paralizi je mesece preživel v igranju z lutkami in si izmišljal dialoge.
Zgodaj je postal filmofil, diplomiral je iz filmske režije na univerzi Hofstra v New Yorku, se preselil v Kalifornijo in kot eden prvih resnih filmarjev nadaljeval študij na prestižni UCLA.
Prvi celovečerni film Dementia 13 je posnel leta 1963. Pozornost je vzbudil s filmom You're a Big Boy Now (1966) in še posebej z muzikalom Finian's Rainbow (1968). Leta 1972 je posnel film Boter, ki sta mu sledila drugi (1974) in tretji del (1990).
Kot je večkrat povedal v intervjujih, so odnosi članov družine Corleone v marsičem podobni družini Coppola. "Večino stvari družine Corleone sem vzel iz svoje družine," je njegove besede maja 2017 povzelo spletno Delo. Tako je sestro Talio Shire v vseh treh filmih zasedel kot sestro Michaela Corleoneja, v manjših vlogah nastopata oče in mati, hčer Sofio pa je kljub nasprotovanju studiev zasedel kot Corleonejevo hčer Mary v tretjem Botru. In celo Diane Keaton, filmska žena Michaela Corleoneja, je lik Kay Adams oblikovala kar po režiserjevi ženi Eleanor Coppola.
Iz leta 1979 je njegov protivojni film Apokalipsa zdaj. Marcel Štefančič jr. je v Mladini o njem zapisal: "Leta 1976 je Francis Ford Coppola odšel v filipinsko džunglo, da bi posnel ultimativni film o vietnamski vojni, vojni film, ki bo končal vse vojne filme - ven je prišla Apokalipsa zdaj, film, ki je bil žanr zase. Film, ki naj bi končal vojne filme, je postal film, ki je skoraj končal njegovo življenje."
V 70. letih med prvim Botrom in Apokalipso je v svojem megalomanskem slogu razmišljal o velikih zgodbah, kot je recimo filmska priredba Marquezovega romana Sto let samote ali Osvojitev Mehike. A Apokalipsa ga je duševno in fizično popolnoma izčrpala, tako kot vse v filmski ekipi.
Po Mojstru za dež (1997) se je Coppola za nekaj časa umaknil iz režije in se usmeril v vinarstvo na svojem posestvu v Kaliforniji. Kot producent je sodeloval pri filmih hčere Sofie, od prvenca Deviški samomori, Izgubljeno s prevodom do Marie Antoinette.
Med njegovimi pomembnejši filmi so še The Rain People (1969), Prisluškovanje (1974), Cotton Club (1984), Gardens of Stone (1987) in Drakula (1992).