Brezčasni skladatelj Johann Sebastian Bach je naslov tokratnega koncertnega večera, ki je privabil lepo število obiskovalcev. Bachova glasba je nekakšen magnet za ljubitelje klasične glasbe, sploh z izborno in obetavno izvedbo, kot tokrat.

Koncertni spored so razdelili v dva dela. Vsak od njiju se je pričel z enim od Bachovih številnih violinskih koncertov. Prvi s prvim violinskim koncertom v a-molu, drugi pa z drugim violinskim koncertom v E-duru.

Kot drugo točko obeh delov so dodali kompozicije skladateljev 20. in 21. stoletja, ki se v svoji strukturi in kompozicijskem prijemu oddaljujejo oziroma približujejo ter zgledujejo po Bachovih mojstrovinah. Tako smo v prvem delu slišali prvo sonato za violino in komorni orkester Alfreda Šnitkeja, v drugem pa prvi violinski koncert Ezia Bossa.

V odlični izvedbi Bachovega Koncerta za violino št. 1 v a-molu je blestel violinist Sergej Krilov kot solist, sploh v prvem in tretjem stavku v svoji tonski natančnosti in globini tona. Perfekcija, ki mu ni ušla izpod prstov. Člani godalnega sestava Ensemble Dissonance so se potrudili in vzorno sledili solistu, ki je bil hkrati tudi dirigent.

Nekoliko težje smo preklopili na zvočne oblike in »preizkuse kompozicije« Alfreda Šnitkeja, saj je to njegovo delo v koncertnem programu pomenilo odmik od tonalnosti in harmonije, ki prežema bogato Bachovo glasbo. Marsikdo je okleval, ali bi zapustil koncert med pavzo, saj je to Šnitkejevo delo delovalo kot hladen tuš za občinstvo.

Ni povsem jasno, zakaj so ga uvrstili v program. A vendarle nas je premamil drugi del koncerta; radovednost po izvedbi Bachovega Koncerta za violino št. 2 v E-duru, kjer smo se ponovno lahko povezali s harmonijo in zbornim glasbenim oblikoslovjem. Ta izvedba, kjer se je tehnična pripravljenost solista Krilova le še potrdila, je nekako poplačala trud in vztrajanje, da ostanemo še na drugem delu koncertnega večera.

Prvi violinski koncert za violino, godala in timpane, imenovan tudi Esoconcerto, Ezia Bossa kot sklepna skladba koncertnega večera je imel energičen naboj, ki nas je poslušalstvo opogumil za bučen aplavz. Skladateljski prijemi Bossa so nekako zavezani baročnim, opazi pa se, da se je skladatelj levil tudi v opisni glasbi, kot je glasba za balet in film.

Kot čembalista sta se predstavila Dalibor Miklavčič in Jan Satler in sta svoje delo opravila vzorno in dosledno. Pohvala velja tudi Benjaminu Ziervoglu kot tokratnemu koncertnemu mojstru Ensembla Dissonance.

Dodamo lahko še to, da oznaka brezčasni Bach ali večni Bach velja tudi za letne čase. Čeprav smo z glasbo Johanna Sebastiana Bacha najbolj prežeti v decembrskem, božičnem času, oziroma njegovo glasbo povezujemo s krščanskimi prazniki, je prav tako mogočna, povedna, meditativna in navdihujoča v drugih letnih časih.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.