Koprodukcija z gledališčem Teatro della Città di Livorno Carlo Goldoni ni slaba, vdahniti pa ji je vendarle treba nekaj žlahtnosti in večje idejne zasnove. Predvsem v smislu scenografije (Massimo Checchetto). Belo platno zadaj z različnimi svetlobnimi odtenki nam res ne pričara kulis ali nas preseli v želeno scensko dogajanje.

Pusti nas prazne, malo že obupane, saj smo scene kot praznega odra že praviloma dodobra vajeni v ljubljanski operi. Oh, kako malo je v resnici treba, da se po zgledu že mariborske opere postavijo ali pa spustijo prave in lične kulise. Checchetto se je osredotočil na premične scenske elemente, ki so se po odru na koleščkih premikali in peljali zdaj v eno, zdaj v drugo smer. Sila dinamično, a je bilo hitro sila moteče.

Pohvaliti velja domiselno kostumografijo Carlosa Tieppa. Ta je zasnoval kostume na nekoliko nekonvencionalen način in s hudomušnimi kostumskimi domislicami popestril odrsko dogajanje z dodatno razsežnostjo. Njegovo nagibanje k pristopom klasične in jasne kostumografije nam je gledalcem v dvorani vendarle dalo idejo, da se zgodba dogaja v Alžiriji.

Njegovi kostumi so naredili tisto, kar bi morala scena ob pravem razprtju zastora. Naj na tem mestu omenimo, da je nadvse duhovito popestril prizor, ko je oblekel moški zbor kot nune v rožnate kostume, kar se je seveda lepo vključevalo v samo zgodbo. Celoten zbor je bil dobro pripravljen, za kar gre zahvala zborovodji Željki Ulčnik Remic. Milčo Aleksandrov je umestno oblikoval svetlobo, mestoma smo si želeli bolj osvetljene obraze pevcev, da bi lažje spremljali njihovo čustvovanje.

Režiser Emanuele Gamba je ubral jasen in logičen odrski pristop, kjer je stavil na preverjeno klasiko: klasično zasnovo v mizansceni, kar odlično obvlada, in tako dodatno vdahne predstavi svoj smisel in jo obogati. Kak premik ali vzpenjanje po lestvi ali na baldahinu postelje bi lahko tudi umanjkal.

Največja senzacija te opere poleg domiselne režije in kostumografije je seveda naša najboljša dirigentka Mojca Lavrenčič, ki je tudi tokrat vodila orkester skozi skladateljske zamisli Rossinija.

Uživali smo v uverturi kot tudi v drugih delih opere, kjer je imel orkester opazno vlogo. Pohvala gre tudi članom orkestra, da so se dobro pripravili. Bučen aplavz je pospremil Lavrenčičevo do njenega pulta, in preden je zamahnila z roko, smo lahko občudovali njeno zbranost in samozavest ter zadovoljstvo orkestra.

Sila nas je zabavala Štefica Grasselli kot Elvira. Grassellijeva ima neverjeten smisel za odrsko komiko. Svojo vlogo je lepo naštudirala in ji s humorjem vdahnila dušo obupane in uboge žene, ki jo njen mož Mustafa podari svojemu služabniku v Italiji za ženo, saj se je je naveličal.

Peter Martinčič kot Mustafa je bil prepričljiv, glasovno stabilen in zabaven. Rok Bavčar kot Taddeo je odpel svojo vlogo korektno. Opazi se, da se je spoprijel z delom ter vajami. Le tako naprej. Odrsko zanimiv in pevsko kar dobro pripravljen je bil Bryan Lopez Gonyaley kot Lindoro. V naslovni vlogi Isabelle se je predstavila Nuška Drašček, ki je svojo nalogo opravila solidno in pevsko korektno.

Želeli bi si več dirigentke Mojce Lavrenčič tudi v ljubljanski operi, saj je letošnja absolutna lavreatka prestižnega mednarodnega tekmovanja, pa tudi najpomembnejšega v svetu poklicnih dirigentk, La maestra v Parizu, ki poteka vsaki dve leti. Lavrenčičeva je tako Slovenijo in njeno poustvarjalnost ponesla v vrh sveta dirigiranja in veljalo bi ji, ob njeni vse bolj rastoči mednarodni karieri, ponuditi kar se da možnih nastopov tudi v domovini.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.