Z veseljem in pričakovanjem smo vstopali v Gallusovo dvorano Cankarjevega doma v Ljubljani pred pričetkom znamenitega Rossinijevega Seviljskega brivca. Nekaj postavitev smo že videli pri nas, zato je ob misli na izvedbo beneškega gledališča La Fenice radovednost le naraščala.

Pa se je začelo, dirigent Renato Palumbo je pristopical na oder, se po poklonu publiki obrnil k orkestru gledališča La Fenice in dvignil roke, zamahnil je odločno in kar naenkrat se je pred nami odprla prijetna glasbena pokrajina, ubrana in zveneča s polno energije ter enovito. Užitek je bila že sama izvedba uverture, kar moramo pohvaliti in kar nam je dalo upanje, da bi se lahko naša pričakovanja po vrhunski izvedbi te komične opere (»opere buffa«) pričela uresničevati.

Zastor se je dvignil in pred nami se je razprla čudovita in lično izdelana scena po zamisli Laura Crismana. Zasnoval je tudi kostume. Barvno bogato in estetsko usklajeno. Po dolgem času smo v Ljubljani končno videli prijetno sceno. Scenske elemente, ki so se ujemali s sceno in dogajanjem na odru.

Bogatili so, predvsem pa so pomagali ustvarjati pravo vzdušje scenske zamisli skladatelja Rossinija in libretista Casareja Sterbinija. Da so scena in kostumi še lepše prišli do izraza, je poskrbela oblikovalka svetlobe Andrea Benetello. Luč se je prilagajala dnevnemu času dogajanja, pa tudi sporočilnosti posameznega prizora. Vedno pa so bili pevci dobro osvetljeni.

Uživali smo, da je bil ta del predstave skladen z vizijo njegovih avtorjev in ni imel posiljenih modernih tendenc ali za lase privlečenih simbolov ter s tem posiljene interpretacije in dramaturške nenatančnosti. Tu so bili simboli lepo vpeljani in dramaturško jasno izčiščeni, jasni poudarki in logični mizanscenski premiki.

Režiser Bepi Morassi je tu preverjen mojster. Prisega na klasični pristop operne režije, kar je danes povečini za režiserje žal že pretežek zalogaj. Pevce postavlja logično in se izogiba preveč hitečim ter hektičnim premikom. Izpostavil je sporočilo opere, ohranil in s pravimi odmerki poudaril komične momente ter jim z lepim režiserskim vodenjem vdahnil še dodaten humor.

Pri tem so mu pomagali operni pevci, ki niso le dobri pevci, temveč tudi igralci s prezenco in smislom za komedijo. Prav tako velja pohvaliti zbor te gledališke hiše. Dobro so se pripravili.

V vlogi Figara je blestel bariton Vincenzo Taormina, z interpretacijo znamenite uvodne arije je prepričal občinstvo o svojih pevskih sposobnostih, mezzosopranistka Josè Maria Lo Monaco je bila prepričljiva in očarljivo lepa Rozina, tenorist Dave Monaco kot grof Almaviva je prepričal v svoji vlogi, prav tako buffo-basist Omar Montanari kot doktor Bartolo ter basist Francesco Milanese kot don Basilio.

Po toplem sprejemu v Ljubljani si želimo podobnih predstav in gostovanja gledališča La Fenice.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.