Anton Pavlovič Čehov: Češnjev Vrt; Čehov z umanjkanjem Čehova; SNG Nova Gorica, 5. junij 2026

Z velikimi pričakovanji smo stopali v veliko dvorano SNG Nova Gorica na premiero Češnjevega vrta velikega klasika in dramatika, izjemnega Antona Pavloviča Čehova, sploh ko je bila sprva napovedana premiera nekaj minut pred začetkom odpovedana. Igralska ekipa se je dobro odrezala. Najbolj in predvsem Žiga Udir kot trgovec Lopahin Jermolaj Aleksejevič.

Svojo vlogo je tankočutno izrazil in jo lepo popeljal v zasnovan dramaturški lok samega lika. Emocionalna pripravljenost in talent tega igralca sta tu še dodatno prišla do izraza. Enako velja za Jureta Kopušarja v vlogi Trofimova Pjoterja Sergejeviča. S svojo igro in dinamiko interpretacije se je izkazala tudi Helena Peršuh kot Ranevska Ljubov Andrejevna.

Energijo in zanos je na oder prinesla karakterno močna igralka Urška Taufer, ki bi lahko zasedla kakšno večjo vlogo. Večjo vlogo bi lahko dobila tudi Ana Facchini, karizmatična in sposobna igralka, ki premore tudi vrsto zahtevnih emotivnih stanj.

Pohvaliti gre tudi Iztoka Mlakarja, ki je iz vloge starega lakaja Firsa naredil veliko, kot to znajo veliki igralci. Dodal mu je hibo in jasen gib, slednje smo pri režijskem konceptu pogrešali. Svojo kreacijo je lepo zasnoval in izvedel tudi Peter Harl kot pisar.

Scena je bila razdeljena na štiri dele, ki so se bolj ali manj dopolnjevali, lepi pa so kostumi, kar je dvignilo nivo predstave. Scenografka in kostumografka Marita Ćopo se je potrudila. Luka Matić je solidno in po večini zadostno oblikoval odrsko luč, lahko bi kje še nekoliko bolj osvetlil dele odra, da bi gledalci lažje spremljali obrazno mimiko igralcev.

V veliko zaskrbljenost nas je pahnila režija režiserke Tamare Damjanović z neresnimi koncepti in antičehovskimi pristopi. Čeprav se je v osnovi držala besedila, ki ga je kar dosti izpustila, in se naslonila kar na dva prevoda: enega Milana Jesiha (čudovit prevod iz ruščine) in drugega (veliko vprašanje, čemu) Mojce Marič iz hrvaščine, pa vendarle Damjanovićeva ne razume čisto avtorjevega mojstrstva dramatizacije.

Tako je zasnova prvega dejanja nekako izpuščena in spremenjena v neutemeljen kaos. Odnosi so pomešani, prestopajo meje, kar zamegljuje čisto idejo drame, in so za povrh dramaturško neutemeljeni (dramaturginja Ana Kržišnik Blažica). Psihološkim zasnovam, ki rezultirajo v različnih (zahtevnih) igralskih situacijah, ki jih nekateri igralci premorejo, je s takim konceptom vzela sape iz jader.

Vidi se, da režiserka igralcem ne zaupa v njihovi umetniški veličini, spet se jim nezadostno posveča, kar je opazno, ter se zateka v svoj nerazumni in mestoma tudi nestrokovni hermetični mentalni konceptualni krog, ki je ne nazadnje tudi skregan z raznimi režijskimi prijemi (odrske dvojemke). Sploh za Čehova.

Tu je še mešanje stilov, posiljeno posodabljanje in zavijanje v koncepte, ki ne spadajo v koncept dramatikove drame. Sploh v drugem delu, kjer je pomala pomešano vse, kar je, da ne rečemo, komu padlo na misel. Tudi glasbena podlaga (Katarina Ranković) je stilsko in časovno pomešana. Ne učinkuje vedno najbolje.

Nekaj več študija, resne poglobljenosti v sporočilnost te drame in njene zakonitosti režiserki ne bi škodovalo. Tudi ne, da bi se bolj cehovsko oprijela svojega poklica, več zaupala igralcem in jih pravilno usmerjala.

Treba bi bilo take »spodletele« režijske in konceptualne prijeme, ki se neupravičeno dvigujejo nad samega Čehova, pravočasno ustaviti, saj se moramo v slovenskih gledališčih, sploh nacionalnih, ubraniti takih pristopov.

Vodstvo SNG Nova Gorica prosimo, da lepo ravna s svojim cvetom, igralskim ansamblom, saj mu take odločitve o režijah in konceptih spodjedajo kredibilnost, zmanjšujejo umetniško vrednost ter jih pehajo v nazadovanje. Več premisleka in kritičnosti pri oblikovanju repertoarja v prihodnje.

Že bežen pogled v naslednjo sezono razkriva šibkost razmisleka in daje občutek, da je narodno gledališče s svojim dobrim igralskim ansamblom na voljo raznim eksperimentom ideoloških (levičarskih in anarhističnih) gospodarjev.

Brez ene same klasike. Škoda. Taka repertoarna politika tudi ni povsem v skladu s sprejeto vizijo SNG Nova Gorica. Upamo, da se ta praksa z novo vlado in ministrico za kulturo dr. Ignacijo Fridl Jarc tudi konča in vzpostavi normalno stanje vzdušja gledališča, vrednega intelektualcev in občinstva, ki ga gledališki koncepti ne podcenjujejo.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.