S Sinfonietto slovenskega skladatelja Primoža Ramovša, ki ga uvrščamo med slovenske avantgardne komponiste, se je začel tokratni abonmajski koncert.

Zanimive kot prijetne in tudi nagajive melodije in zborna, neoklasična skladateljska tehnika je občinstvo popeljala v osrednjo točko koncertnega večera, ki smo jo vsi nestrpno čakali, najbolj pa ljubitelji zvokov violončela. Dirigent Duncan Ward je na poseben način in bolj tenkočutno kot sicer izluščil srž vsakega stavka Sinfoniette posebej ter lepo uravnaval orkestrske sekcije.

Tu je do izraza prišla skladateljeva čutnost in stiska: glasbene ideje, sploh v drugem stavku Moderato. Četrti stavek Allegro molto e con brio se zaključi mogočno in v dinamičnem vzponu. Publika je lepo sprejela prvo interpretacijo in samo glasbeno delo koncertnega programa.

Koncert za violončelo in orkester številka dve v h-molu, opus 104, Antonína Dvořáka je eden (naj)lepših romantičnih čelističnih koncertov. Med čelisti velja to delo za eno najlepših koncertnih del, kjer lahko pokažejo svojo virtuoznost in tehnično pripravljenost. Idejna zasnova je močna povezanost med solistom in orkestrom, kjer je čelo gonilo orkestrske glasbene niti, orkester pa dopolnjuje in mestoma vodi glasbeno misel.

Dvořákovo orkestriranje že samo po sebi ustvari izjemen in bogat, lep ton orkestra, ki ga je dirigent Ward tu le še nadgradil s svojo zamislijo dinamike, seveda upoštevajoč skladateljeve zapise. To se je lepo spojilo. Violončelist Jean-Guihen Queyras se je v svoji interpretaciji lepo spojil z orkestrom in idejno zasnovo dirigenta Warda. Queyras je koncert odigral z briljanco in izjemno tehnično pripravljenostjo.

Njegova muzikalnost in razumevanje koncerta je izjemno občutena in je pretresla občinstvo. Nekatere gradacije so glasbeniki izvedli premišljeno in osupljivo dramatično. Glasbena linija, ki ne popušča, je držala poslušalstvo v vsakem stavku in ga ob tako vrhunskem muziciranju popeljala vse globlje v skladateljeve zamisli.

Prvi stavek je izzvenel fantastično, drugi izjemno in pretresljivo lirično, tretji in četrti v popolni tehnični in muzikalni dovršenosti. Pravi užitek in pohvala vsem nastopajočim.

V drugem delu koncerta so izvedli Prvo simfonijo v b-molu angleškega skladatelja Williama Waltona, ki je nekoliko zahtevna za poslušalstvo, a orkester z dirigentom se je lepo potrudil. Hitre menjave tem, nejasnost in porazgubljene glasbene misli se nekako prepletajo s prvinami jazza in filmske glasbe. Ostajata pa harmonična in tonalna osnova. Zaključek simfonije je mogočen in energičen.

Naslednja sezona bo še vedno v duhu raznih neprimernih kratic. To kazi podobo in odvrača pozornost od res odličnih interpretov, solistov in ubranega izbora programa koncertnih ciklov. Kakorkoli … novo vodstvo ima več pričakovanj in tudi nalog. Na pragu so počitnice. Naj se izkoristijo tudi za trezen razmislek in počitek. Veselimo se dobrega programa in izvedb.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.