Tokratni koncert je bil prava poslastica za sladokusce in ljubitelje izborne klasične glasbe, natančneje Šostakoviča.

Ta izjemni ruski skladatelj je v svojih delih pretanjeno opisoval življenje pod stalinističnim terorjem in bil tudi sam nekaj časa v nemilosti pri oblasti. Strahu, ki se ga je bil oprijel v tistem času, se zlepa ni otresel, saj ga je spremljal praktično vse do njegove smrti.

Simfonični orkester RTV Slovenija je na svoj tokratni program koncertnega večera, poimenovan Kromatika 5, uvrstil Prvi violinski koncert v a-molu opus 77 (99) Dmitrija Dimitrijeviča Šostakoviča.

Tehnično izjemno zahtevni koncert, po katerem segajo najboljši in tehnično najbolj pripravljeni violinisti. Če je že ta zahtevna tehnika osvojena, pa čaka še zahtevnejši zalogaj, to je melodična interpretacija, kjer vztraja in s katero se spopada le peščica najboljših in najbolj trdovratnih violinistov.

Nedvomno je med njimi tudi izjemni Roman Simović. To je tudi razlog, da je ta violinski koncert redkeje izvajan na koncertnih odrih.

Člani simfoničnega orkestra so se dodobra pripravili na ta podvig (spodbujamo še trobilsko sekcijo), ki ga je v svoji zapuščini civilizaciji pustil eden najbolj inteligentnih skladateljev.

V tem koncertu je Šostakovič izrazil, kot tudi v nekaterih drugih delih, boj med intimnim življenjem sovjetskega skladatelja, ujetega v nenehen strah in preverbe, zasledovanja in ovajanja, spet jasno briljanco družabnega življenja, kjer se narekuje le zmaga in blišč komunizma in njegove poštenosti za slehernega državljana.

Dvomiti javno je greh, hvaliti in povzdigovati javno z umetnostjo je minimalni pričakovani prispevek sovjetskega kulturnega delavca za skupno ljudsko državo. Ta duh in srh so simfoniki lepo in srhljivo izrisali, če smo se zavedali, kaj poslušamo.

Večkrat smo se pri tem naježili. Teme so po večini težke, ovite v sivino, in daljše. Orkester je vodil priznani hrvaški dirigent Ivan Repušić, ki je šef dirigent Münchenskega radijskega orkestra in prvi gostujoči dirigent Nemške opere v Berlinu.

Orkester je vodil natančno in je porezal zvok oziroma ga obarval na način, da je izluščil temačni zvok kontrabasa in viol ter odmerjal pihalno sekcijo. Zanimiv kontrast, ki dobro učinkuje.

Roman Simović je igral na Stradivarijevo violino iz leta 1709 in s svojo briljantno igro, tehnično izjemno pripravljenostjo in smislom za interpretacijo (naj)kompleksnejših glasbenih tem upravičil svoj naziv koncertnega mojstra Londonskega simfoničnega orkestra.

Izjemni ostinati v drugem stavku (Scherzo: Allegro), hiter tempo in izjemni poudarki so poživili in prikazali nasprotje prvega stavka (Nocturno: Moderato). Scherzo nas je popeljal v povsem drugo razpoloženje, kjer smo lahko opazovali virtuoza Simovića.

Tretji stavek je odigral resignirano, z veliko občutka za jasen stabilen lirični ton ter za barvito melodično dogajanje in premišljeno izvedene kontraste (kadenca v tretjem stavku). Četrti stavek je v slogu Šostakoviča: burleska: Allegro con brio – presto. Ta je izzvenel posmehljivo in porogljivo z eksplozivnim koncem.

Violinist solist Simović je za dodatek izbral Sonato za violino solo št. 3 v d-molu opus 27: balada belgijskega skladatelja Eugena Ysaya.

Drugi del koncerta je bil nekoliko bolj vedre in sproščujoče narave. Osma simfonija v G-duru opus 88 češkega skladatelja Antonína Dvořáka je tudi člane Simfoničnega orkestra RTV Slovenija nekoliko pomiril, utiril ter jim vdahnil interpretacijsko samozavest.

Tokratni koncertni večer je bil nekaj posebnega. Kot rečeno, uživali so sladokusci in ljubitelji violine. Na naslednjem koncertu 12. marca pa bodo na svoj račun prišli ljubitelji klavirja in Beethovna. Poleg njegove uverture Egmont bo na sporedu namreč še njegov Tretji klavirski koncert v c-molu.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.