Že kot otrok je doma vedno gledal festival Sanremo. Danes kritizira izgubo ponosa na slovensko kulturo, večno tranzicijo in Evrovizijo, ki jo je po njegovem zapustila pesem.

Z novo turnejo Sentimenti želi glasbo prinesti v manjše kraje, med ljudi. Verjame v moč glasbe za povezovanje, mir in dobrodelnost. Še vedno stavi na čustva ter zdravo kmečko pamet.

Letos obeležujete 40-letnico svoje glasbene poti. Kakšni so občutki ob tem?

V bistvu, kot da ni minilo 40 let. Vse se dogaja zdaj. Spomnim se prvih začetkov, vse je, kot da bi bilo včeraj ali danes zjutraj. Ni neke časovne distance, ker sem vseskozi vpet v to. To ni zgolj moje delo, to je moje poslanstvo. Živim s tem, gor sem zrasel s tem.

Niste nikoli čutili naveličanosti ali se spraševali, če bi morda raje počeli kaj drugega v življenju?

Nikoli. Izhajam iz glasbeno-prosvetne družine. Glasba je bila vedno prisotna. Klavir je bil vedno doma in je še vedno – tisti več kot 200 let stari Petrof. Vedno sem rad zahajal med črno-bele tipke, tako da sem znal prej igrati klavir kot pisati. Bil sem in sem še vedno tudi organist v cerkvi.

Kot ste rekli, vse se je začelo v glasbeni družini: mama zborovska pevka, teta zborovodkinja, dedek organist na Trnovem pri Gorici, stari črni Petrof v hiši … Je okolje nekako že v otroštvu determiniralo vašo nadaljnjo pot?

Absolutno. Ves čas je bila prisotna glasba. Naravna pot je bila taka.

Kaj pa popularna glasba, ste se že od vsega začetka videli v njej ali vas je zanimalo kaj drugega?

Glasbena šola je bila seveda klasika. Še posebej v tistih časih se je to strogo ločilo. Tudi pozneje, ko sem se vpisal na pedagoško akademijo na zborovodstvo, je bilo to strogo ločeno.

Profesorji takrat niso najlepše gledali na tiste, ki smo se ali smo se želeli ukvarjati z zabavno glasbo. Kar pa ni prav. Tudi zabavna glasba je umetnost.

Ste imeli zaradi tega kaj težav med študijem?

Konkretnih težav ne, so pa profesorji nekoliko z zaničevanjem gledali na to. Tudi in še posebej na narodnozabavno glasbo in so jo imenovali goveja glasba.

Kar je pravzaprav grozno, saj je prav v narodnozabavni glasbi veliko akademsko izobraženih glasbenikov.

Res je grozno. V bistvu so v narodnozabavni glasbi sami akademski glasbeniki, od trobentačev do klarinetistov.

Ampak mene je bolj pritegnila zabavna glasba. Od nekdaj me je zanimala, čeprav smo pravzaprav začeli z vokalnim kvartetom Big Ben in peli klasiko, slovenske narodne, črnske duhovne, tujo in našo klasiko.

Ampak istočasno se je rojevala tudi zabavna glasba. Ves čas sem imel neke take melodije v sebi. Ko sem sedel za klavir, me je že malo potegnila zabavna glasba.

Je na vse to morda vplivala tudi bližina Italije?

Absolutno! Italija in Sanremo. Pri nas doma smo vedno gledali festival Sanremo. Moja stara mama je poznala vse italijanske pevce. Vedela je, kdo je Domenico Modugno, Gigliola Cinquetti, vse je poznala!

Ni pa poznala pevcev iz nekdanje Jugoslavije. Ta vpliv Italije je bil zelo močen in je še vedno. Jaz vedno pravim, da je italijanska pop glasba svetovna. Oni so s to glasbo absolutno na vrhu.

Produkcija je dobra, Sanremo je zagotovo festival, ki je močnejši od Evrovizije, kar se glasbe tiče. Evrovizija je zašla v evrošov in z glasbo nima več nobene prave povezave.

Primož Lavre

Pesmi s Sanrema postanejo svetovne uspešnice, glasbeniki dosegajo svetovno slavo. Koliko svetovnih zvezd je izšlo s Sanrema, od Erosa Ramazzottija dalje – to pomeni, da ima festival težo.

Medtem ko Evrovizija … Ali vemo, kdo je zmagal pred štirimi leti? Nima teže. Škoda je, da so Evrovizijo zapeljali v neko za moje pojme čudno smer. Glasbo so dali na stranski tir, vse drugo je bolj pomembno.

Evo ga! (Iz zvočnikov v lokalu se zasliši pesem Tota Cutugna L’Italiano, op. a.)

Evo, pa smo tam. (smeh) Tudi s Totom sem sodeloval in se z njim osebno poznal. Bil je »fejst« človek, ta pesem pa je zagotovo »evergreen«.

Tudi na splošno, če pogledamo nedavno otvoritev olimpijskih iger, Italijani znajo poudariti svoje posebnosti, so ponosni na to, kar imajo.

Škoda je naše Slovenije, da ne znamo na podoben način nečesa potegniti iz naše kulture. Ni morda tako bogata kot italijanska, ampak imamo marsikaj. To me nenehno muči. Ne vem zakaj, ali se sramujemo tega, se temu izogibamo …

Morda se želimo vedno preveč primerjati z drugimi, z jugom, severom, zahodom … ne pogledamo vase, kaj že sami imamo?

Točno tako, ker imamo veliko svojega, nam ni treba gledati drugam. Tega žal ni. Država gre že proti 40. letu in še zmeraj se nismo pozicionirali. Večna tranzicija, večno se nekaj dajemo, čas pa nam beži. Škoda.

Skupina Big Ben je v vaši karieri pustila neizbrisen pečat. Prvi veliki hit Lep pozdrav, ciao Mateja – ga ljudje še vedno zahtevajo na vaših nastopih?

Še vedno! Ravno včeraj so na vasi v Trnovem, kjer živiva z ženo, prišle pustne maske. Bilo jih je kakšnih 40 ali 50, skupaj s harmoniko. Ko so prišli do naše hiše, so začeli peti Lep pozdrav, ciao Mateja. (smeh) Postala je zimzelena, poznajo jo tudi otroci, prenaša se iz roda v rod.

To je pravzaprav fascinantno, saj so otroci dandanes bombardirani z raznimi vplivi z vseh strani, veliko bolj, kot smo bili mi v našem otroštvu. Pomeni to, da je bil to hit, ki so ga kot takega prepoznali in vzeli za svojega ljudje?

Nekatere pesmi, ki se danes naredijo, jih radijske postaje nenormalno forsirajo, ampak ko jih nehajo forsirati, pesem ugasne, je ni več. Zanimivo. Kaj bo pa čez 40 let? Bo še kdo vedel za te skladbe, za katerimi stoji mašinerija, plačani »powerplayi«?

Mateja ni bila plačana. Mateja je iz ljudstva zrasla. Mi smo imeli kar nekaj hitov: Špelo, Nancy iz Ljubljane in druge. Zdaj, ko imam te koncerte, smo jih priredili za klavir in moram to igrati, ker ljudje to zahtevajo.

Najbrž so vas že neštetokrat spraševali, kdo so te ženske, o katerih ste peli, in ali so bile resnične?

To so resnične ženske. Jaz sem bil opazovalec teh zgodb. Mateja je bila resnična zgodba, ki se je zgodila mojemu prijatelju. On se je zaljubil v Matejo, Mateja pa se je zaljubila v črnca. Jaz sem to opazoval in napisal pesem. Ona je šla resnično v Afriko, naprej pa nisem spremljal, kaj se je z njo dogajalo.

To so bila študentska leta. Takrat so bili zamorci, kakor smo jim rekli, popularni. To so bile te študentske izmenjave. Za Bežigradom jih je bilo v študentskih domovih ogromno in punce so kar padale nanje, saj so bili malce eksotični.

V devetih letih ste z Big Benom izdali deset albumov. To je kar konkretna glasbena zapuščina. Kako ste doživljali ta leta?

Začelo se je leta 1984, ko smo zmagali na Prvem glasu Goriške s komadom Hči ravnatelja. Leta 1985 smo sodelovali na Pop delavnici prav z Lep pozdrav, ciao Mateja.

Takrat so nas opazili. Drugi dan po tem festivalu, ki je bil predvajan na televiziji, je zazvonil domači telefon. Oglasila se je mama in rekla: »En gospod te kliče.« Kar debelo sem pogledal, ko je glas na drugi strani rekel, da je Jure Robežnik. On je bil takrat eminenca na ZKP.

Rekel je, da se jim zdimo zanimivi in če bi prišli na sestanek na založbo. Na tem sestanku so nam ponudili, da bi nam izdali ploščo, in vprašali, ali imamo dovolj komadov. Rekel je, naj naredimo še eno pesem za festival Melodije morja in sonca.

Naredili smo pesem Za mano še jokala boš, za katero smo dobili debitantsko nagrado, istočasno pa je že izšla tudi naša prva plošča. Leto 1986 je bilo prelomno; Slovenijo smo zastopali na Jugoviziji, izboru za Evrovizijo, v Beogradu s pesmijo Moja Mari, ki sta jo napisala Tadej Hrušovar in Dušan Velkavrh.

Potem pa se je začelo. Sledila je zmaga na Melodijah morja in sonca z Mladi Joža, nato pa turneje po vsem svetu, od Avstralije do Kanade in cela Evropa.

Katero od teh gostovanj v tujini vam je ostalo najbolj v spominu, morda na neki način tudi razširilo obzorja v tistem obdobju, ko smo bili še konkretno v Jugoslaviji?

Morda bi izpostavil gostovanje v Avstraliji, čeprav takrat nismo bili več v Jugoslaviji. Tja smo šli kot prvi slovenski zabavni ansambel takoj po osamosvojitvi. Prej, v času Jugoslavije, so hodili predvsem narodnozabavni. V Avstralijo smo nesli slovenske simbole, zastave, grbe … to je bila norija.

So bili morda tamkajšnji Slovenci bolj ponosni na samostojno Slovenijo kot mi?

Mislim, da je še vedno tako. Tudi ko sem bil nazadnje na turneji v Argentini. Tam je Slovenija, jaz pravim. V Torontu mi je ostal v spominu koncert na ladji Captain John. Lastnik zasidrane ladje z restavracijo in koncertnim prizoriščem je bil Slovenec.

To je bilo fantastično prizorišče, s pogledom na Toronto. Slovenci so povsod v tujini uspešni in zelo pridni. Zato mi je škoda te Slovenije. Upam, da je ne bomo zapravili. Ker ta barka ne gre v pravo smer in potrebovala bi kapitana, ki bi to malo obrnil.

Večkrat ste poskušali srečo na Emi, leta 1998 ste zasedli drugo mesto. Ste si resnično želeli Evrovizije? Kako danes gledate na to tekmovanje?

Bil je moment, ko bi z duetom, ki sva ga pela z bratrancem, Pusti času čas, na Evroviziji resnično lahko pokazala nekaj novega. To je bil prvi poskus pop opere v Sloveniji po zgledu Pavarotti & Friends. Takrat je bilo to in.

Bila sva druga. Tukaj je bila morda nekoliko napaka televizije, da ni spustila tega dueta na Evrovizijo. Ko smo šli z opero na Evrovizijo, je bil ta trenutek mimo.

Primož Lavre

Mislim, da sem bil trikrat na Emi, ampak ne s kakšnimi posebnimi ambicijami. Videl sem, da je Evrovizija šla v neko drugo smer, in je niti ne spremljam več.

Letos ne sodelujemo, iz političnih razlogov. Se vam to zdi v redu?

Meni je to noro. Kultura in umetnost sta nad politiko. Na vrhu. Kultura in umetnost morata pokazati smer politiki in povezovati. Enako je pri športu, ko se grejo izključevanje in pogojevanje, kdo bo sodeloval in kdo ne. Športniki in glasbeniki lahko samo povezujejo. Sploh glasba. Nima meja.

Ko ste začeli z Big Benom, ste bili še mladi. Človek z leti zori tudi v glasbenem smislu. V zadnjih letih so nastale pesmi, kot sta Lipa od none, Rdeča roža … Kako tudi v duhu te 40-letnice vidite vašo osebno glasbeno evolucijo?

V sebi še vedno nosim otroka, kar je najbolj pomembno. Še vedno sem najstnik. Vsaj tako se počutim. Kar je dobro, saj imam še vedno to energijo, ki je potrebna pri glasbi. Ko sem bil na turneji v Argentini, sem bil sam in sem imel koncerte s klavirjem.

Že prej sem razmišljal, da bi morda dodal godala, tako da imam nekatere koncerte z godalnim kvartetom, pripravljam pa tudi koncert s simfoničnim orkestrom. Turneja se je začela v krajih, kjer sem začel pred 40 leti, v značilnih primorskih prizoriščih.

Rasla bo vse do enega velikega koncerta, o katerem pa za zdaj še ne morem govoriti. Bo pa spektakel. Na posebnem mestu. To ne bo ne Hala Tivoli ne Stožice ne Cankarjev dom. Drugače pa, seveda, človek zori. Zdaj so besedila nekoliko drugačna, kot so bila takrat. Omenili ste Lipo od none.

To je tista lipa, ki je bila na domačem dvorišču. Pesem je nastala v času kovida, ko smo pogrešali druženje. Mi pa smo se doma pod lipo od none vseeno združili. Tudi Rdeča roža je ena od aktualnih pesmi današnjega časa, v kateri govorim o tem, da jih še živi nekaj, ki razmišljajo z zdravo kmečko pametjo.

Ti bodo tisto seme, ki bo dozorelo in šlo naprej. Potrebujemo, res potrebujemo zdravo kmečko pamet na vseh področjih. Zdi se mi, da smo kot družba na splošno kar zašli.

Včasih, ko vidim kakšne poteze, odločitve, se sprašujem, ali ljudje sploh še znajo razmišljati, da je ena in ena dve. Tudi politika je vedno samo odraz ljudi.

Kako tudi po tej izkušnji kovida, ki je zelo ohromila predvsem glasbenike, gledate na pomen žive glasbe?

Glasba je namenjena ljudem. Glasba mora biti med ljudmi in mora biti na odrih. Glasba ni doma v dnevni sobi. Mi smo imeli v obdobju kovida res katastrofo. To se še danes pozna.

Občutek imam, da je ta epidemija ljudi spremenila. Predvsem medsebojne odnose. Že tako se mi zdi, če se malce vrnemo k Italiji, da so tam ljudje veliko bolj odprti. Komunikacija je drugačna. Pri nas so pa vsi bolj zategnjeni, zaprti.

Posebno poglavje je, kot smo deloma že omenili, turneja Sentimenti, s katero letos ob 40-letnici obiskujete vse kotičke Slovenije. Kaj je srž tega projekta – nostalgija, praznovanje ali morda nekaj tretjega?

Če se bo dalo, bom res obiskal čim več kotičkov. Ne bi rekel, da gre toliko za nostalgijo kot za sentimente, kakor je tudi naslov turneje.

Želim to mojo glasbo, ker vem, da je med ljudmi, pripeljati tudi v take kotičke, kjer ni kakšnih velikih dogodkov. Imam tudi koncerte za 150, 200 ljudi v manjših krajih po Sloveniji. Sem samostojen glasbenik, imam klavir in pojem, ne potrebujem velikih stvari.

Sentimenti je bil tudi naslov enega od albumov, imate blagovno znamko kave Sentimenti, kaj je s temi sentimenti, ste sentimentalen človek?

Seveda! To je vse skupaj en »šentiment«, kot rečemo Primorci. (smeh) Tudi moja glasba je malo bolj sentimentalna, igra na čustva.

Zato želim, da ljudje glasbo poslušajo, ne glede na to, kako velika je koncertna dvorana. Da sedijo in poslušajo. Zdi se mi, da zabavna glasba ni samo za ples, lahko je tudi čisto koncertna glasba, tako kot klasična, in se da lepo poslušati.

Veliko vas povezuje z dobrodelnostjo in domoljubjem: Slovenski Band Aid leta 1991 ob osamosvojitvi, obnova projekta Svobodno sonce leta 2021 … Leta 1999 ste ustanovili tudi Mednarodno mirovniško fundacijo Beli golob.

Kako vas ti projekti spominjajo, da glasba ni samo zabava, ampak lahko gradi mostove?

Ko sem bil na sprejemu pri dalajlami, na sprejemu pri papežu Janezu Pavlu II., ker so vedeli, da sem glasbenik, so rekli, da glasba seže globlje in dlje kot govorjena beseda. Nagovori človeka bolj, se ga dotakne, jo začuti. Zato glasba povezuje ljudi, svetove. Ne ločuje.

Primož Lavre

To je v današnjem času še toliko pomembnejše. Zato smo tudi ustanovili fundacijo Beli golob, katere osnova je pesem Beli golob z univerzalno mirovniško Prešernovo mislijo »Ne vrag, le sosed bo mejak«. Gre torej za povezovanje, kot ste rekli, tudi malo dobrodelnosti je zraven. Ko so se začeli zametki te fundacije, so ljudje malo začudeno gledali na to, danes pa vidimo, da mir ni samoumeven.

Kaj vas je na pragu novega tisočletja pravzaprav gnalo, da ste glasbo spremenili v orodje za mir?

Sam to nenehno nosim s sabo. Ko sem bil leta 1999 na festivalu Forte 1999 v Sarajevu, so nas nastopajoče peljali v center, kjer so bili otroci žrtve min, brez nog, rok, slepi … To je noro, ubogi otrok ni dolžen ne kriv, pa je žrtev teh min. Kot glasbenik sem si rekel, da bom nekaj naredil v tej smeri.

Ko sem se vozil iz Sarajeva v Ljubljano, je bil takrat pri nas na obisku ravno predsednik ZDA Bill Clinton. Na trgu je omenil Prešernovo Zdravljico kot pesem, ki naj povezuje narode v Evropi. To me je vzpodbudilo, da sem, ko sem prišel domov, napisal pesem, v kateri sem uporabil dve kitici Zdravljice.

Tako je nastala pesem Beli golob. K sodelovanju sem povabil tudi glasbenike iz drugih držav, med njimi tudi Tota Cutugna, ki sva ga že omenila. Tako je nastal neke vrste evropski Band Aid.

Srečanje z dalajlamo, kako vam je ostalo v spominu?

To je bilo s fundacijo Beli golob, katere osnovni namen je širjenje ideje za mir v svetu in tudi vplivanje nas malih ljudi na velike moralne avtoritete, ki imajo vajeti sveta v svojih rokah in vplivajo na široke ljudske množice.

Namen je iti do njih in jim sporočiti, naj delajo za mir, naj opozarjajo ljudi na to, naj bo mir v svetu. Zagotovo je eden takih dalajlama, tudi Nobelov nagrajenec za mir, in tudi vsi papeži imajo vpliv na množice.

Srečali ste se tudi s tremi papeži, če se ne motim?

Tako je, z vsemi tremi, ki so zdaj že pokojni. Pripravlja pa se srečanje s papežem Leonom XIV. Tudi do njega bova šla z ženo Patricijo skupaj, saj je tudi ona del te fundacije, in mu podarila porcelanastega belega goloba.

Če bi danes imeli priložnost pesem podariti kateremu od svetovnih voditeljev (Putinu, Trumpu …), komu bi jo dali in kaj bi mu ob tem sporočili?

Tukaj sta vsaj dva človeka, ki bi morala to dobiti. Eden je Trump, drugi pa Putin. Tukaj so še drugi igralci, od Kitajcev in Severne Koreje naprej. Skratka, do vseh teh ljudi bi moral iti in se pogovarjati tako, kot smo se s papeži in dalajlamo, naj delajo za to, da bo mir v svetu. Ti ljudje so odločevalci.

Vaša misel »Vse se reši z diplomacijo, ne s pohlepom« – kako lahko glasba danes pomaga v konfliktih, kot so v Ukrajini ali na Bližnjem vzhodu?

Kot sem že prej rekel, glasba nagovori človeka. Vzor mi je recimo Bono Vox iz U2 ali pa Bob Geldof z Band Aidom. Čeprav je šlo pri slednjem za dobrodelno zadevo, je bila izpostavljena tudi nota miru. Veliko je glasbenikov, ki delajo za mir. Na splošno se mi zdi, da je glasba tista, ki ne ločuje.

Bi morda Evrovizija, če se ponovno vrnemo k tej nesrečni Evroviziji, morala, namesto da je dodaten faktor, ki deli, narediti neki radikalen korak v smer, da bi postala neke vrste orodje miru, ki bi svetu poslalo jasno sporočilo o miru, ki ne bi temeljilo na izključevanju?

Absolutno. Evrovizija je resnično postala dodatni faktor, ki deli. Ugrabili so jo določeni lobiji, kar pa ni prav. In predvsem bi morala Evrovizija kot Eurosong poudarjati song – pesem.

Pesem bi morala biti v ospredju. Ostalo je lahko v ozadju. Uvesti bi morali ponovno orkester v živo, s tem bi takoj odmislili vse »pajacade« na odru.

Ali pa narediti vzporedno čisto nov evropski glasbeni festival in pustiti tisti Eurosong, da gre v neko svojo smer. In kot ste sami rekli, z močnim sporočilom miru. Da bi bila morda celo eno leto tema pesmi mir. To bi bilo močno sporočilo.

Mir se začne doma, v lastnem domu, domačem kraju, v katerem recimo še vedno igrate orgle v cerkvi. Kako vas ta tiha rutina hrani in spominja, da je bistvo tudi v majhnih, vsakdanjih trenutkih?

Tako je. Gotovo se v domu ali družini vse začne. Z ženo Patricijo spoštujeva vse tiste stare običaje, ki nas definirajo in definirajo naš narod. Patricija je zelo pozorna pri vseh teh stvareh. Vse, kar je naše in definira slovenstvo, poskušava ohraniti skozi praznike. To je zelo pomembno.

To je tisto sidro, ki nas ne bo izruvalo. Seveda pa moramo po tej tradiciji v sedanjosti dodajati tudi prihodnost. Samo od spominov se živeti ne da.

Vaša žena Patricija je priznana umetnica, ki med drugim oblikuje tudi vašo odrsko podobo. Kako se njeno ustvarjanje dopolnjuje z vašo glasbo?

Dopolnjujeva se, absolutno. Jaz pomagam njej, ona meni. Nekako peljeva to zadevo naprej. Zelo jo spoštujem in cenim. Ona je velika umetnica in nosi to tudi v sebi.

Zadnjič je bilo malo snega na dvorišču, pa je že nastal kip! Ni izšolana umetnica, ampak rojena. Jaz vedno pravim, da se umetnik ne izšola, ampak se rodi. Šola ti doda samo tehniko.

Bili ste predsednik krajevne skupnosti in ste reševali lokalne spore. Zakaj vas višja politika nikoli ni vlekla?

Malce me je res dajala politika. Prepričevali so me, da bi kandidiral za župana, pa se nisem odločil za to. Mogoče sem takrat naredil napako, ampak kot sem že rekel, v sebi imam glasbo.

Če bi se odločil za politiko, bi moral dati na stran tisto, kar najbolj čutim. Je pa res, da me politika zanima. Zanima me predvsem, da bi lahko naredil nekaj dobrega za skupnost, za to državo, da bi funkcionirala.

Primož Lavre

Zato sem bil tudi angažiran kot predsednik krajevne skupnosti, kar je navsezadnje politična funkcija. Sicer na najnižji stopnji, ampak to je politika, kjer so problemi zelo konkretni. Od tega, da žarnica ne gori, dalje – za vse je kriv predsednik krajevne skupnosti. (smeh)

Pogosto v medijih omenjajo tudi vaše poznanstvo z Borutom Pahorjem, ki pa se je odločil za konkretno politično kariero. Ali drži, da je bil vaš prvi menedžer?

Res je, z Borutom Pahorjem sva bila sošolca, bil je tudi menedžer prvega kvarteta Big Ben. Nekje doma mora biti še vizitka.

Takrat je hodil naokrog s poslovnim kovčkom in nam je celo uredil en koncert. Kar se tiče Boruta Pahorja kot sošolca, je bil res v redu dečko, politika je pa druga stvar. Ampak on osebno kot človek je zelo v redu.

Za seboj imate več kot 2000 nastopov. Ogromna številka. Pa vendar, se vam kdaj v spomin prikliče kakšen poseben koncert?

Že vse te turneje, ki so bile po svetu, koncert za vatikanski diplomatski zbor, ki je največji diplomatski zbor na svetu, vse to so zelo lepi spomini.

Zanimiv je bil tudi koncert v katedrali St. Patrick’s v Melbournu, kjer smo praktično štirje mulci peli pred 2000 ljudmi. Navdušenje je bilo izjemno, ti ljudje niso vedeli, kaj bi nam dali, tako so bili ganjeni, da smo prišli tja kot Slovenci. Pričakali so nas z dvema belima rolls-roycema.

Tudi zdaj se še vedno dogajajo lepi dogodki. Ne želim izpostavljati določenih koncertov, ker sam dam vedno enak del sebe v koncert, ne glede na to, koliko ljudi me posluša. Vsi so mi enako dragoceni.

Nekoč ste dejali: »Glasba je način življenja, z njo sem se reševal.« Kaj vas je ta 40-letna pot naučila o premagovanju osebnih viharjev, življenjskih preizkušenj?

Nihče ne bo rekel, da mu je življenje z rožicami postlano. So vzponi, ampak so tudi padci. Velikokrat, ko sem bil na tleh, če temu tako rečem, sem se usedel za klavir in glasba me je potegnila ven iz tistega.

Glasba je svoj svet in vsaj mene pomirja. Usedem se za klavir in odmislim vse drugo. Ali pa se zaprem h klavirju in igram, ustvarjam in pozabim na vse tegobe.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.