Skrivnost novoletnega pokola na Krvavcu

Dedec z monumentalno krizo srednjih let in potencialno nezvesto ženo je vedel, da bo silvestrovanje na Krvavcu muka, niti v najbolj morastih sanjah pa ni pričakoval, da mu bodo vstop v novo leto še dodatno poslabšali vampirji. Manj kot pol leta po izdaji svojega prvenca Mor pisatelj Tomaž Kotnik slovenskim ljubiteljem groze ponuja nov prispevek k rastočemu slovenskemu opusu literarnega terorja.

V PREDNAROČILU NA VOLJO Z 10 % POPUSTOM

Prednaročniška akcija velja za naročila in plačila prejeta do 24. 9. 2025. 

Kotnika privlači prepletanje žanrov. Če je bil Mor mešanica detektivke, fantazije, grozljivke in pejsaža slovenskega podeželja v 19. stoletju, Krvavec prinaša trk krize srednjih let z najbolj popularnimi pošastmi v fikciji. Glavni junak romana je Ambrož, zelo tipičen Slovenec srednjih let z ženo, hčerko, sinom, psom in krediti. Idealizem in ambicije mladosti so se že davno umaknile pragmatizmu vsakdanjika, mladi sanjač (če je to sploh kdaj bil) pa je odrasel v ciničnega, zagrenjenega, nad marsičim razočaranega možaka, gnanega s prezirom in včasih celo sovraštvom.

In nikogar ne sovraži bolj kot sluzastega podkasterja, ki ga ima Ambrož na sumu, da mu želi nasaditi roge. Novoletno praznovanje na Krvavcu v družbi takega tipa in njemu podobne druščine je zadnja stvar, ki si jo naš junak želi, a ga žena vseeno zvleče na slovensko goro z najbolj zloveščim imenom. Na goro, kjer bo Ambrož spoznal, da je na tem svetu še kaj neprimerljivo bolj odvratnega od nadutih podjetnikov in pametnjakovičev, saj se skupaj z njimi znajde v vlogi silvestrske večerje krdela vampirjev.

Slovenske založbe, sploh največje, imajo težave z grozo, žanr praktično ne obstaja, namenoma je potisnjen ob rob (razen velikih tujih avtorjev). Krvavec vseeno ni tipična grozljivka, lahko ga beremo tudi kot roman o utrujajočem spopadu z osebnimi razočaranji, o nerodni borbi za ohranitev zakona in spoznavanju samega sebe. Saj je vse to, pa še črna komedija, a po drugi strani naslovnica knjige ne pušča dvoma, za kakšno zgodbo gre med platnicami: krvavo rdeča barva in prepoznavni vampirski čekani sporočajo, da naslov ni zavajajoč – sneg na gori ne bo pordečel samo v sončnem zahodu in krvoloki se bodo pošteno odžejali.

Kotnik je v teh dneh polno zaposlen s pripravami na splavitev svoje knjige (pri založbi Primus izide 26. septembra, v prednaročniški akciji pa je že na voljo z 10-odstotnim popustom), našel pa je nekaj časa, da zadosti naši zvedavosti.

Z Ambrožem sta si po letih blizu – koliko vas je najti v protagonistu Krvavca?

Dovolj, da mi je bilo ob pisanju mestoma nerodno, pa premalo, da bi lahko z mojim življenjem iskal kake relevantne vzporednice. Je projekcija, ne portret.

Menite, da bi sami preživeli spopad z vampirji?

Proti tistim, ki pridejo z našpičenimi zobmi, ne razumejo humorja in nimajo časa za pogovore o mejah v odnosih, zagotovo ne. Bi podlegel kmalu po kazalu. Če pa govorimo o klasičnem vampirju, ki ga zmede vonj česna in plašijo latinski reki, potem pa mogoče.

Svojo prvo knjigo Mor ste ambiciozno zastavili kot preplet zgodovine, fantazije, groze in detektivke – Krvavec je dosti bolj direktna in sodobna grozljivka. Se preizkušate v različnih žanrih?

Žanri preizkušajo mene. Včasih je zgodbi treba nadeti zgodovinska oblačila, drugič jo ogrniti v neudobno neposrednost sodobnosti. V resnici je osnova enaka: napetost med tem, kar človek samemu sebi dovoli izkusiti, in tem, kar mu zunanji svet dopušča, da sploh občuti. Žanrski okvir samo določa, s kakšno mero brutalnosti bo to izrečeno.

Zdi se, da želi založba v promociji bolj poudariti krizo srednjih let kot pa aspekt horrorja – kako to komentirate kot zaprisežen ljubitelj grozljivk?

Krize srednjih let so bolj razširjene kot ljubezen do žanra grozljivk – in, roko na srce, pogosto veliko strašljivejše. Kaj pa, če si mož kupi motor? Omisli ljubico? Si potetovira hrbet? Če bo Krvavec prečital kdo, ki se sicer horrorja izogiba, a se prepozna v Ambroževi čustveni izpraznjenosti, potem je cilj dosežen.

Knjiga bo izšla manj kot pol leta po izidu vašega prvenca – lahko spomladi pričakujemo že tretjo knjigo?

Oklevam med tem, da bi izdal zbirko svojih starih kolumn (ker je ni še nihče), šel peš po Caminu ali pa vsaj do Štepanjca na burek in o tem napisal knjigo (ker o tem res ne piše nihče) ali pa zmetal skupaj »priročnik« (ker ga ni še nihče) o umetnosti jutranjega vstajanja, poti v službo in celo zavestnega opravljanja svojega dela, za katero me plačajo.