Tokratni koncert je imel obetaven spored. Koncertni program, ki je dobro pripravljen, kot se znajo potruditi člani Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Njihovi koncerti nas lepo ponesejo in popeljejo v glasbeno umetnost. Dobro so pripravljeni.

Njihova programska usmerjenost je všečna in dopolnjuje našo glasbeno ponudbo na zavidanja vredni visoki umetniški ravni. Da ne omenjamo vsestranskega pomena za drugo produkcijo naše osrednje kulturno-umetniške hiše RTV-SLO. Nepopisno slabo in nedopustno bi jo bilo razpustiti.

Začetek koncerta je bil ovit v melanholične zvoke Sanjarjenja Antona Lajovica iz leta 1901, ki jih je sam skladatelj namenil klavirski izvedbi, kasneje pa je to skladbo Lucijan Marija Škerjanc priredil in melanholijo h-mola položil v godalni orkester. Pri izvedbi pri tem koncertu velja izpostaviti lucidnost in previdnost, kar je godalna sekcija Simfoničnega orkestra RTV Slovenija odlično izpeljala z zahtevnim in natančnim dirigentom Liom Kuokmanom.

Zvenelo je, kot da slovenska duša, skrita v kotu raja, še vedno nekje tiči in čaka, da napoči njen trenutek, na svojo priložnost za razcvet, a ga še vedno ni in ni. Porezan in pritajen zvok orkestra, ki je zarezal v bolečino melanhonične nerealizirane želje. Lepo.

Sledil je tretji koncert za klavir in orkester Sergeja Rachmaninova v d-molu s pianistko Yeol Eum Son. Rachmaninov je v ta koncert vključil veliko skladateljskih prvin, tem z različnimi razpoloženji, zanimivim oblikovnim sosledjem koncertnih stavkov, predvsem pa je ta klavirski koncert eden zahtevnejših v klasični literaturi, ki vedno znova predstavlja izziv pianistom.

Tokratna korejska pianistka Yeol Eum Son se je na interpretacijo dobro pripravila. Tehnična zahtevnost koncerta je v njeni izvedbi izzvenela, kot da je otroško lahka, iz klavirja pa je dobila izjemen zvok in volumen, sploh glede na njeno telesno konstitucijo.

Njen zven klavirja bil jasen, čist in (kjer je bilo zapisano) tudi kratek. Agogično podprt z igro in prepletom melodij z orkestrom. Všečno je, da je s svojo tehniko pianistka vedno znova izluščila melodijo in se različnih tem tega romantičnega koncerta lotila z različnimi tehnikami, kar se je obrestovalo z razgibanosti igre, zvoka in ritmičnosti. Gradacije tem je opravila premišljeno.

Osnovne niti ni izgubila, ustrezno jih je postavljala glede na njihov razvoj: bodisi v izzvenenje ali v še večjo mogočnost. Drugi stavek je odigrala s posebno pretanjeno melanholično lirično linijo, ki je prepričala občinstvo.

Šef dirigent Lio Kuokman je svoj orkester vodil neizprosno. Tako v oblikovanju zvoka kot v dinamičnem prepletanju melodij in tem, kjer je izluščil bistvo, jasno izpostavil ponavljajoče se motive. Orkester, ki je bil dobro pripravljen, je sledil njegovi ideji. Opazi se, da je sam dirigent tudi pianist in da dodobra pozna zahteven klavirski part koncerta.

Velja omeniti, da je dirigent izbral kar hiter tempo, kar pa pianistke pri izvedbi tega tehnično zahtevnega koncerta ni motilo. Še več, dobili smo občutek, da ji to celo ustreza in da bi brez težav lahko odigrala še hitreje.

Pianistka s svojo izvedbo, dirigent in orkester so poželi izjemen aplavz publike. Publika jim je namenila stoječe ovacije. Yeol Eum Son je po bučnem aplavzu zaigrala dodatek. Izbrala je Rachmaninov Preludij v G-duru opus 32 številka 5. V njem je izluščila svojo notranjo umirjenost in zadovoljstvo. Liričnost samega Preludija v tihih odtenkih ji je z lahkotnostjo šel od rok. Uživali smo v nežnosti zaigranega.

V drugem delu koncertnega večera je orkester blestel v redko pri nas izvajani Simfoniji številka 2 v D-duru opus 43 Jeana Sibeliusa. Odigrali so jo dobro, dirigent je lepo uravnaval različne sekcije orkestra, da so se zlili z glasbeno idejo finskega skladatelja. Priča smo bili dinamični izpovedi melanholije, kar je dirigent, kot v uvodni skladbi tega koncertnega večera, izjemno lepo osvetlil.

Orkester s svojim vsestranskim delom in sekcijami predstavlja pomemben prispevek naši potrebni glasbeni produkciji. Ohraniti moramo ta odlični orkester. Veselimo se njihovih koncertov v naslednji sezoni.