Na tokratnem koncertnem ciklu so na svoj račun prišli ljubitelji Beethovna in klavirske glasbe. Izvedli so Beethovnovo uverturo Egmont opus 48 in njegov izjemni Tretji klavirski koncert v c-molu opus 37. V drugem delu koncert so bili izvedli Variacije Enigma opus 36 Edwarda Elgarja. 

Zmagovalec klavirskega tekmovanja Kraljice Elizabete v Bruslju pred desetimi leti se je na tokratnem večeru izkazal. Zavidanja vredna klavirska tehnika je solistu pianistu Lukášu Vondráčku omogočala osupljivo izvedbo, hitrejši tempo mu je bližji v dojemanju tega koncerta, sploh tretjega stavka. Pianistu koncert povsem leži pod prsti.

Natančna ritmična izvedba, kjer so vse notne vrednosti natančno odmerjenje, je omogočala tudi dirigentu lažje orkestrsko spremljanje in sledenje glasbeni misli. Sprva je bil tempo prvega stavka nekoliko počasnejši, a se je hitro adaptiral ob vstopu solista.

Otvoritvena tema je bila orkestrsko mogočno izvedena, z usodno distinkcijo, ki jo je solist v svojem uvodu samo še poglobil. Njegova tehnika je jasna, odločna in iz klavirja dobi globok, precizen ton, kar se je lepo ujemalo z zvokom orkestra.

Tudi orkester je vešč tega koncerta. Dirigent Lio Koukman je resno zastavil zvočno podobo orkestra in ga približal Beethovnovemu zvenu, kar je pomenilo kar dosti razmisleka in dela z orkestrskimi sekcijami. Godala je lepo postavil v ospredje in njihov zvok dopolnil s sorazmerno jakostjo pihal ter umestno z zvokom trobil.

Dobili smo borbenega in uporniškega Beethovna, ki zna biti na drugi strani, v počasnem drugem stavku Largo, izjemno liričen, umirjen in globoko čustven, mestoma religiozen. Morda preveč podobna sta si bila tempa v prvem in tretjem stavku, čeprav se v slednjem tudi še razvije do briljantnega zaključnega finala.

Tu moramo pohvaliti njegovo kristalno čisto in tonsko polno izvedbo kromatičnih lestvic, ki nas je presunila. Pozna se vpliv ruske šole. Dinamični razpon ima solist ogromen, v glasnosti klavir bobni, v tihem pa je jasen in kristalen.

Užitek je bilo poslušati enost klavirja in orkestra v mogočni ideji romantičnega skladatelja Ludvika van Beethovna. Solist je ob bučnem aplavzu dodal dva dodatka: Ljubezenska pesem iz Šestih klavirskih skladb opus 6 češkega skladatelja Josefa Suka ter znameniti Nokturno v cis-molu Frédérica Chopina.

Tako dobro, kot so se orkestraši pripravili na uvodno Beethovnovo uverturo Egmont, so se pripravili tudi na Elgarjeve Variacije Enigma. Karakterno različne variacije so prišle do izraza. Z upoštevanjem skladateljevih oznak in pripomb so sledili njegovi ideji.

Najlepša variacija, ki se je poslušalstva tudi najbolj dotaknila, je bila deveta, imenovana tudi Nimrod. To so ob ovacijah po končanem koncertnem programu tudi ponovno izvedli. 

Koncertni cikli Simfoničnega orkestra RTV Slovenija so dobro zasnovani in vedno znova očarajo poslušalstvo. Stoječe ovacije so dokaz o kvaliteti in tudi potrebi po tako dobro zamišljenih koncertih.