Tokratni koncertni večer v kavarni Slamič je nosil naslov Swing, šanson in nasmeh, ki je lepo povzel repertoar celotnega večera in je ponudil užitek ob muziciranju vrhunskih ter vsesplošno uveljavljenih glasbenikov. To priložnost je za svojo promocijo lepo izkoristil mladi up slovenske jazz scene, pevec Metod Banko.

Kitarist Teo Collori je bil inštrumentalna zvezda večera, saj se je izkazal kar nekajkrat v tehnično težjih solo delih, ki so publiki jemali dih. Njegovi prsti na kitari so poplesavali in vzel si je dovolj časa, da je idejne motive lepo preoblekel v jazzovsko preobleko in jih nadgradil z zahtevnimi prijemi in harmoničnimi postopi. Sicer je Teo Collori nepogrešljiv člen priznane gipsy zasedbe Momento Cigano.

Prav tako je izkazal svoje veščine kontrabasist Jošt Lampret, ki je obarval celoten koncert z basovskimi globinami in predvsem z ritmično natančnostjo. Spremembam harmonij je lepo sledil ter jih poudarjal.

Za pravi takt in ritem pa je poskrbel eden naših najbolj prepoznavnih jazz bobnarjev Gašper Bertoncelj, ki muzicira in se udeležuje pomembnih in največjih jazzovskih festivalov po svetu v različnih sestavih. Prav tako je pri nas nepogrešljivi del uveljavljenih jazzovskih in šansonskih zasedb.

Metod Banko velja za enega perspektivnejših mladih vokalistov, ki so se izkazali s prodornim in lepo obarvanim glasom ter občutkom za melodijo in ritem. Ta je pri jazzu nekoliko raztegnjen, a vsekakor je potreben občutek, kar Banko ustrezno obvlada.

Pred njim je lahko uspešna (tudi mednarodna) pot (jazz) vokalista, če se bo spoprijel z resnim nadaljnjim študijem glasbene materije kot pevec. Nekaj drobcev je vendarle jasnih, po njih se ločijo vrhunski od ljubiteljskih glasbenikov, pa tudi od tistih, ki premalo vadijo. Banku velja vložiti trud, saj se mu bo ta bogato poplačal. Pa še nekaj: Banku velja tudi misel v tehten premislek, da se spopade še s šansonom, ki je pri nas deficitarna zvrst umetnosti. Tudi tu bo lahko še uspešen.

Celotna zasedba je lepo učinkovala, ustvarila prijetno vzdušje ter nas popeljala v prave jazzovske zvoke različnih stilskih in časovnih obdobij razvoja jazza in bluesa. Večerni spored so sestavljale uspešnice Duka Ellingtona, Billya Strayhorna, Antonia Carlosa Jobima, Henryja Mancinija in Vana Morrisona ter ga nadgradile še skladbe iz zakladnice slovenskega šansona in zimzelenih melodij Jožeta Privška in Maria Rijavca.

Največ aplavza so glasbeniki dobili ob izvedbah zimzelenih jazzovskih skladb oziroma njihovih priredb. Užitek jih je bilo poslušati. Pohvalno pa je, da so v svoj koncertni repertoar vključili tudi slovenske pesmi. Poleg odličnega vrhunskega obvladovanja (po)ustvarjanja jazza na kitari (Teo Collori), kontrabasu (Jošt Lampret) ter bobnih (Gašper Bertoncelj) bi veljalo za bogatejši zvok dodati tudi klavir.

Slamičev izbor glasbenega repertoarja, ki v osnovi in večjem deležu sestoji iz velikih in uveljavljenih imen naše in tuje glasbene poustvarjalnosti in ki daje možnost uveljavljanja in nastopanja tudi perspektivnim mladim glasbenikom v kombinaciji z vrhunskimi glasbeniki, je prepotreben in nujen sestavni del ponudbe naše glasbene krajine.

Paleta raznovrstnosti področij glasbe posega po pri nas deficitarnih zvrsteh, zato je podpora tem koncertnim ciklusom toliko bolj potrebna. Obisk koncertnih večerov v Slamiču toplo priporočamo.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.