Slovenska filharmonija se je vzorno pripravila za tokratni četrti koncertni program abonmajskega cikla Same mogočne skladbe (SMS). Slovenski skladatelji gredo praviloma kar dobro od rok našim orkestrašem, kar je pohvalno.

Lepo je bilo izvedeno delo Slavka Osterca z naslovom Religioso iz Suite za orkester. Umestno so nas pripravili na Pesmi za umrlimi otroki Gustava Mahlerja.

Namesto sprva zamišljene mezzosopranistke Sarah Connolly je vskočila naša odlično pripravljena Barbara Kozelj. Nastop je izvedla, kot da bi se bila nanj pripravljala že nekaj časa. Sicer zadnje čase Kozeljeva dosti nastopa v tujini, zdaj smo jo lahko slišali pri nas.

Tonsko je dobro postavljena, legate odpoje naštudirano in brez večjih zmot. Dinamični razpon je obsežen, z lepo pripravljenim orkestrom je odpela z dostojanstvom in primerno žalostjo.

Že sama glasbena stvaritev izžareva globoko intimno žalostno razpoloženje, ki izhaja iz osebnega življenja in izkustev emocij ob izgubi sorojencev in lastnih otrok.

Izvedba se nas je na momente zelo dotaknila. Orkester se je lepo povezal z dirigentom Joelom Sandelsonom in je njegovi zamisli izvedbe Mahlerjevih pesmi zvesto sledil. Ta zvrst glasbe je našim orkestrašem relativno blizu. So deli, kjer briljirajo. Prilegla se je pavza, za refleksijo zaužitega koncertnega tona in vsebine.

V drugem delu koncerta so filharmoniki izvedli eno izmed bolj priljubljenih simfonij Antona Brucknerja, in sicer njegovo četrto v E-duru, imenovano tudi Romantična simfonija.

Tudi tu so se nastopajoči dobro odrezali. Dirigent Sandelson si je izvedbo zamislil kot tematsko protiutež prvega dela. Zvoke je zavil v lahkotnejša in vedrejša razpoloženja.

Poudaril je prijetne harmonije, poskočnejše ritme in s pridom upošteval agogične ter dinamične oznake, ki so mu orientacijsko kazale smer in podale podlago za njegove dirigentske odločitve. Prvi stavek je ovil še v tančico romantične skrivnosti, ki se vse jasneje razsvetljuje in izžareva ljubezen do življenja.

Mogočnosti, pompoznosti in dramatičnosti ni umanjkalo. Lepo so te ideje gradirale v tretjem in četrtem stavku, ki ju je dirigent nekako smiselno zvokovno povezal. Mogočni zvok, ki ga ta orkester premore, je preplavil dvorano in zapolnil ušesa poslušalcev.

Veliko dramaturške napetosti je bilo slišati v izvedbi, kar nas je poslušalce mestoma tudi presenetilo, a hkrati dodatno pritegnilo k natančnejšemu poslušanju. Za drugi stavek (andante) velja še zapisati, da je imel izčiščene teme, ki so se dopolnjevale v različnih sekcijah orkestra. Orkester se je dobro pripravil. Tokrat velja pohvaliti vse sekcije.

Z zanimanjem se oziramo na nov koncert Slovenske filharmonije, tokrat bodo že konec tega tedna na sporedu Mozartova dela namesto Schumanna in Burgmüllerja.

Zaradi poškodbe pianista in dirigenta Alexandra Lonquicha bo vodstvo orkestra prevzel nocojšnji dirigent Joel Sandelson, solist pa bo zmagovalec Mednarodnega klavirskega tekmovanja Festivala Ljubljana 2026 Alberto Ferro.

Poleg Devetega klavirskega koncerta v Es-duru, imenovanega tudi Jeunehomme, bodo izvedli še Uverturo k operi Cosi fan tutte ter Simfonijo št. 41 v C-duru, imenovano tudi Jupitrova. Obetaven program, tudi nastopajoči.
Na čelo Slovenske filharmonije se bo z letošnjim majem zavihtel Nejc Avbelj.

Zamenjal bo zdajšnjega direktorja Mateja Šarca. Želimo mu dobro delo, uspešno ukvarjanje z orkestrom, oblikovanje programa, predvsem pa spodbudo, da prenovi (ponesrečena) imena koncertnih abonmajev.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.