Slavni režiser Esteban Martínez (Javier Bardem) povabi odtujeno hčer Emilio (Victoria Luengo), igralko, ki ji kariera nikoli ni zares uspela, k sodelovanju pri svojem novem filmu. Snemanje na Fuerteventuri, kjer ustvarjajo zgodbo o španski kolonialni preteklosti Zahodne Sahare, tako postane tudi prizorišče njunega obračunavanja s preteklostjo.

Sorogoyen, ki je scenarij napisal skupaj z Isabel Peña, se izogne sentimentalnosti, ki bi jo takšna zgodba zlahka prenesla. Esteban ni enoplastni nasilnež, temveč šarmanten, duhovit in cenjen umetnik, ki svojo očarljivost uporablja kot orodje nadzora. Ko Emilia obuja spomin na očetovo pijančevanje, nasilje in ponižanje, on njeno različico dogodkov zavrača. Prav v tem razkoraku med njenim spominom in njegovim zanikanjem film najde svojo najbolj neprijetno napetost: kdo ima pravico določati, kaj se je v družini zares zgodilo?

Javier Bardem je v vlogi Estebana izjemen. Njegov nasmeh lahko v trenutku postane grožnja, očetovska skrb pa nadzor. Victoria Luengo mu je enakovredna partnerica; njena Emilia je zadržana, ranljiva in hkrati vse bolj odločna, ko se pod površjem končno začne nabirati dolgo potlačena jeza.

Film je obenem presenetljivo natančen portret snemanja filma in hierarhij na filmskem setu. Sorogoyen z različnimi formati, črno-belimi vložki, videoposnetki in spremembami teksture zabriše mejo med filmom, ki ga gledamo, in filmom, ki ga ustvarjajo njegovi junaki. Ta formalna igra ni zgolj estetska: poudarja, kako je tudi resničnost mogoče režirati, montirati in prirejati lastni različici zgodbe.

Med najučinkovitejšimi prizori je snemanje na prostem, ki se zaradi ponavljajočih se spodrsljajev najprej sprevrže v skoraj absurdno komedijo, nato pa v trenutku postane srhljivo. Estebanov izbruh razkrije, kako tanka je meja med ustvarjalno avtoriteto in zlorabo moči.

Ljubljeno bitje je film o očetu in hčeri, vendar tudi o umetnikih, ki so svoje vedenje predolgo skrivali za veličino svojega dela. Sorogoyen ne ponuja preprostega odrešenja in ne dopušča, da bi umetnost samodejno postala opravičilo za človeka, ki jo ustvarja. Prav zato je film, kljub mestoma počasnejšemu ritmu, tako neprijeten in učinkovit: vprašanje ni, ali je Esteban velik režiser, temveč koliko mu je zaradi tega pripravljena odpustiti njegova okolica – in koliko mu je pripravljena odpustiti njegova hči.